»Pravim in grajski hlapec, ki je včeraj videl staro Meto ‒ Bog ji svojih vrat ne zapiraj! ‒ ta mi je tudi potrdil, da sta se Meta osebenjica in pa Sova dobro poznala.« »Ni hudič, da bi se ne bila poznala,« reče prej omenjeni mladi sosed in vse se smeje. »Ne, plentaj vas!« govori Golobek, »jaz pravim, da sta se tako poznala kakor jaz in moja starka; Bog ji grehe odpusti, zdaj je že odgovor dajala, nič hudega ji ne rečem.«