Bila sta to naša znanca, s katerima smo se bili seznanili na razsvetljenem hodniku škofijskega dvorca. »Ivan Arkadjevič,« je izpregovoril prvi, ki je že na pol opravljen lazil po sobi ter skupaj vlačil ostalo svojo obleko, »Ivan Arkadjevič, hudič naj me vzame, če mi ni nekaj tesno pri srcu! Neumna afera je to bila!«