To uro zdaj pa vidim. Če je hudič, zoprnik Tvoj in moj, v svoji zlosti tako vztrajen, ko goni in se poja za nami, kolika mora biti šele Tvoja milost, ki nas hiti snemat iz nastavljenih zank, Tvoje usmiljenje, ki mora kakor vesoljni potop teči vsako uro, noč in dan, da vse opere, kar je ognusil véliki prasec.«
»Prasec,« se vnema nato sam pri sebi in si osvešča s srdom in občutjem gnusa, kar je kdajkoli čul ali bral o hudobiji zavrženega duha.