hrib (301-400)

doline šentflorjanske? Daleč stran, visoko v	hrib,	v tiste kraje, kjer je greh greh in čednost	A
espametnejša, kadar jo izpregovorim. Tako vidi človek	hrib	v daljavi, zdi se mu krtina ... in ko pride tja	A
mož?“ ”Ni ga; šel je z župnikom obhajat; na	Hrib	sta šla pa se pač ne povrneta do večera ...“	A
zelenimi okni. Če bi stopil človek na najvišji	hrib,	bi ne pregledal njegove zemlje.No, Marko pride	A
žalosten se je napotil godec v vas in iz vasi na	hrib	in s hriba v gozd ter se je nastanil v koči	A
zastonj ni hrepenelo moje srce.« Dospel je pod	hrib,	do pasa s košatimi, svetlimi bukvami, na vrhu	A
psa, ki sem ga poznal iz doline, ki pa se na	hrib	še nikoli ni bil prikazal.Na oko, na človeško	A
oblaten od glave do nog. Če je stopil popotnik na	hrib,	mu je zasmrdelo že od daleč in plah se je ognil	A
pisani cvetovi v soncu. Prišlo je bilo na	hrib	blizu do sto učenk tretjega ali četrtega razreda	A
morda kakih sedem let, - vzeli sta me s seboj na	hrib	sv.Trojice, da bi se naskakali in poigrali.	A
prazniška nad rumenim poljem ter se vzpenjala v	hrib.	Prišla sva na široko cesarsko cesto in tik pod	A
da bi se nama mudilo. Sonce je bilo zašlo za	hrib,	vsi holmi so bili še svetli in nebo je žarelo	A
Šele ko sem bil stopil iz te doline visoko v	hrib,	sem te ugledal in sem te objel; dolina šentflorjanska	A
Zlovoljen je zamahnil z roko in se je napotil v	hrib.	”Enega veselja nisem bil deležen nocoj; da	A
brž ugasnilo. -- Glej, namenila sta se bila v	hrib,	v nezavednem, nerazumljenem hrepenenju, pa sta	A
. / To je bilo tisti dan, ko je stopal v	hrib	stari in nadložni pismonoša.Veliko pismo je	A
poslušala; in da sta romala uro in dve uri hodá, v	hrib	in čez goro, bi bila slišala svatovsko ukanje	A
ukanje, v srce bi ga bila slišala. ”Zdaj gre v	hrib	moja pot, tvoja pa v dolino!“ je rekel Pavle	A
sta ob plotu, na klancu, ki se je vzpenjal v	hrib.	Pod njima v dolini je ležala vas, z drobnimi	A
lučmi je mežikala k njima. Zaukalo je visoko v	hrib,	razlegla se je fantovska pesem.Obema je bilo	A
dolga je bila procesija. Vila se je s hriba v	hrib,	iz doline v dolino.Pod senco te črne procesije	A
od izhoda do zahoda. Tujec pa je stopil na	hrib,	nagnil je glavo in je zakril obraz; zakaj velika	A
... V	hrib	gre voz, skozi toplo večerno poletno pokrajino	A
272 . / Komaj je stopil iz mesta, stopil na	hrib,	se je že zavilo mesto v sivo meglo in iz megle	A
temveč na obrazu. Sonce je bilo zatonilo za	hrib;	pol doline je bilo že v senci.Biriča sta ležala	A
ko je Luka hotel zaviti mimo Peči v breg črez	hrib	v Dole, ga je ustavila Anica.Prihitela je bila	A
drugo brezuspešno. Vendar je uspešno lezel v	hrib.	Čudovito ga je bilo videti, ko je izginjal in	A
doli, pa sem gori do hiše in še daleč gori v	hrib.	»Peč!« je ponovila zamišljena.	A
Po zaledeneli skorji sem se zato odpravil pod	hrib	gledat, ali morda tu pomlad kaj krepkeje trka	A
pustila pri, prijaznih ljudeh in se zagnala v	hrib.	Tako sva bila navdušena, da greva lahko na dopust	A
so predložili nekateri. »Ali pa na mengeški	hrib!	« »Imam še boljši predlog: pojdimo na	A
Stahovice, spravili kolesa v neko šupo pa hajdi v	hrib.	Kolena smo grizli skoraj tri ure, a nam ni bilo	A
ZVONIKA V mladosti sem preplezal prenekateri	hrib,	ki je bil višji od nekaj sto metrov, nikdar	A
to je glas božji. In že se, poglej, premika	hrib	k hribu, ali mene ne starejo v svoji sredi.	A
ospodarila v deželi. Z belim svojim prtom je objemala	hrib	in dol.V trdo železje je zakovala bistre potoke	A
Pota ne poznam.« »Čez vodo morate in čez	hrib	navzgor!« »Čez vodo?	A
železje. Zdaj in zdaj buti strel, da se pretrese	hrib	in dol.Vmes se oglašajo zvonovi visoko v domačem	A
Pevček je slastno izpil, cmoknil in zapel: »Ves	hrib	se je tresel, ko je Jezus križ nesel	A
se je premislil in je poln zdravja preskočil	hrib	in hosto, plešoče odjeknil v dolini in radostno	A
je zgodilo čudo, da ni visel v žganjarni. Na	hrib	je hodil dan za dnem in je sedeč na trhlem štoru	A
»Izsekali in izžgali pa so vendarle že ves	hrib,	« je drugi hlapec vedel.»Lepih njiv si bodo udelali	A
prevetrovno.« »Dosti jih je, kurijo si, ves	hrib	se kadi.« »Ne verjamem, da bi jim gorelo in	A
imela eno samo in si ga podajala s hriba na	hrib.	« »Tačas bi bil rad živel,« je Kopič vzdihoval	A
pojdeš.« »E, kaj,« se je smehljal, »čez Debeli	hrib,	Šentpavel in po bližnjicah skočim, pa bom v	A
in prav hitro!« A komaj so prišli za Debeli	hrib,	so izza Gradišča nad Šentvidom opazili dim.	A
Sulec je sedel na podrti topol: »Prišel sem čez	hrib.	Za bobri stikujem.	A
gori sneg. Pod noč se je usul tudi na Rožni	hrib	in na Somovo naselje.Ostrorogi in Pegavec sta	A
vesele vriske od goščave do goščave in s hriba v	hrib.	Na skali sredi bistrega potoka so pa molče stali	A
nili. Več kot polovico jih je Jelen poslal v	hrib	rezat protje in šibje, da z njim opletejo stene	A
mravljišče. Vrh Rožnega hriba ‒ mislil je Šišenski	hrib	‒ pa si uredi in obtrebi lasten razgledni brest	A
Priprl je oči. Misli pa so mu ušle čez	hrib	nazaj v kolišče, kjer si Sinjeoka Kodrolaska	A
pohvalil Premetenega. Pa se je naglo ozrl nazaj v	hrib.	Od njega samega podrti los se ni več ganil.	A
drevak in na vso moč naglo odveslala na Rožni	hrib.	Na koncu malega zaliva sta planila na trdino	A
ustreli ptiča. Potrt je Piščalar odveslal za Rožni	hrib	‒ na Večno pot bi rekli dandanes ‒ pristal na	A
po ozelenelih vejah in otresali roso. Rožni	hrib	se je prelil v eno samo pesem.Pod njim pa je	A
glasno in se povzpenjalo vedno više v Rožni	hrib.	Debeli petelin je obmolknil.	A
priprtimi očmi nepremično gledal v sonce. Na Rožni	hrib	in na jezero se je razlila dnevna svetloba.	A
in napodila dvojčici po rebri navzgor v Rožni	hrib.	Mladenki sta tekli in vreščali, kar jima je sapa	A
od strani Črne gore v Veliko jezero ‒ Šivčev	hrib,	mu pravijo sedaj Barjani ‒. Mladec je še hitreje	A
blisk in tresk in grom, vse hkrati. V Rožni	hrib	je udarila strela. Visok val je vrgel prestrašenega	A
on z drugimi vred na zobre. Pogon čez Obli	hrib	proti Tihi globeli je vodil Ostrorogi Jelen	A
pa se je s Karpom in Lisjakom povzpel na Obli	hrib	in potem šel po grebenu proti Tihi globeli.	A
Ostrorogi je pristal pod stajami. Navkreber v Rožni	hrib	je hodil zložno.Se mu nikamor nič ni mudilo	A
Kaline dokaj novih in trdnih vej. V Rožni	hrib	se je z jezera sem razleglo bohneče grmenje	A
da se Orlu niti ni zdelo potrebno hoditi čez	hrib	Plešivce nad studenec.Stopil je kar na tej strani	A
bi ga kdo videl. Odšel je skozi goščavo čez	hrib,	da tam stopi na zamrzlo jezero, kjer je v kopnem	A
kupil od Mrkega Ježa v večno last ves Strmi	hrib	s podnožjem vred.« Ostrorogi bi bil najrajši	A
že več videti, zavil z odprte vode pod Obli	hrib,	prikril drevak in utonil v goščavi. Oprezno	A
težke plohe in še razne druge tovore navkreber v	hrib,	čez katerega je bila presekana steza do morja	A
Nazadnje se je bila odločila, zavila za Rožni	hrib	in izginila Zorni izpred oči. Tudi Bela Ovca	A
kolovški dolini; mesec, ki je prilezel počasi čez	hrib,	obseval je Blaža Mozola, kateri je ležal krvav	A
prišedši s svojim jetnikom in s spremljevalci čez	hrib.	Vernazz se je onemogel zgrudil na tla, a roparji	A
videla, vsa je poznala. Tam, kjer se vidi oni	hrib,	je Kobiljak, tam je doma ta in ta; a ondukaj	A
?« »Hodi na	hrib	in gleda, ali bode prišel Ivan Lisec, ki je	A
posebno zopet pokaže značaj kraških tla. Ves	hrib	je sestavljen iz kamna in ves veliki hrib, ki	A
Ves hrib je sestavljen iz kamna in ves veliki	hrib,	ki se potlej raztegne ob Krki in proti severu	A
kozla Lisca in Lukeža Drnuljo iz mesta ven na	hrib	Peščenjak in tam, kjer so na hribcu stale slavne	A
ko dozori v rovtih seno in jukajo s hriba v	hrib	in z roba na rob fantje dekletom in jim dekleta	A
vode na nas. Pridem po vseh štirih na velik	hrib	in zagledam razprostrano vas.Tudi zagledam tu	A
kot nocojšnji reditelj. »Hrast se omaja in	hrib	‒ a mi,« citiral je prišlec malo neumestno,	A
Namenili so se danes na Kremen, dokaj visok	hrib	na vzhodu domače doline, čigar vrhunec diči	A
stran. Matevž jo je proti večeru spremil čez	hrib.	Molče sta korakala drug poleg drugega in tudi	A
pridejo drugi, napravi se vsa družba na pot v	hrib.	Rogulin se pridruži Veroniki in stopala sta vkup	A
širilo se mu je srce in romati bi bil hotel čez	hrib	in plan, le naprej, naprej za potokom, za reko	A
graben, dviguje se na levi strani dokaj visok	hrib,	ki je proti cesti izpremenjen v velikanski kamnolom	A
izpremenjen v velikanski kamnolom. Na vrhu se	hrib	širi v prijazno planoto, spredaj obraslo z mladim	A
Nato je zaprl duri za seboj in odšel gor čez	hrib;	‒ kam, ni znal ‒ edino to je želel, da bi nikogar	A
Bele Ljubljane ni več. Ljubljanski	hrib,	na katerega prostornem temenu je ob koncu devetnajstega	A
Vedno sem bil na nogah, da preletam in prelazim	hrib	in dol, da vidim kaj novega ali pa obiščem nepozabne	A
premočen, ali naj nesem dva centa na plečih v	hrib,	ali pa naj me piči gad ‒.« Jera je bila res	A
Voz je pustil v dolini in s konjema divjal v	hrib.	Pred hišo je konja kar spustil.	A
nista razumeli; odprli sta hlev in gnali ovce v	hrib.	Družina je ves dan molčala.	A
pes ni zalajal, še veter ni zamajal trepetlik.	Hrib	je bil spokojen, kot bi hotel spati, in še studenec	A
upal pogledati. Lovriček je naganjal živino v	hrib,	France je popravljal drevo.Zrl pa je nekam v	A
rodi, moli in dela, molči in nosi bremena v	hrib	in s hriba in umira kot mučenica, ne da bi očitala	A
»Trudna sem,« je potarnala in komaj lezla v	hrib.	»Odpočij se jutri.	A
je do vrat in gledal za njo, kako je lezla v	hrib.	Marijanici se kar ni mudilo domov.	A
tudi jaz sem se ves spotil, ko sem jo kresal v	hrib.	« Lovrač je postrgal skledo in vrgel žlico vanjo	A
Jaz bi umrl v mestu, od dolgega časa bi umrl.	Hrib	je hrib in ni lepšega na svetu kot takole na	A
umrl v mestu, od dolgega časa bi umrl. Hrib je	hrib	in ni lepšega na svetu kot takole na hribu neodvisen	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani