Če danes z verande pogledam na dvorišče, se mi zvrti v glavi. Nezaupljivo otipavam trhli zaslon in se sprašujem, ali ne bo vse skupaj popustilo in me potegnilo dol, na sovražni hlad betona. In v snu se mi dogaja, da se v grozi nagibam naprej, že slišim, kako zamolklo zahrešči ograja, deske se parajo s presunljivim reskom, ko stare krpe, a preden kriknem - kajti v sanjah se šele zadnji hip mukoma izvije krik - že strmoglavim in ta polet v prepad brez dna je neizmerno daljši od padca na dvoriščna tla.