gospodična (501-600)

usahlem licu so pričale o resnobnosti sodnika. »	Gospodična,	vi ste toženi!«Nadzornik je potegnil iz žepa	A
vsa iz sebe: »Križana mati, kaj vam hočejo,	gospodična?	Kakšni ste?	A
dogodek. Ali vkljub temu moram poudariti, da ste,	gospodična	Minka, jako vrla učiteljica, in vam čestitam	A
Brestovka je sedela na zapečku. »Sem že za pečjo,	gospodična!	Bog plačaj!	A
Še zmešalo se mu bo od učenja.	Gospodična,	poglejte no k njemu!Ves ljubi dan tiči zgoraj	A
»Že spet ta stvar!	Gospodična,	nikar ga ne dražite, lepo vas prosim.Ne brigajte	A
je bil njegov glas proseč in se je tresel: »	Gospodična,	ne delajte mi krivice, prosim vas! Verujte mi	A
Brest je vstopil. »Kaj delate,	gospodična?	« Brest je pogledal na mizo, kjer so	A
tolkel ob kolena in ponavljal: »Ha‐ha, torej	gospodična	pa le možice rada, ha‐ha, same možice?«	A
možice rada, ha‐ha, same možice?« »Ali res,	gospodična?	« se je okrenil do nje Brest, ki se je zasmejal	A
ste bili v Ljubljani?« »Dan sem imel, dan,	gospodična,	zaradi tistega neumnega pisma.« Alena	A
»Koj, koj! Adijo,	gospodična!	Jok naj se pa le pripravi na precep.«	A
Alena se je zdramila. »	Gospodična,	vlak takoj pride!« se je oglasil skoz okence	A
šefa ni v salonu, ga zastopam jaz. Kaj bi radi,	gospodična?	« Ivanka ga je neodločeno pogledala.	A
prepad, poln mehkih belih oblakov. »Kaj pa je,	gospodična?	Vam je slabo?«	A
če misli narediti samomor?!« »Kje stanujete,	gospodična?	Vas bom jaz odpeljal domov.«	A
Predala se je ugodju trenutkov, ko ni nič treba. »	Gospodična,	kar mirno zadremajte, vas bomo že ...«Veronika	A
pa takoj umij barvanje! In poglejte, če je	gospodična	že suha!Če je, naj ena brž pobere dol!«	A
Veronika, in oglasi se nama kaj.« »Na svidenje,	gospodična	Martina, tudi vi kaj pridite z njo. Pa hvala	A
Martini in se je prijel. »Kaj mislite pa vi,	gospodična	Martina?Midva z Anico skoraj nimava več upanja	A
Veronika danes ne bi bila tam, kjer je! Ne,	gospodična	Martina?« »Mogoče res ne,« je s suhimi ustnicami	A
Lahko noč!« »Lahko noč,	gospodična!	« je rekel Lovrek s stisnjenim glasom.	A
Izvolite nagelj, čeprav je vaš!« »	Gospodična	Vida!« V temi se ni dobro razločilo	A
No, zakaj hočete domov?« »Opravki,	gospodična!	« je zamrmral Lovrek. Vida se je primaknila	A
blaženosti, prisili ga, da tvega drzno vprašanje: »	Gospodična	Vida, ali ste se v teh letih kdaj spomnili name	A
Tako sram me je ...« »	Gospodična	Vida,« ji zagotavlja Lovrek z drhtečim glasom	A
stran 188 . / Tisti čas pa je prišla mimo njega	gospodična	Hedviga in ob njeni strani gospod Felicijan	A
otroškim, naivnim izrazom na licih. ”Tukaj,	gospodična	Ana, dovolite, da vam predstavim svojega prijatelja	A
svečanim izrazom pritisnil nanjo dolg poljub.	Gospodična	Ana se je nasmehljala. ”Gospod Simon Strij	A
In tam, poleg Stanke, pri klavirju! To je	gospodična	Butnikova; stvar afektirana, zoprna ...Midve sva	A
Ah, briga me kaj takega ... Toda oprostite,	gospodična	Butnikova mi je pripovedovala ravno nekaj zanimivega	A
če se kdo briga zanj ali ne. Njegova hči,	gospodična	Brajdičeva, sedela je nepremično, v vedni zadregi	A
k svoji boječi sosedi. ”Ali se dolgočasite,	gospodična?	“ Brajdičeva Julika se zgane, zardi do ušes	A
nepretrgoma zgodbe iz svojega prejšnjega življenja.	Gospodična	Butnikova je skrbno pazila, kedaj bi se ji beseda	A
Spustil sem zastor in se ozrl v sobo nazaj.	Gospodična	Stanka je z vsem navdušenjem igrala na klavirju	A
sledil odskakujočim in po tipkah plešočim prstom.	Gospodična	Butnikova je držala glavo na desno stran ter	A
prav nič vznešeni? Poslušajte: ravno sedaj igra	gospodična	Stanka ‚Luna sije‘ ... Nô, prvi toni so res slabi	A
je bila še otrok ... A zdaj, oh zdaj, - kakšna	gospodična	je moja Amalija ... Čakajte ... postojte!“ Vstala	A
”- - Kako pa	gospodična	Ivanka, vaša hči?Ali je zdrava?“	A
da bi se rada nekoliko poučila o tej stvari.	Gospodična	je lepa in zato sem ji bil z veseljem na uslugo	A
človek povsod in vselej za slavo svoje domovine ...	Gospodična	ima imeniten profil, sentimentalna ustna, čita	A
pravičen okus; kaj bi s cigansko siroto?“ ”	Gospodična	Angela spoštuje Prešerna, vé ga na izust od	A
konca do kraja; kaj bi s cigansko siroto?“ ”	Gospodična	Ana se trudi, da bi govorila in pisala prijetno	A
svetilka, za mizo so sedele vse tri: gospa Mici,	gospodična	Ana in gospodična Angela.Kraj mize je ležal	A
sedele vse tri: gospa Mici, gospodična Ana in	gospodična	Angela.Kraj mize je ležal na tleh velik kup	A
In vse tri so imele objokane oči.	Gospodična	Ana je imela pred seboj tisti rdeči zvezek,	A
Soba se je stresla, ko je stopil bližje. ”	Gospodična	Judit --“ In se je poskusil nasmehniti s	A
bile še bolj motne in mrtve. ”Star sem že;	gospodična	Judit, ampak moje srce je mlado ...“ Razjezilo	A
mislil, kako se je učil! ”Mlado je moje srce,	gospodična	Judit, in še je željno ... še je željno ljubezni	A
kakor govoré mladi ljudjé ... Ampak v srcu,	gospodična	Judit, v srcu je ljubezen, tako resnična in	A
sem si mislila, ”da bo stvar pri kraju!“ ”	Gospodična	Judit, brez ovinkov --“ in vzdignil se je nekoliko	A
”Kaj?“ je jecal. ”Saj niste tako rekli,	gospodična	Judit!Še enkrat, še enkrat!“	A
”Nisem upal ... nisem si mogel misliti ... o,	gospodična	Judit!... In, gospodična Judit, vendar sem upal	A
si mogel misliti ... o, gospodična Judit! ... In,	gospodična	Judit, vendar sem upal, tako natihoma!... In zdaj	A
natihoma! ... In zdaj se predrznem, oprostite,	gospodična	Judit!“ Težko telo se je zibalo, prizibalo	A
	GOSPODIČNA	KAJ�N Sedel sem po kosilu pri oknu.Vroče	A
Tu je pri oknu. ”	Gospodična	so poslali ...“ izpregovori s sladkim prijaznim	A
obrvi nad njima pa so visoko vzdignjene.	Gospodična	Kajón je velike, nenavadno velike, nerodne postave	A
vsakdanje življenje še ni vzelo vseh idealov-.“ ”Ah	gospodična,	to kompli‐.“ ”- Toda o čem sva se hotela	A
govorjenje na uho. Hipoma se osvestim, ko umolkne	gospodična.	”Dovolite, gospodična Kajón, če se ne motim	A
gospodična. . / . / stran 46 . / ”Dovolite,	gospodična	Kajón, če se ne motim, se Prešeren čisto nič	A
‚Trubar in žensko vprašanje ...‘“ ”Dovolite,	gospodična.	Trubar vendar ni -.“	A
vsa prestrašena zganila na svojem stolu. ”	Gospodična,	prosim vas za božjo voljo, ti ljudje vendar	A
mi je bilo žal svojega okrutnega tona, kajti	gospodična	je izgubila mahoma ves pogum in tok njenih besedi	A
prosim vas, nasvetujte mi ...!“ ”To ni tako lahko,	gospodična	...Pišite, recimo, karkoli o slovenskem ženstvu	A
usahne studenec v pesku. ”Ne razumem vas,	gospodična.	Tu ni treba priporočati nobenih idealov.	A
kakšno stališče ...“ ”To je res; prav dobro,	gospodična!	... Tu lahko zavzamete dvojno stališče ...	A
Strahom sem umolknil.	Gospodična	se je med mojim govorom začela nemirno premikati	A
Takrat se mu je hudo storilo. ”	Gospodična,	“ je rekel spoštljivo, ”gospodična, če morem	A
storilo. ”Gospodična,“ je rekel spoštljivo, ”	gospodična,	če morem kaj, no ... sploh ... po kom žalujete,	A
če morem kaj, no ... sploh ... po kom žalujete,	gospodična?	“... ”Po materi!“ je rekla; je rekla in je šla	A
spoštljivo ji je položil roke na rame ter je rekel: ”	Gospodična,	eno samo prošnjo imam do vas, ne zamerite, gospodična	A
eno samo prošnjo imam do vas, ne zamerite,	gospodična	... povejte mi, kako vam je ime in kako se pišete	A
jo je, pritisnil jo je k sebi ter je rekel: ”	Gospodična,	“ je rekel, ”jaz sem ...Raz ...	A
nisem našel. Moje srce je sirota, kakor vi,	gospodična,	zato občuti tolikanj bolj te vaše solze in to	A
svojem srcu in preudarku. Jaz pa ... ne zamerite,	gospodična	... jaz pa sem vam bil namenil to skromno doto	A
poljubovala roke! On pa je samo rekel: ”Zbogom,	gospodična,	molite zame!“In ko se je okrenil, je tudi njemu	A
zakaj sicer bi jih moral imeti ... Oprostite,	gospodična	Ivana, meni se zdi, da mi niste še dali dvajset	A
”Ali gospod Ognjišček!“ ”Oprostite,	gospodična	Ivana, jaz sem prepričan, da ste mi pozabili	A
dobro vem, da sem vam jih dala.“ ”Ni mogoče,	gospodična	Ivana.Denarja, ki ga dobim pri kegljanju, ne	A
rajcarjev.“ . / . / stran 117 . / ”O, nikakor ne,	gospodična	Ivana; ako ste prepričani, - potem seveda ...	A
ne bom kar tako pustil: dvajset krajcarjev ...!	Gospodična	Ivana, jaz res ne vem, kako ste mogli tako pozabiti	A
pobotnico za vsak krajcar, ki ga dobite ...“ ”Ne, ne,	gospodična	Ivana; če tako mislite, potem -“ A na tihem	A
vendar je dobro, da je le dobitek na varnem. ”	Gospodična	Ivana, mislite si: dobil sem jih.A jaz sem bil	A
	GOSPODIČNA	I Tako navadna zgodba je, da me	A
in sva se prijela za roko in sva se smejala.	Gospodična	Tini je bila majhna, drobna in zelo nežna; otrok	A
in gleda v tla in zardeva. Oblečena je bila	gospodična	Tini vse v belo; tudi bel slamnik je imela,	A
lahko, neupognjeno: pleča niso občutila bremena.	Gospodična	so ji rekli siromaki in sužnji, ki jetako čudežno	A
in smrt obsojenimi. Kraj gozda je ugledala	gospodična	metulja; navaden bel metulj je bil, ampak v	A
bi si postavila hišo, kraj gozda!“ je rekla	gospodična.	”Na oni strani, zato da bi ne videla v mesto	A
sopla, oči so žarele, kakor izza rdeče megle.	Gospodična	Tini si je poravnala frizuro, ki se je bila	A
tiste rdeče, ki beži!“ je vzkliknil ženin.	Gospodična	pa se naju je oklenila z obema rokama. ”Na	A
krilo ti je preohlapno!“ je rekla moja nevesta.	Gospodična	je zardela in je urno vstala; oči so se ji zasolzile	A
prinesla je tudi svoj beli klobuk s pajčolanom.	Gospodična	Tini se je takoj oblekla in res ji je bila bluza	A
in pod širokim klobukom se je skrila drobna	gospodična	kakor pod sončnikom. Podobna je bila otroku	A
agrnjenih oken, sem obstrmel in sem se prestrašil. ”	Gospodična!	“ Zgenila se je, pogledala je z velikimi,	A
postelje, ki je stala podolgoma ob steni.	Gospodična	Tini je sedela za mizo ob oknu in ni vstala	A
sem odprl duri; samo nasmehnila se je. ”Ná,	gospodična	Tini, to rožo sem ti prinesel s potovanja!“	A
balkonom, na katerem je stala nekoč grajska	gospodična	ter poslušala pesem pevca popotnika; s strmimi	A
si ga skoro ni upala prašati. ”Kaj bi radi,	gospodična?	“ jo je prašal s sladkim glasom - Anka se je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani