bolan (301-400)

besede, kakor priliznjen maček. Rekli so, da sem	bolan.	Zares so me položili v posteljo in tam sem ležal	A
Položil sem knjigo na okno, ves truden od nemira,	bolan	od pričakovanja.Ustna so mi bila suha, v želodcu	A
je prinesla čaja. Njen obraz je bil izmučen,	bolan	od skrbi, oči so gledale plaho. ” Čudno,	A
postelje in se ozre name. Tako da sem zjutraj	bolan	in so mi noge težke in mrtve, kakor od dolge	A
ali na platnu. Takrat pa sem bil vznemirjen in	bolan	in zato se mi umetniški efekt ni popolnoma posrečil	A
poslušajte me! Sam ne vem, ali sanjam, ali sem	bolan,	ali blazen. -	A
je, naj jo pozdravim zadnjič skozi okno. Ves	bolan	sem se priplazil domov. 21. majnika	A
sva ga tako ljubila ... O Nina, bolna si ti in	bolan	sem jaz!Strašen je ta mir brez časa in brez	A
in si šla ... In jaz sem bil poet, ki je sedel	bolan	na postelji, rdečo odejo preko kolen, in je	A
je narisala profil, tako strog in bel, tako	bolan,	kakor je samo nji mogoče, ki ne pozna glasu	A
tisti prazni kozarec ... Saj je bil že takrat	bolan;	takrat pa je bila njegova bolezen še lepa in	A
moje duše? Ko sem se potem vrnil k tebi, ves	bolan	in do smrti žalosten in sem stopal po temnih	A
”Tisoč mi‐li‐jo‐nov ...“ Zjutraj je bil malo	bolan,	pljuval je neprestano, obšla ga je žalost in	A
dolino. . / . / stran 96 . / Mihov je bil	bolan	od koprnenja.Zbudil se je nekoč pozno ponoči	A
da je prišel domov ves ozebel in da je ležal	bolan	vse praznike.Bolan je ležal, kolača ni bilo	A
ves ozebel in da je ležal bolan vse praznike.	Bolan	je ležal, kolača ni bilo, mati je kupila kos	A
Kaj so ti storili zunaj, da si tako ubog in	bolan?	“ ”Nič mi niso storili ...	A
. / stran 165 . / bil, da si prišla, že ves	bolan	sem bil in klical sem te neprestano ...Glej, tako	A
in je izginilo. Zdaj je stal pred njo suh,	bolan,	raztrgan; obraz se mu je izpremenil, poraščen	A
usmiljenja. ”Kod si hodil, da si prišel tako	bolan,	da si prišel umret?“ Skril je obraz v odejo	A
bili nekoliko razpletli, obraz je bil bled,	bolan	in oči so gledale kakor v sanjah; široko so	A
napol sem že bos ... Oj, gorje človeku, ki je	bolan	in bos!Gledajo ga ljudje postrani, komaj da	A
nakopičeno, čaka mojih željnih rok. Ali bos si in	bolan,	pojdi v božjem imenu!... Kako je to, gospod?	A
ostani lačen, ker si bos, ostani bos, ker si	bolan,	umri!Ali je to pravično, ali ni pravično: le	A
”Glej, tisti Gjuro! ... Hudo si se spremenil,	bolan	si in suh; rodna mati te ne bi spoznala!“	A
po mestu časopise; in oče, ki je bil zmerom	bolan	in je ležal in kašljal neprestano in pljuval	A
večerjo. . / . / stran 355 . / ”Morda je otrok	bolan?	“ si je mislila. Anka je zajokala in mati	A
gledaš?“ ”Ti, Franc, zdi se mi, da je otrok	bolan.	“ Mož se je razposajeno zasmejal.	A
zasmejal. ”Če bi bilo po tvojem, bi bil zmerom	bolan!	“ Stopil je v sobo in Anka mu je iztegnila	A
prav, da je tako mirna in resna! ... Otrok ni	bolan,	ženka; zdi se mi, da si ti bolna!“ Anka se	A
”Ali se ti ne zdi, teta Fani, da je otrok	bolan?	“ Teta se je sklonila nad Anko, ki je že v	A
Vesela bodi!“ ”Otrok je	bolan,	pa bi bila vesela?... Kaj misliš, teta Fani, ali	A
tako silnega?“ ”Gospod doktor, moj otrok je	bolan!	“ ”Tako, tako!“	A
Anka je umeknila glavo. ”Glej, da je	bolan	otrok!“ je zaklicala mati in je zajokala. ”Saj	A
ugledal materin obraz; in ta obraz je bil bled in	bolan,	malokdaj vesel, še v veselju plah.Obšla ga je	A
misel je bila: ”Saj vse to morda ni resnica ... le	bolan	sem bil, pa se mi je hudo sanjalo!“Stopil je	A
POZDRAV IZ DOMOVINE	Bolan	sem bil, domovine željan.Morda sem bil zagledal	A
svojih potih s sklonjeno glavo, ves skesan in	bolan.	Niti v krčmo ga ni bilo, ko so ga čakali	A
dovolj. Porečem mu ... tako in tako ... Honza je	bolan	...Naj pride na vrt! poreče gospodar.	A
tat je odpiral duri v spalnico. Ves utrujen in	bolan	je sedel na stol poleg postelje in je zakril	A
nalašč, da bi se odrešil; ker bil sem v duše dno	bolan.	Želel nisem drugega, nego da bi sedel med njimi	A
resnici niti ni in ni osata. Samo kadar je človek	bolan,	vidi stvari, ki jih ni, vidi strahove. Treba	A
in njeno srce je kričalo za njim, kakor kriči	bolan	otrok za materjo...Zakaj to je samo šala, hotel	A
samo toliko, da je bil slabo oblečen, pust in	bolan.	Službe ni imel več nobene; nekega jutra ga ni	A
kratkem času zaigral vse svoje gozdove, da je bil	bolan	in oduren, kadar se je bil vrnil, in da je pil	A
si me prav pogledala, si me vprašala, če sem	bolan.	Zlagal sem se, da nisem.	A
je šel in je oddal pismo; mraz mu je bilo in	bolan	je bil ves; domov bi bil šel in bi legel in	A
je ni domá, sem vznemirjen in zlovoljen, ves	bolan	-- ampak kadar se vrne, sem še bolj vznemirjen	A
ker si truden; drugi dan mine -- spiš, ker si	bolan;	tretji dan pride, pa te tišči v prsih in v grlu	A
da bi stopil preko izbe, sem čutil, da sem	bolan.	Noge so mi omahovale, glava me je bolela in zibalo	A
me pogledala in je govorila hitro, sunkoma. ”	Bolan	si ... jaz sama sem te napravila bolnega.Na očeh	A
Na, pij, sem rekla, ti pa si pil in zdaj si	bolan.	Gledam te in vidim, kako si bolan, pa ti vendar	A
in zdaj si bolan. Gledam te in vidim, kako si	bolan,	pa ti vendar točim: Na, pij, in ti piješ! Tako	A
pogledu, po eni sami prisrčni besedi. Zelo	bolan	sem bil tisti večer ... Ko sem umolknil, je	A
pusti dnevi so bili. Jan Vymetal, krojač, je bil	bolan.	Sam je mislil, da je vsa bolezen le gola slabost	A
”Revščina, kako boš praznoval ... saj si ves	bolan,	treseš se!“ ”Zaradi žganja se tresem, mati	A
pohlevni služabnik služabnikov. ”Pa saj je	bolan!	“ sem rekel.”Ko je stal tam, s tisto brezovo	A
metlo v roki, je bil podoben smrti.“ ”Seveda je	bolan,	jetičen je!In povrhu je bil še ranjen, naravnost	A
tak, kakor da bi se bil valjal po blatu. In	bolan	si v obraz!“ Luka je nagnil glavo.	A
Luka je nagnil glavo. ”	Bolan	sem, ljudje božji, hudo bolan!“ Krčmar in	A
nagnil glavo. ”Bolan sem, ljudje božji, hudo	bolan!	“ Krčmar in kmetje so se spogledali in so	A
bilo v topli suknji in domislil se je, da je	bolan.	”Tak, kakor sem, se napravim na to grenko	A
A sedaj počivajo ... II Ležal sem	bolan	na postelji.Tega je že nekaj let sem; zdi se	A
Zakaj te ni bilo? Ali si uro prespal, ali si bil	bolan?	“ ”Nisem prespal, tudi bolan nisem bil ... na	A
prespal, ali si bil bolan?“ ”Nisem prespal, tudi	bolan	nisem bil ... na Rožniku sem bil!“ ”Kaj si	A
mrtvecu, ki je ležal na skrinji. Prav tako siv in	bolan	je bil njegov obraz in celo njegove ustnice	A
Zavidni so ljudje na svetu in hinavski!	Bolan	sem bil, pa niso videli moje bolezni.Vedeli	A
Franč Riba, privihaj si ovratnik!... Zelo sem bil	bolan;	iz srca, iz grenkih sanj se je bila razlila	A
široka bela cesta se je izlila v ravan... Bil sem	bolan;	ali od tistega jutra ni še dolgo, ko sem se	A
dežja razmočeni, skoz žalosten meglen večer.	Bolan	sem bil in prikazala se mi je sreča v nedeljski	A
vzel breme na svoje rame ter se napotil. »	Bolan	si, Franc; lezi!« Strnil je obrvi, stopil	A
rada, Barica, ne reci mi nikoli več, da sem	bolan!	Jaz sem zdrav, Barica, glej, zdrav, in prihodnji	A
je ostalo v telesu izza grenkobne mladosti! »	Bolan	sem, celo tisti trije dimniki tam strme name	A
dimniki tam strme name neumno in sodijo, da sem	bolan!	Ako pa je blizu konec - čemu med štirimi sivimi	A
tvoje hvaležnosti - ali burja je zunaj in ti si	bolan,	ne boš več morda tako močan, da bi se vrnil	A
usliši, Franc, mojo prošnjo, ne hodi odtod;	bolan	si in umrla bi od žalosti, če bi vedela, da	A
kaj bi počel pri vas? Ali ne veste, zakaj sem	bolan?	Saj ni še tako blizu smrt, saj ni še tako blizu	A
lovili: kadar mu bo mraz in kadar bo lačen,	bolan	in utrujen, se povrne sam...« Prestrašena	A
mladosti, iz domovine. Zdi se mi, da nisem tako	bolan,	zdi se mi, da bi lahko še vstal, napotil se	A
sem resnično že tako ubog, resnično že tako	bolan?	Poskusi, človek, vstani!	A
prijatelj, pomêni si oči, saj nisi še tako	bolan,	obšla te je le malodušnost!Glej, sedi, da, položi	A
neokretne, ne stopical bi, tipal po stenah, kakor	bolan	starec, ki je bil izgrešil smer v svoji ozki	A
svoji ljubezni ti povem nekoč lepo istorijo!	Bolan	sem bil nekega dne do smrti in sem ji pisal	A
kakor takrat! Ni vse kakor je pisal, ni še tako	bolan!	Vrne se v domovino in ozdravi - vse bo, kakor	A
njene oči in videle so, da je stal na pragu	bolan	in beraški, lica udrta, oči brezizrazne, na	A
so plesale ... Ne le od snoči ... že prej sem bil	bolan,	le čutil nisem ...“ Zdravnik se je nasmehnil	A
”Kaj je?“ ”	Bolan	sem ... srce in živci ...“ Zdravnik mu je odprl	A
”Kaj bi v pisarni?	Bolan	sem ... reci, da sem bolan!“ Tovariš ga je sočutno	A
”Kaj bi v pisarni? Bolan sem ... reci, da sem	bolan!	“ Tovariš ga je sočutno pogledal.	A
sreče vredna ... . / . / stran 60 . / Jaz sem	bolan	in star ... čemeren, slabo spim, kašljam ponoči	A
bilo zdavnaj, zdavnaj. Zadnjič sem bil hudo	bolan	in napotil sem se na Vrhniko.Kadar je človek	A
streznil se je in bežal je, ves še umazan od blata,	bolan	in truden, ali poln veselega upanja, iz kesanja	A
Začudila se je in je gledala za njim. »	Bolan	je, siromak!« Nato je sedla k drugemu	A
telesu in na duši, na telesu in na duši ves	bolan,	sem proklel preteklost in sem hotel praznovati	A
segel tovarišu v roko. ”Sinoči si bil nekaj	bolan,	pa sem prišel pogledat.“ ”Če je stvar taka	A
so bili zdaj plazeči in leni, potrt je bil in	bolan.	Zadnje mesece se je bilo vse vzdignilo in razširilo	A
dovršiti, tako da je človek na koncu že raztrgan in	bolan,	preden more brati v takih očeh ... Tisti rdečelični	A
hrepenenju. Takrat je bil čas, ali že sem bil	bolan	in truden in izgubljen; nezavedno sem padal	A
Kaj je res že jesen? ... Daj, tovariš, ki nisi	bolan,	posodi mi oči, da pogledam po pravici!Čeprav	A
utrujeno, kakor da nikoli mlado ni bilo; obraz	bolan	in vel, oči globoke, nemiren plamen, ki ga je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani