bolan (401-500)

se na to vas, kadar sem zelo potrt, ali zelo	bolan.	Takrat se mi približa, kakor se časih razboleli	A
pogledom; obrnila je glavo k zidu, spet je bil	bolan,	ubog, od trpljenja in bridkosti izsesan njen	A
v glavi in zaobrnilo se in občutil je, da je	bolan;	tako je bil truden, da še oči ni odprl.	A
ležal na svoji culi star človek, najbrž tudi	bolan,	ker je bil ves zasinel v obraz; ogovoril ga	A
navsezadnje le iztrezni in je devetkrat bolj	bolan,	kakor da se ni nikoli z upanjem in s tolažbo	A
Štirinajst dni je bil Pavle sam; ves truden in	bolan	je bil od brezdelice in od hudih misli.Tretji	A
bila zavita in njen obraz je bil ves truden in	bolan.	Pavle pa ga je takoj spoznal in ledena voda mu	A
ti hotel reči ... potrpi! V ekstazi si nocoj,	bolan	do konca, da sam ne veš ... potrpi!Treseš se	A
”Nelepa misel ... klic iz gozda ...	Bolan	da sem, je rekel, in resnično sem bolan ...Zgôdi	A
gozda ... Bolan da sem, je rekel, in resnično sem	bolan	...Zgôdi se karkoli ... oči bom zatisnil, pa se	A
žalost naj se v molu dopolni! Dejal je, da sem	bolan:	pozdravljena, bolezen, in blagoslovljena!Kaj	A
zdrav; že tisti, ki je šel, je rekel, da sem	bolan.	In zato sem morda govoril same neumnosti; od	A
široke lopate bijejo v pusti zrak. Vstal sem ves	bolan	in neprespan, popil sem kavo, šel sem k maši	A
ne utrudil, da bi ne prišel tja ves zmučen,	bolan	in blaten. Deževalo je močneje in krajci klobuka	A
ampak smrti ni bilo. Lačen je bil, truden in	bolan.	Pa je pomislil: ”Velikokrat že so rekli, da je	A
general?« ga opazuje Višnjegorski. »Gospod je	bolan,	« šepne odzadaj pisar. »I meni se dozdeva,« pritrdi	A
»Kaj želiš?« »Zdiš se mi	bolan.	« »Vuk, ti si lačen.	A
tesneje privila k njemu. »Ni res, kdo pravi da si	bolan.	Saj nisi Juri.	A
»Nikogar nimam svojega, samo tebe. In	bolan	sem bil.Za delo nisem več.	A
še ni bila v svesti, zakaj se ji zdi mož tako	bolan	in ni nič kaj zadovoljna z njegovim licem.	A
tolikokrat, da me vzameš. In zadnjič, ko si bil	bolan,	si rekel, da je ni boljše ženske od mene in	A
Anica možu, ko sta šla zjutraj raz Peč, »ali si	bolan?	« »Ne vem,« je odvrnil, »nekam tesno	A
ob enem. »Oh!« je vzdihnil mož, »in jaz sem	bolan,	to je res preneumno!« »T44 ik�l�	A
Zakaj se le tako boji matere.« »	Bolan	je!« je odvrnila ona, kakor da priznava Lipetu	A
zahtevala, da se zasliši Jurija. Ker je bil Juri	bolan,	se je moral seveda tudi ta predlog odkloniti	A
še poreče: glejte tako ženo ima. Za smrt je	bolan,	pa se še zmeni ne zanj.« Anica je s	A
Katra. »Glejte,« je nadaljeval Juri, »kar sem	bolan,	sem tako vesel.Vi ste tako dobri z menoj, in	A
bolnik, kakšno bolezen ima. On ve komaj, da je	bolan.	Juri pa niti tega ni vedel, toliko manj, da je	A
»Ali sem rekel kaj hudega?	Bolan	človek je siten in črnogled. Tudi ti bi bila	A
Ali ne vidiš, da je tam za te smrt. Juri je	bolan	in povrhu te komaj več ljubi.Saj je popolnoma	A
opazila stoprav sedaj, da je bled. »Ali si	bolan,	« je vprašala, »da si bled?« »Ne,« je	A
nemogoče, da bi jo bil ogovoril Juri, ki leži	bolan.	Vendar se je ozrla Marjanica na okna.	A
motreč rdeče, zdravo lice gospodovo. »Kdo je	bolan?	« »Jerica,« je odvrnil Luka.	A
»Jerica! Moj Jurče je	bolan.	Hudo sem ti storila, ko si zbolela.	A
zbrati svojih misli in je omahnil utrujen in	bolan	na steljo. Toda zaspati ni mogel več	A
proti Anici je bilo, da je sedel reven in pol	bolan	človek za mizo in pil nekako hlastno iz male	A
gledal skozi malo okno v zibel, kjer je ležal	bolan	otrok z razvnetimi lici in trudnimi, ugaslimi	A
Bled si! Ali si	bolan?	« »Nekaj malega.«	A
je opotekel čez prag iz taberne mlad, strašno	bolan	človek in omahovaje šel po cesti proti Ciginju	A
duhovnik. Glas mu je postal trenutno mehak,	bolan.	»Da se ga le kri ne drži kakor teh listin,«	A
izogibal. »Saj vidite, gospod grof, še na pol	bolan	sem vstal, da mu prikrajšam temo v turnu.«Sredi	A
otrnil solzo ves šibek, tudi od nenadne sreče ves	bolan.	In še je zapisal:	A
da mi je zbolel človek, ki še ni bil dotlej	bolan.	Na smrt do te ure še pomislil ni, pa je zdajci	A
meh, ki so izsuli iz njega žito. Potoglav in	bolan	se je lovil nazaj k mizi in se zgrudil na stol	A
s sračjo nogó in ugane, da je otrok za smrt	bolan.	Duši ga; s plahim pogledom bega v mraku.	A
zopet vnema tista sveta slà, ki je že ves dan	bolan	od nje... Vdano, mrtvo se je približal	A
Vikar ugiblje, kaj neki se godi z njo. Ves je	bolan.	Poleg duševne ga grabi tudi telesna bolečina	A
bolest svoje rajne žene, pa ni videl, da je sam	bolan.	Vstal je, si natočil vina in izpil na dušek.	A
želel videti. Pa so mi sporočili, da ležiš hudo	bolan.	Čestitam, da si tako naglo okreval.	A
si je grizel ustnice in odvrnil: »Nisem bil	bolan.	« »Lep red to,« je mrmral sodnik.	A
Mladi ni odgovoril. »Če nisi	bolan,	« je rekel sodnik, »si se nalašč odtegnil, da	A
Lovrenc Kragulj ni mogel iti. Ležal je za smrt	bolan	in hropel kot kovaški meh v pljučnici. V noči	A
»Ali Lovrenca in?« »	Bolan	je,« je odgovorila. »Pa si prišla ti namesto	A
je, da je prišla mesto brata Lovrenca, ki je	bolan.	»Tvoj brat toži!« je dejal sodnik.	A
»Ne vem,« je odgovorila. »Morda tudi	bolan	ni in le priti ni hotel,« je strahoval sodnik	A
umirila, je vprašal: »Rekla si, da ti je brat	bolan?	Ali nisi govorila malo prej z njim?«	A
mešal in si bil tudi to pot opravičil, da je	bolan,	naj ga podglavar oprosti seje. Simonetti je	A
Gradnik se je sesedel na klop. Bil je bolj	bolan	kot Duša ali pa Šime Golja ... Tedaj se je zunaj	A
gospodu Vossu povej, da ne morem, ker sem strašno	bolan	in ker nimam tudi drugače nobenega veselja do	A
»Kaj je čudno? Ali sem kaj	bolan?	« se je ustrašil Jereb. »Ne, nisi bolan	A
kaj bolan?« se je ustrašil Jereb. »Ne, nisi	bolan,	čudno se mi le zdi, da te pri teh letih še ni	A
In kaj je videl! Možak ni bil prav nič	bolan,	le nohtov si ni postrigel že več mesecev.	A
Leonišču.« »Pa že raje umrjem zdrav, kot bi se	bolan	valjal po bolnici...« sem oporekal. »Daj	A
tujca vanjo. Sveti komisiji pa naznani, da sem	bolan	in da se zato ne morem udeležiti seje.Ako se	A
podoben kozolcu, če ga prevrne burja pozimi. »	Bolan	sem!« »Vraga si bolan!	A
»Bolan sem!« »Vraga si	bolan!	Delaš, če se tisto pravdno pisarjenje sploh delo	A
ste bolni? Kdor dobrih reči ne je, je gotovo	bolan.	« »Bolan nisem!«	A
Kdor dobrih reči ne je, je gotovo bolan.« »	Bolan	nisem!« »Človek je največkrat bolan, da sam	A
»Bolan nisem!« »Človek je največkrat	bolan,	da sam ne ve!« Z veliko skrbnostjo je dostavila	A
Pa njene misli so se dalje predle. Brat je	bolan,	sedaj mu pokličejo zdravnika.In prav nikogar	A
Zategadelj vladarjev ni na ples. Pa jaz vem, da ni	bolan.	« »Kaj pa je torej?«	A
tega grozdja! Pa kaj čem, ko sem ves gobav in	bolan,	kakor star konj, ki solze toči, če se mu še	A
božji dan po kostanjevih gozdih in, če sem bil	bolan,	malokdaj je prišel k postelji.Ernesta pa je	A
oskrbnika, ki se mu je ponižno priklanjal. »Kdo je	bolan?	« vprašal je. »Pa je že bil kak pretep, ali pa	A
je kdo padel v pijanosti po stopnicah. Kdo je	bolan?	« »Kontesa.«	A
plamene je povzročila v moji duši! Moj duh je	bolan!	Ironiziram se samega sebe!	A
še vendar hodi živ okrog. Bil sem dolgo časa	bolan.	Dvanajstletnega otroka šibko telesce ni moglo	A
pomagano! Kakor zapisano, sem ležal dolgo časa	bolan	in v bolečinah. Skaljena je bila zavest mojega	A
in sinova. Nadaljeval sem: »V postelji leži	bolan	in še nekaj drugega je.« Staremu je kar sapo	A
»Da!	Bolan	sem bil in na hodnik domače hiše sem prihajal	A
prikrivaš resnice Gospodovemu maziljencu, ki leži	bolan	pred tabo in brez moči.l Stopila je k postelji	A
pridejo štirje zdravi na enega, in še ta je	bolan!	l mMolčite, ženske!l raztogoti se starec na peči	A
dokazoval. »Henrika izgovoriva, češ, da je	bolan.	« »O, saj je bolan!« je Henrik od bolečine zaječal	A
Henrika izgovoriva, češ, da je bolan.« »O, saj je	bolan!	« je Henrik od bolečine zaječal, ker ga je rana	A
ni izogibal. Obiskoval ga je, dokler je bil	bolan,	in ga ni čisto zapustil, ko ga je ozdravil.	A
»Saj je hotel, pa ne bi bil prišel daleč,	bolan	je; pravi, da ga mrzlica tare; Rodano naj mu	A
»Ali je Trlep doma?« »Je; leži,	bolan	je.« Leži ‒.	A
Leži ‒. Torej je le res, da je	bolan.	Opat bi bil rad z ljudmi govoril o jesenski	A
Če bi ti bile trdne noge in roke, ne bi bil	bolan,	glej ga!« se mu je zasmejala. Potlej je nekaj	A
»Vem; tudi videl sem že.« »Glej,	bolan	sem, ves mehak v kolenih, nikamor ne morem,	A
zgubi, nikar še dobi!« se je tiho smehljal. »In	bolan	je, še izdivjati se ne more in stepsti ne z	A
vse, kaj je Hartvik počel v Gabru. »Trlep je	bolan,	leži, ne more sam do vas; tako vas po meni prosi	A
prav grdo bi ga bil znal pognati, če ne bi bil	bolan!	« je tudi svobodnjak rekel nekoliko odločneje	A
se je naposled ustrašil. »Kaj sem res tako	bolan?	« »Sicer ne bi ležali,« ga je pater miril.	A
»Kdo?« »Janez -	bolan	je, zemlje je lačen, ves se je zagrizel vanjo	A
zmerom bolj veselo govoril, »se smeje vsemu.	Bolan	je najbolj ali pa hudo zdrav, sam ne vem, kaj	A
napajali s tolkovcem iz nezrelih lesnik.« »Kaj je	bolan,	ka‐li?« se je ustrašila. »Zdrav ko hren	A
je to najbrž pomota, saj on ni tako strašno	bolan.	Slab je res, pa to ni nič.	A
spregovori naposled. »Saj prav za prav nisem	bolan,	samo oslabel sem.« »In zdaj ste prišli sem.	A
mi smejali; morda bi potem še umrl, ko niti	bolan	nisem kaj posebno.« Duhovnik pa se kljub svojemu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani