bolan (201-300)

izginila izpred okna tudi senca njegova, sem legel	bolan	na posteljo in sem se obrnil v zid. Stvar	A
je bil oblečen, v poletensko suknjico; hudo	bolan	je bil, koža mu je visela od lic.Napotil se	A
ko se je poslovil. Slaboten, v lica suh in	bolan,	velike oči, v daljavo strmeče.Na obrazu se mu	A
krčmo. Popotnik je bil tukaj, pravi krčmar,	bolan	je bil in ubog in se je napotil v hribe.In se	A
”Glej ga!“ se je začudil. ”	Bolan	in slab, kakor je bil, je krenil na bližnjico	A
Pomèl si je oči z dlanmí ter se je ozrl, ves	bolan.	Še zmerom je bila na stropu muha in še zmerom	A
vlažna izba; polumrak; . / . / stran 350 . / oče	bolan;	mati bolna; otroci bolni; vsi lačni; mraz; snežinke	A
Bil je človek, ki je vedel, da je gnusno	bolan,	pa je skrival to svojo bolezen.Navidez je bil	A
mu na glas šklepetali od mraza. Nekoč je bil	bolan,	mati je stala ob njegovem vzglavju in je jokala	A
videl takega obraza, kakor tisto noč. Ni bil	bolan	in top, kakor podnevi, ko se je skrival soncu	A
nakopal bolezen. Natihem se mi je zdelo, da ni	bolan,	temveč le sila potrt in žalosten.Nekaj strašnega	A
Moj oče ni bil lep mož. Ker je bil zmerom	bolan,	je bil njegov obraz koščen in sivkasto bled	A
tišjim glasom, napol otožno, se mi je zdel kakor	bolan	junak.On je bil duša in roka tistemu novemu	A
sem samotarila! Dobro je, da je človek časih	bolan	in sam; umirí se in spozna, kako smešno in neumno	A
naključju približal družbi; morda sem bil malo	bolan.	In že so se oglašali iz te in iz one kotanje	A
zaradi njegovih besed je bil moj nasmeh truden,	bolan.	”In kako bele so vaše roke!“	A
bil po letih mlad, v lica že star, v srcu hudo	bolan.	Iz toplega jesenskega večera je stopil v mračno	A
je planil nekoč proti durim, se tresel kakor	bolan.	”Svinja!	A
Nagnil se je k njemu, potrkal ga je po rami. ”	Bolan	si, Lenart!Pojdi domov!“	A
noči same. Hitel je navzdol, truden je bil in	bolan,	da bi legel v kot in se sključil in zatisnil	A
majhen in ubog se ji je zdel kakor nikoli. »	Bolan	je fant!« si je mislila ter se je napravila	A
Vse rdeče oči imaš.« »Nisem	bolan...	zbogom!« In je hotel odpreti duri, toda	A
pogledala in se je prestrašila. Videla je, da je	bolan,	in opazila je celo, da se mu noge tresejo.Ko	A
leti nekoč je bil dejal zdravnik, da je Tone	bolan,	in ni mu verjela.Ali zdaj se je srečal njen	A
»Štruklje sem ti skuhala danes, zato ker si	bolan.	« Tone se je razveselil štrukljev, toda	A
dobila denarja, da je skuhala štruklje. In da sem	bolan,	misli! - »Po kosilu pa ležeš, Tone; ves slab	A
in prišlo ji je na misel, da leži morda zelo	bolan	doma in da čaka nanjo, da kliče svojo mater	A
se rotil in ne pritoževal, ko so rekli, da je	bolan	na duhu in da je bebast otrok v svoji pameti	A
pozdravila krčmarica. Jernej, ves oprašen in	bolan,	je bil podoben beraču, ki je prišel ob pozni	A
Jernej ni več govoril. Kakor je bil truden in	bolan,	je stopal z dolgimi koraki; lep je bil kraj	A
trdimi koraki je šel, nič več upognjen, nič več	bolan,	v srcu nič bridkosti in upanja nič več.	A
božja. Tako je ležal na postelji, ker je bil	bolan,	ženske so molile in otroci so jokali, duhovnika	A
In Reziki se je oče smilil.	Bolan	je bil in ubog in uklenjen, ko je bila ona zdrava	A
takó mimogredé, samó sebi na radost! In niti	bolan	ni bil.“ ”Res je grdó!“ sem se razsrdil jaz	A
Razumem in ne razumem...	Bolan	seveda ni bil, - kdo pa je sploh bolan in kaj	A
razumem... Bolan seveda ni bil, - kdo pa je sploh	bolan	in kaj je bolezen navsezadnje? Nespametno je	A
Saj ne morejo imeti vsi ljudjé enakih možgan...	Bolan	je, nagnjen na hudodelsko stran, zategadelj	A
počeli. Vzdramil sem se zjutraj v nečedni izbi,	bolan	in potrt.Stud in sramota!	A
Vse je minilo ...“ Ali on je bil ubog in	bolan.	Zaklenil se je v izbo in je legel na zofo in	A
naročje in se je strahoma začudila. ”Kaj si	bolan?	“ Ker v tistem hipu so bile najbrž tudi moje	A
moje ustnice ploščate in pobledele. ”Nisem	bolan,	Štefka!Toda ... glej!“	A
hrepeneč -- in ko so noge slabe, ko je život	bolan,	počitka željan, ne svobode, se odpro duri brez	A
zatisnil oči... Premetaval sem se po postelji ves	bolan	in nesrečen.Časih sem mislil jasno in razumno	A
ter metal karte s pestjo. Dopoldne bo vstal	bolan,	popil bo troje skodelic črne kave in ne bo izpregovoril	A
razprostrl v objem, jih ni mogel vzdigniti. ”	Bolan	sem!“ ga je prešinilo. In v bolni misli, ki	A
videla, kako se ti godi, ker sem se bala, da si	bolan.	Nisi bolan in vendar nisi prišel.	A
ti godi, ker sem se bala, da si bolan. Nisi	bolan	in vendar nisi prišel.Ne bom te vprašala, zakaj	A
čisto od blizu mu je presodil obraz. ”Saj si	bolan!	“ je rekel krčmar. Zakaj Damjanova lica so	A
temveč je molil do jutra. Zjutraj pa je bil tako	bolan,	da ni mogel ganiti nog, komaj da je še glavo	A
je vrnil v dolino, dasi je bil ves truden in	bolan.	Rana na čelu ga je zaskelela in se je odpirala	A
okoli glave. Njegov pogled je bil ves moten in	bolan.	”Kaj misliš, cigan, ali sem res tako velik	A
zanesel na sosedovo streho. Kakor je bil krčmar	bolan	in omamljen, so mu zaškripali zobje od srda	A
”Naš gospod župnik je obolel.	Bolan	je zares.Molimo zanj ...!	A
”Sam sem jo oblatil!“ si je ponavljal Malar	bolan	in prepadel, ko je hodil pozno v noči po svoji	A
ulici, izgubljeni v morju cesarskega mesta,	bolan,	zgodaj postaran, sem pisal svojo drugo dramo	A
misli, da človek, ki ljubi svojo bolezen, ni	bolan,	in da človek; ki se ne meni za glad, ni lačen	A
Gospod, poznal sem človeka, ki je bil v nogah	bolan	in je polegal in si je upal komaj na cesto;	A
z ženo in z otrokom in z vsem, kar je imel.	Bolan	je bil, ko sem ga videl; suh je bil njegov obraz	A
da zadovoljim svojemu srcu; kadar je kralj	bolan,	je bolno vse kraljestvo in boljše je, da se	A
veselje in življenje, jaz pa sem mislil, da sem	bolan!	“ Spústi se na zemljo, blagoslovljeni zástor	A
vsaj na duši!“ To se pravi, da sem bil zares	bolan.	Ali te še nikoli niso boleli zobje?	A
Hanca ... aja, tutaja!“ Otrok je bil nemiren,	bolan,	čelo je bilo nabrano v prezgodnje gube.	A
Umiri se malo, pomisli kam daleč in zadremaj ...	Bolan	si!“ ”Vroče mi je in ne morem zaspati ...	A
včasi se je tudi zgodilo, da se je, šibek in	bolan,	kakor je bil, zaletel v gospodarja ter ga obdelaval	A
da je pravica - pa bodi pravica; preveč sem	bolan,	da bi se prepiral ž njimi o teh visokih rečeh	A
ničesar. Ko se je napotil z doma, je bil ves	bolan	od koprnenja.Ni se ozrl ne enkrat in tudi ni	A
užije življenje; povrne se k tebi, kadar je	bolan,	večnega počitka željan!“ Kurent je poslušal	A
Gologlav je bil in golorok, v lica bled in	bolan;	pod pazduho je tiščal harmoniko. Njegove oči	A
zame. ‚Jože ... ne hodi nikamor, Jože, ti si	bolan	in obležiš sredi ceste.Bodi pameten, Jože, in	A
kmalu legel na slamnico; premražen sem bil in	bolan	in pusta praznota je bila v mojem srcu.Tudi	A
na teden sem bil tam - vselej, kadar sem bil	bolan	od samote; ostal sem od zgodnjega mraka do noči	A
vzklikne v svoji bolesti?“ Tudi sam sem bil	bolan,	ko sem se vzdramil.Nisem še videl takega jutra	A
domovina? Še nocoj te pozdravim, kakor sem	bolan	in truden!Kje si, ti vesela, bistrooka, ti znamenje	A
”Sam otrok je bil v hiši!“ so rekli. ”	Bolan	otrok!“ Pavla je ležala v izbi na zofi; tako	A
sam, pa se je vzdignil, kakor je pohabljen in	bolan.	Vzdignil se je, pa je še povezal culo - prazniško	A
bil, ko se je Jakob vzdramil. Ves truden in	bolan	je bil.Stopil je pred podobo in jo je gledal	A
Meščan Marhula pa je obolel. Nikoli prej ni bil	bolan;	ko je ležal na postelji in so mu noge odrevenele	A
ga pomilovali: ”Glejte, saj je bil res hudo	bolan	... kakor da je od mrtvih vstal!“Če so ga izpraševali	A
k tem belim zvezdam. ”Že takrat, ko sem bil	bolan	od ognja mladosti in od vonja rož, lilij in	A
kakor nož v rani. Bil je potrt, skoraj telesno	bolan.	Pred pustom je bilo, koncem februarja.	A
ga je poznal in videl, je sodil, da je močno	bolan,	najbrž jetičen.Če ga je kdo skrbljivo opominjal	A
seboj in sram ga je bilo. ”Mislim, da sem res	bolan!	Kakor hudoben otrok bi trpinčil mlade pse in	A
nemški slovar, besedo za besedo, po vrsti. ”	Bolan	sem, res!“ je zavzdihnil ter je zalučil slovar	A
branil bi se, ne poslušal bi, toda slab je in	bolan,	kmalu so mu tiste tople besede kakor mehke,	A
kakor je stal pred njo upognjen, siromašen in	bolan.	”Ni je več!	A
bi takoj vstala in nič več bi ne bil bled in	bolan	njen obraz; vstala bi, skočila bi urno in lahko	A
”Ne zameri, Ferjan! Glej,	bolan	sem!- Lahko noč!“	A
po ulicah počasi, s povešeno glavo, truden in	bolan.	Čutil je globoko, da se je v kratkem času	A
zdravnika; sram bi ga bilo, da bi stal ponižen in	bolan	pred njim.Toda nenadoma je stopil iz mraka pred	A
lehko izgovorim, da nisem imel časa ... da sem bil	bolan!	Da ... bolan!	A
da nisem imel časa ... da sem bil bolan! Da ...	bolan!	Do smrti!“	A
”Atov!“ ”Seveda si moj ... saj si tako	bolan,	ubožec!“-	A
večer, ne vso dolgo noč. Gorelo mi je v glavi,	bolan	sem bil.Kar je plesalo pred mojimi očmi, niso	A
pogledal srepo izpod naočnikov. ”Ne ... kako	bolan?	“ ”Torej ste pohajkovali tri dni in tri noči	A
curek se mi je prelil po hrbtu. ”Koprnel sem,	bolan	sem bil, hujšal sem ... poglej to lice!“ Prijel	A
Ali bi se prerekal z njimi? Kdor pravi, da ni	bolan	in da nikoli ni bil, je čisto gotovo bolan;	A
ni bolan in da nikoli ni bil, je čisto gotovo	bolan;	jetični ljudje si bijejo na votla prsa ...Zakaj	A
azdrapana rjuha. V teh žalostnih časih hodi človek	bolan	in zamišljen po ulicah.Živci njegovi so utrujeni	A
ubogi pesnik, a ko se je vzbudil, bil je še bolj	bolan	od žalosti.Vzame svoje pesmi, katere še niso	A
sem se vzdramil, je bil materin obraz resen in	bolan.	”Povej!“ je ukazala.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani