bel (101-200)

skrinje pri peči star šolski zvezek, iztrgala	bel	list, odtrgala modro platnico in položila zraven	A
nadrobila v kavo. Ne spominjam se, da bi kdaj jedel	bel	kruh v sladki beli kavi, toda tista kava je	A
Pa je prišla vojna. Oče je prejel	bel	list.Mati je zajokala.	A
marmornati mizi, kakor cesta na črni zemlji, kakor	bel	spomin v črni mladosti, gre v neskončnost.«	A
na ušesih. Zapodi se proti Sovi, drži kvišku	bel	listič, kakor bi držal zmagoslavno zastavo,	A
Slekel je še srajco in stal pred njimi ves	bel	in tenek.Roke so mu visele ob strani, kakor	A
Vatovic ni mogel verjeti svojim očem. Bil je čisto	bel	in gladek kot vse njegovo fino telo, kot obraz	A
kri ji je odtekala, nazadnje samo še cankala v	bel	lavor.Takrat še mlademu pisatelju, ki je sedel	A
porodila dvojčka: en otrok je bil črn, dragi pa	bel.	Na krvavo mavrico, na črne pse, na plamteče cerkvene	A
je gladko odrezan štrlel ven, ves cevast in	bel	in hrustančast.Slabost ga je obšla.	A
lahko z žlico srebal. In od njega je šel en	bel	žmukelj, dobršno tolikšen kot hruška.A kot rečeno	A
Pregriznil jo je, pa se je nekakšen grenak	bel	mleček pocedil po ustih. Izpljunil je.	A
odblisnila podgana s krova: iz gobca se ji je cedil	bel	mleček.Eden je umrl, drugi so preživeli in jadrali	A
Bil je ves črn v obraz, iz ust mu je tekel	bel	mleček.In smrdel je, da so si zatiskali nosove	A
može so stisnile k stenam hiš, Mihaela je velik	bel	prašič prevrnil v blato.Mimo cerkve svetega	A
bela, kajti razum božje resnice je čist, je	bel,	njegova oblačila, kakor oblačila angelov, se	A
Luku in Marku in Janezu, beli kakor je čist in	bel	razum božje resnice, kar je njegova izvirna	A
most na deroči Dravi, kjer je videl plavati	bel	hrbet utopljene svinje.Tovorniki so govorili	A
skoraj do Katarininega tridesetega leta, prav	bel	je že bil od hladu in povsem odsotnega duha	A
pogledal je po sebi in videl je, da ni več	bel,	kakršni so angeli ljubljanskega knezoškofa,	A
na hodnik, tam je stal Windisch, do pasu gol,	bel	od brivske pene od vratu do oči.Njegov sluga	A
njej ni manjkal niti en rumen tolar niti en	bel	zeksar.Tudi nož, tisto bodalo, ki ni bilo za	A
vzmetenju pa čutiš napor, v bedrih in v bokih.	Bel	trebuh ti visi čez, ohlapen si, to čutiš, ampak	A
žepu, v drugi pa je držal kozarec. Savnik je	bel	kot stena gledal predse.Tebi govorim, pička	A
je naslanjal na podboj, njegov obraz je bil	bel,	oči zmedene od neznanega strahu, pogled votel	A
oknih, o tem sploh ni dvomil, dopoldne je na	bel	namizni prt sijalo toplo spomladansko sonce	A
za katero bosta sedela ob kosilu. Pogrnil je	bel	prt, postavil na mizo vazo s cvetjem, naročil	A
oknih so bile rože in zmeraj oprane zavese, na	bel	prt na mizi je sijalo spomladansko sonce.Ta	A
obraz, obrobljen z dolgo črno brado, je bled in	bel.	Ob ležišču poklekne na mrzla tla.	A
je treba, na koncu ostane na drevesu obešen	bel	skelet.Kljub temu nikomur ni prišlo na misel	A
prekrivajo debele plasti pudra. Puder je povsem	bel,	njen obraz je bel, obleka je črna. Vsak večer	A
plasti pudra. Puder je povsem bel, njen obraz je	bel,	obleka je črna. Vsak večer igra francoske šansone	A
ali latinski carnevale. Mardi Gras je črn in	bel,	kreolski in cajunski, bahaški in prestopniški	A
zagledal svoja vrata. Za rob je bil zataknjen	bel	list, kuverta.Želel si je odkašljati, spomnil	A
sedaj prsti vrtijo pokrovček na steklenici.	Bel	pokrovček počasi leze navzgor, dasiravno ga	A
vedno hitreje je roka grabila za posvinjan	bel	namizni prt, medtem ko je glava ohlapno zanihala	A
prostora sem razdelil v štiri odtenke: najbolj	bel	je strop, nekoliko manj bele so stene (na štirih	A
Gre k umivalniku in si natoči vodo. Ves	bel	je in snažen in pološčen. Voda je hladna in	A
predpasniku je vstal. Doktor je molče oblekel	bel	plašč in nekaj časa brskal poobešalniku.Nič	A
sprehodil po prostoru. Na sebi je imel platnen	bel	suknjič, izmenjal je nekaj stavkov z dekletom	A
priključen na noben program. V ekranu je migetal	bel	sneg in umetna bela svetloba je čudno sevala	A
ali plotu naproti. Za njima je ostal velik	bel	madež na temno rjavih lesenih vratih in na belem	A
nekoč v nekem davnem otroštvu, ampak je bil	bel	plakat z rdečimi sijočimi črkami, bel plakat	A
je bil bel plakat z rdečimi sijočimi črkami,	bel	plakat sredi črne ulice v neki njegovi pozni	A
je na vežnih vratih še zmeraj svetil velik,	bel	plakat.Sijoče rdeče črke so še naprej govorile	A
je ležal debeluh v lastnem kozlanju in vodi,	bel	napihnjen trebuh je bil v temi kakor labod na	A
Njemu pa po grlu. Bolničar je njuhal	bel	prašek, kot konj je vlekel noter tisto belo	A
to je spačen obraz, to je krednat, kot kreda	bel	obraz, izprijen obraz, ko pravi: Važno je, da	A
razletelo v nešteto majhnih koščkov; kabino je ovil	bel	dim, ki je grizel v oči.Nagonsko se je vrgel	A
domov. Kadar je bil pa doma, je hodil okrog ves	bel,	vso obleko je imel belo kakor kak Hrvat. Ožbeta	A
planin, v lahni megli oblastni Stol in kakor	bel	oblaček vrh Triglava. Mana in Jerica sta se	A
Most je zrožljal čez rov, in tujec je nataknil	bel	list na svoj meč, podal ga Viguleju in naglo	A
ozko napako ljubeznivo skrivala. Na glavi ima	bel	slamnik s širokimi krajniki, na nosu zelena	A
pojavili vojaki. Na roki se je vsakemu svetlikal	bel	trak z rdečim križem.Bili so bolničarji.	A
pajčolan, ki je segal do tal, venčal pa jih je lep,	bel	venec.V naročju je držala šopek krvavordečih	A
naših dni na skali sled že tisoč let v kamnu	bel	in večni cvet ob skali val in vetrov glas za	A
33 . / včasih gre oblakov vlak in tisti najin	bel	oblak še vrača se povsem enak še vrača se povsem	A
pogosto se z gradu ozrem ki dviga se nad mestom	bel	pogosto še k prešernu grem pod njo stojim ki	A
prislužiti iz meseca v mesec ‒ za to si že moral biti	bel	ali pa tat. Nič ne bo.	A
V večerni temini je bil njen obraz še bolj	bel	in neznansko bela je bila tudi njena dlan, s	A
a ji mojster tudi ni zaračunal. Bil je to	bel	mercedes, dobro ohranjen starejši letnik, kakršni	A
bilo tja in na poti nobenega skrivališča, kako	bel	je bil dan, kako svetel, kako radodarne so bile	A
dan bolj boči, v laseh se zdaj lahko blešči	bel	venček namesto toliko čvekanja obetajoče rože	A
godi vsakemu, kdor išče boljega kruha, kakor je	bel.	Ravno imam delo tukaj v obližju pri bogatem domačinu	A
sedemdesetleten, a še trdnokost in žilav starec, dasi že	bel	kakor golobec in beder tako tankih, kot bi dvorogljate	A
poskakuje po zložnem klancu proti kolibam? Ves	bel	je in upehan kakor oni kozliček v sanjah.To	A
kakšna lepota in dobrota je tvoja zvezda danica!	Bel	kruh na belem prtu, zlato jabolko na zlatem	A
list na koleno. »Evo ti, gospodine Franjo,	bel	list, pisan od bele roke.Sestra mi ga je dala	A
ovratniku in z belimi gumbi, ogrske višnjeve hlače,	bel	oprsnik ‒ vse brez imena. Sedmi je znan ‒ Matija	A
meni še ni sledu ‒ mislim; da tri knjige in en	bel	telovnik še ne štejejo za bodočnost in blagostanje	A
zahajalo, nad strehami bližnjega trga je vstajal	bel	dim. »Pojdi no, pojdi, moj sinko!« je starec	A
delal na kmetih. Boš lahko gospod in boš jedel	bel	kruh.Imam fanta, kakršen si ti, dobro se uči	A
desetico in zelo počasi še novčič za novčičem,	bel	in bakren, in nazadnje srebrn tolar. »Hitro	A
tlačil je vanjo neke spise, kos kruha in precej	bel	ovratnik.Najprej gospod pisatelj ni razumel	A
nos, na levi strani nosu je imel velik mozolj,	bel	in zrel, oči so se mi začele spotikati ob tem	A
kuhinje. Ančka je videla, kako se je posvetil	bel	predpasnik sredi visoke trave in izginil po	A
papir zavitega. Ko je razvila, se je razodel	bel	predpasnik, krojen spodaj na velike okrogle	A
kar peš. Kmalu je zagledala na hribčku velik,	bel	grad.Tja se nameri, da popraša po službi.	A
trpeli« Spiridion je razgalil tuniko, odvezal	bel	ovoj, ki ga je imel pripasanega čez prsi preko	A
preudarjal, kako se bo izmuznil. Kupil si je	bel	ovratnik, zavezal okrog njega novo kravato na	A
je vtaknil v sklenjene roke ob križ Luciji in	bel	nagelj je stisnil med drobčkene prstke Gašperčku	A
Ivan je še vedno mahal.	Bel	robec, temne oči, temni lasje! ‚Otroka	A
prstov dotaknila mrzle vode. »Si zato pa ti	bel	ko sir,« sem mu vrgla, toda ko sem se ozrla	A
obrezana in obrobek na konici vedno brezhibno	bel.	Na splošno sem imela vtis, da so to ženski in	A
zavitek. Kaj je bilo v ploščati škatlici, zaviti v	bel	svilen papir in prevezani s tenko vrvico, ne	A
posedli, toda polkovnikov obraz je bil še zmeraj	bel	in grozeč. Pupa je prijela najbližji	A
bilo, koliko pomeni zanj, da ostane pred fanti	bel	ko sneg; vnaprej je vedela, koliko nepotrebnih	A
Temnejše kakor drugače.	Bel	obraz, upadel, droban.Zaprt in odsoten.	A
veliko belo pismo, notri pa niti besede, prazen	bel	list, lepo preganjen, sem takoj razumela, da	A
priprta. Skoznja je na oder prifrlel mir, bil je	bel	in je imel neskončne peruti.Razgledal se je	A
pošalil. Obleka, ki je na soncu svilnato zasijala,	bel	robček, fina kravata, zloščeni modni čevlji	A
seboj kose ocvrtega ali pečenega piščanca, visok	bel	kruh iz pečic starih štedilnikov na drva, doma	A
pritisne na plin, kajti izza rukzaka se je prikazal	bel	mercedes in še šinil naravnost.V fiatu kričijo	A
povoščenem platnu poleg svoje kave je namreč zagledal	bel	kvadratek. Kombiniran prašek.	A
naloženega jezika, ki je imel v sredini krhek	bel	kupček hrena. »Da ni razkuhan?« je posumi	A
umaknejo besnemu dečku, katerega obraz je ves	bel	od moke in ki mu gore oči kakor dva žareča oglja	A
Učitelj Urbančič je že od daleč vihtel v roki	bel	papir in mahal z njim po zraku. »Fant	A
platno. Zdaj pa zdaj se je preko njega zapeljal	bel	oblak, ki je za hip zatemnil svetle, v globel	A
krasota iz samega obraza Marijinega. Gorel je	bel	plamen pod to mehko, fino kožo, in kadar so	A
je visel na pozlačeni, če ne zlati verižici	bel	golob, z oljkovo vejico v kljunu. ”Kakšna	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani