nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
S Katarininim angelom, ki bi mu mirno lahko rekli tudi angela, kajti razprava o spolu angelov je v času, ko se dogaja ta zgodba, že zdavnaj končana, je bilo tako, da ga je že dolgo močno zeblo, skoraj do Katarininega tridesetega leta, prav bel je že bil od hladu in povsem odsotnega duha tam gori v zvoniku, kamor se je spravil v svojem nedelu. Zdaj je začutil, da prihajata toplota in svetloba od nekega daljnega romarskega ognja, čutil je, da njegova lica postajajo rdeča in okrogla, takšna, kakor jih je na nekih baldahinskih nebesih naslikal neki italijanski slikar, pogledal je po sebi in videl je, da ni več bel, kakršni so angeli ljubljanskega knezoškofa, ampak že kar zlat in rdeč od daljnega žarenja, ki ga angeli takoj opazijo, če se kje pojavi. Katarinin angel, se pravi angela, se ni več dolgo mudil, koristno delo ga je klicalo, je že mislil, da bo vse Katarinino življenje prezebal v zvoniku.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani