Zviška ga spodnese, da pade kakor snop na travo. Ostali pobalini z Miklausinovim vajencem vred se prestrašeni umaknejo besnemu dečku, katerega obraz je ves bel od moke in ki mu gore oči kakor dva žareča oglja.
»Ti Miklausinov,« spregovori skoraj brez sape, vendar dovolj razločno, da ga vsi slišijo, »poslušaj me dobro!