Zemlja (501-600)

mu je odpočila, odtajala, kakor v južni noči	zemlja	po zmrzali in zimi.Sredi med sveto daritvijo	A
pest proti zapadu. Nato je dejal: »Prekleta	zemlja	Cepolijev!Jaz sem ti ušel.	A
bitji pod lazom. V zgodnji pomladi se je utrgala	zemlja	z lazu in ju poko pala.Nihče ni vedel za Tiničino	A
deset korakov pred popotnimi kratek plaz, sneg,	zemlja	in listje in kamenje.Nagonsko stoji in čaka	A
počiva v mrtvem pričakovanju, kaj bo, kdaj se bo	zemlja	upokojila in unesel breg.Ko se ove, čuti, da	A
: To rodovitno polje, ki nima enakega niti	zemlja	v Laciju. »O slepote človeške!	A
pogledi, njene noči so žalost trudnega potnika. O	zemlja	mati!Ne daješ vina, da bi se opijanili, daješ	A
kakor raj in Brda kakor obljubljena dežela.	Zemlja	je rodila kakor vsako leto, gnala travo, cvetje	A
Saj vem zakaj! Pa si zapomni, da bo prej	zemlja	pokrivala Murovca, preden bo tebe oklical.«	A
Strupena misel ga je obšla: »To vse skupaj nič ni.	Zemlja	je zemlja, gre svojo pot.Samo meni, ki zdaj	A
ga je obšla: »To vse skupaj nič ni. Zemlja je	zemlja,	gre svojo pot.Samo meni, ki zdaj bolj zgodaj	A
soncu. »To je kazen,« je vedel, »kazen, kadar	zemlja	svoj red pozabi, da še materinstvo v človeku	A
»Imel sem prav. Ta	zemlja	je kakor nalašč za maline.« Ata je bil	A
dal iztrebiti. Poznalo se je, da je bila ta	zemlja	slabo obdelana in komajda negovana.	A
slišal: naravnost in okrog ogla,	zemlja	je okrogla, in nikoder konca ni sveta	A
potem se zmeniva lahko samo na en način. Ker je	zemlja,	se pravi tiste skale pod vrhom, državna, je	A
In je res umrl. No, saj je bil že star ko	zemlja.	Potem pa me je prišla ženska napadat, da sem	A
je na primer naredil tako, da je vsa srenjska	zemlja	pripadala občini, naš Aljaž pa se je toliko	A
Vstal sem. Odmikala se je	zemlja	pred mano, in od angela se je razlivala svetloba	A
Kje si se sukala v tej množici, stara mati	zemlja?	Obrnil sem pogled prédse, kamor sva hitela.	A
svetnice-mučenice, kolikor jih je kdaj porodila	zemlja.	V nje vznožju je poganjala vrtnica, iz katere	A
Največji grešnik, kar jih je kdaj porodila	zemlja,	bil je prekleti Martin Luter!Ta je pisaril pohujšlji	A
In z dohodki generala!« »Čudna, čudna	zemlja!	« premišljeval sem, ko sem leta 4000 po Kristusovem	A
žanjica ‒ bleda smrt! Hipoma se je tudi odprla	zemlja	pred mano, in stal sem ob grobu, kakršne so	A
Glej očeta Hieronima!« »Čudna	zemlja,	čudna zemlja!« s tem vzdihom stopim k drugi	A
Glej očeta Hieronima!« »Čudna zemlja, čudna	zemlja!	« s tem vzdihom stopim k drugi celici. Tudi tukaj	A
kateri mora uživati grenko zdravilo. »Čudna	zemlja!	Čudna zemlja!«	A
»Čudna zemlja! Čudna	zemlja!	« »Sedaj dospeva k šesti celici!« izpregovori	A
možgani, noge pa so bile trde, kakor je trda	zemlja,	ako jo pokriva dolgi zimski led!« »In ali si	A
severa, kjer kali le malo cvetja in kjer je	zemlja	malone vse leto zavita v sneg.« »Česa iščeš	A
ukoreninilo se mi je v srcu prepričanje, da	zemlja	ni vredna, da bi bil človek dvakrat ustvarjen	A
mogel natihoma odriniti s tega kraja! Kar	zemlja	mi tli pod nogami!« »Tiho!«	A
Iz dalje se je videla smešna in malenkostna	zemlja	kakor rdeča pičica, prav kakor atom, izgubljen	A
kratkem premolku sem pričel: »Pravijo, da je	zemlja	dobra in da se dosti pridela.« »Jáde	A
blagoslovljena, zakaj od tega blagoslova živi slovenska	zemlja!	Kar pa se mene tiče, naglašam zopet	A
Eno je glavno: Naša	zemlja	se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora	A
na razbito črepinjo ter vzdihnil: »Žejen sem!	Zemlja	poka pred mano in iž nje švigajo plameni.Jaz	A
poslan gospod Sebastiano. Bolje bi bilo, da ga je	zemlja	pogoltnila, preden je dospel k nam, ki smo v	A
imeli topiče in ž njimi so treskali, da se je	zemlja	tresla.In tu te je čakala tvoja bridka nesreča	A
da je v grobu hladno, mokro in temno. Ali	zemlja	naša bila bi dolgočasen, teman in mrzel grob	A
Vprašal boš, kaj sem počel v tistem trenutku.	Zemlja	se je zasukala okrog mene in stara drevesa so	A
prijatelj, to je strašno, grozno! Vi čutite, da bo	zemlja,	zapuščena od blagotvornih moči večnega sonca	A
‒ divja v besnosti prvotnega živalstva. In	zemlja	postane velikanski stolp, v katerem se bo kakor	A
svojo roko v vesoljni svetovni sestav, da se	zemlja	kakor iskra utrne ter izgine v večnem prostoru	A
katero napravlja vtis, da se bo podrlo, če	zemlja	le malo potrepeta pod njim.Sicer pa se mesto	A
plemena, aristokrat, kakor jih ima malo, zelo malo	zemlja	slovenska. Da je bil veren služabnik cerkve	A
za trpina, ki je tako nesrečen, da se joče	zemlja	sama pod njim!« »Kdo je to?« vpraša knez sočutno	A
Knez se zamisli v pokrajino. »Krasna	zemlja,	« pravi mehko, »in dozdeva se mi, da sem še včeraj	A
pristopil k oknu. »Da, knežja milost, lepa	zemlja	je zemlja slovenska. Ali, kar jo diči najbolj	A
k oknu. »Da, knežja milost, lepa zemlja je	zemlja	slovenska. Ali, kar jo diči najbolj, to je rod	A
DVAJSETO POGLAVJE In ko ura nam odbije, črna	zemlja	nas pokrije; kdo bo še po nas povprašal? Kdo	A
meni živi zato duh, okovan v nemške verige.	Zemlja,	v kateri koreninimo, je slovanska, ali zrak	A
prihodnosti bo boljše morebiti, ko ne bo samo naša	zemlja	slovanska, temveč tudi zrak, ki veje nad njo	A
namreč težko, okorno in počasi, kakor se orje	zemlja,	če se lemež noče zarezati v ilnato plast.Na	A
prihrumel sam Gustavus Adolphus, da se je kar	zemlja	zibala?1 Naj se reče, kar se hoče, bil je velik	A
vlekla, dokler sem mogla. Danes sem omagala in	zemlja	že kriči po meni.Pa čemu bi tudi ne, ko imam	A
pripovedoval: da je Jeremija Wulffing star kakor	zemlja,	da visi na svojem posestvu kakor klop na pasjem	A
česar se vsak hip ne zavedaš: ta nekaj je ‒	zemlja,	na kateri si se rodil.To je naša edina neskaljena	A
da se čutim eno z zemljo, na kateri ležim.	Zemlja	domača ni prazna beseda: del je mojega življenja	A
del je mojega življenja, in če se mi vzame	zemlja,	se mi je tudi vzelo življenje. Ko si oglodan	A
razpasle po tvojem telesu, te sprejme domača	zemlja	z istim obrazom, kot te je sprejela nekdaj,	A
je pretresal grom in do osrčja je trepetala	zemlja	pod neskončnimi udarci razburjenega neba.Ulila	A
okno v globino, kjer se sveti mala iskra, naša	zemlja.	Že so zaspale ptice po vejah in že je tu in tam	A
človek loči od doma in nič ni vredna ta pogorska	zemlja,	kjer živimo v hudini, ali povem vam, za vso	A
Loko. Njegovega konjička, ki je bil star kakor	zemlja,	tega ste tudi poznali in veste, kako se je vozilo	A
pot kar naglas čudil umni obdelavi zemlje.	Zemlja	in on sta se gledala in čisto razumela. »O,	A
»Saj res niso napačni ljudje; vedó, kaj je	zemlja,	ljubijo jo ... « se je bogal z menihi.‒ »Gosposka	A
zemlje obdelovali nikoli niso! Le meni verjemi,	zemlja	ti je oče in mati, vse; čeprav ni tvoja, pozna	A
»Ne morem, to je res!« »O,	zemlja	je čudovita, skrivnostna!Imej njivo v najemu	A
zemlje. »Orjite bolj globoko, pri vrhu je	zemlja	trudna!« »Če grem globoko, obračam mrtvo zemljo	A
Razbor ne odceja vode, marveč je zgolj mrtva	zemlja,	ki malo rodi!« »To je pa res!« se je oni vdal	A
pač morali dati pristojni del Višenjskim, ker	zemlja	še ni bila vaša, ko se je polje obsejalo in	A
so rogovilili in krali povsod in pili kakor	zemlja.	Le Celjan je v strahu imel svoje ljudi in jim	A
da,« se je pater Konrad predramil. »Domača	zemlja,	z znojem vsega rodu prepojena in z delom tvojih	A
zlato, grad zgori ali ga razruši tuja roka, le	zemlja	ostane, je večna in ima svojo ceno.« Zdaj pa	A
med nami ne ... ! In niti ni njih rodna, domača	zemlja	...! Kako je to ...	A
bolj ko je gledal, bolj mu je bilo všeč. Da,	zemlja	se mu je zdela kakor pesem, ki poje sama vase	A
»Kaj še! Kmet in	zemlja	ne pojdeta v nič, pretrdo sta zrasla drug v	A
»Aha. Pravično je, da	zemlja	pride v last tistemu, ki jo obdeluje v potu	A
stokrat prekleta prevzetija tuje gosposke ...«	Zemlja	je dehtela na vse prsi, ona in Bog sta slišala	A
pomagajo vsi.« »Cesar je dal novo postavo, da je	zemlja,	ki jo obdelujem, tudi moja in da smem z njo	A
vsi vkup.« »Naj stori z njim, kar hoče, samo	zemlja,	ki jo obdelujemo, naj pride v pravo našo last	A
po meniški zemlji pa le ne bo šaril - stiška	zemlja	gre Stičanom!« Napomenek o zemlji jih	A
suša je, po vaseh zmanjkuje vode, paše ni,	zemlja	v razpokah reži ... »Pojdem, seveda pojdem	A
mu je pomagal Vrbičev gospod; »samostanska	zemlja	ni osebna last menihov, kar imajo, morajo vse	A
pa je, cesar se pa obriši, kaj mu mar naša	zemlja!	« »Ne kvasite praznih!« se je Vrbičev	A
Vrbičev gospod posmehnil. »Kje pa je tista vaša	zemlja?	O, v drugih rokah, ker je držati niste znali	A
kakor je prišla, čas jo bo vzel. Vse mine, le	zemlja	je večna.Složni, zvesti si bodite: če ne že	A
popal spečo Marjanico in planil na plano.	Zemlja	se je spet stresla.Po vasi je završalo.	A
»Nič novega.	Zemlja	živi, anti diha in se trese zdaj tu, zdaj tam	A
zemljo, če že menihi res morajo proč!« »Da,	zemlja	je naša, če meniška res več biti ne sme!«	A
poberite se!« »Ne maramo graščaka, naša je	zemlja!	« »Ali pa naj ostanejo menihi!«	A
Trlep in vi vsi,« je opat pogledal po ljudeh, »	zemlja	je že vaša po delu in trpljenju, ki ga imate	A
imel kakor svojo lastno kri.« »In kje je zdaj	zemlja?	« »Ni čudno, če je ne more pozabiti.	A
je godrnjala ob misli, da se blagoslovljena	zemlja	ni izkazala.»In na dolgo nit nikar ne predi	A
precej mehčala. »Pomladna sév se bo zakasnila,	zemlja	še dober mesec ne bo za ôrjo,« je v mislih kmetoval	A
ondan in ker si ti pod streho vzel Lizo.« »	Zemlja,	ki jo samostan udela iz hosta in puščav, je	A
šege in rekel hlapcu: »Nihče naj ne hodi orat,	zemlja	je danes mrtva; tudi živina ne sme delati ta	A
vsaj trohico miru in tolažbe. O, polje že živi,	zemlja	v naročju greje kali in puhti iz kadečih se	A
Medvedjek pojdi in preženi Trlepove tlačane.	Zemlja	je tudi moja, sam jo bom delil, kadar in komur	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani