nova beseda iz Slovenije
kamnu in o sekanju!“ Oče ga je pogledal ves | žalosten. | ”Bog ti ne kaznuj napuha, sin moj! | A |
minilo. In ko sem vstal, sem se poslavljal ves | žalosten, | kakor od doma.Samo s smehljajem in s pogledom | A |
mati pobožala po licu, je bil njen pogled ves | žalosten | in roka se ji je tresla. Bilo mu je, kakor | A |
gledajo nase in na svoje odrešenje!“ Milan je bil | žalosten | do solz; prerekal se je s tovarišem, z neusmiljenim | A |
ihtelo. ”Vedela sem, da se povrneš ves ubog in | žalosten | ... in tudi sem vedela, da pojdeš brez slovesa | A |
”Kaj ni lepo?“ ”Ni!“ je odgovoril Jokec | žalosten. | ”Zdaj pa le tiho, le počasi gor, le ob zidu | A |
prvikrat je začutil strahoma ves začuden in | žalosten, | da ga je sram molitve. Tone se je vrnil na | A |
reči: ”Ne upam si izkušati Boga!“ Molčal je in | žalosten | je bil, da je molčal. ”Bal si se zame? | A |
povesil glavo in je šel in se ni ozrl za njima. | Žalosten | je bil; nikoli niso bili njegovi koraki tako | A |
neizmerno bridkosti in nič veselja. In zmerom bolj | žalosten | je bil, kolikor bližje je bil doma in kolikor | A |
če ni danes lepo, bo pa jutri. Nič več nisem | žalosten, | Tinka!“ Gledala mu je naravnost v obraz in | A |
zapisano v njegovem srcu; in še bolj je bil | žalosten. | ”Zadremala sem, Jokec, in pomisli, tiste | A |
peroti. ”Dolgo ga ni nocoj!“ je pomislil Jokec | žalosten | in je zažvižgal vdrugič. Od svetlega grada | A |
mudi se mu, počasi hodi!“ je pomislil Jokec | žalosten. | ”Ali si ti, Jokec?“ | A |
njegova roka in kako bled je bil njegov obraz in | žalosten. | In še dalje je pripovedoval, kako izpremenjen | A |
Kaj misliš, Tinka?“ ”Ne bodi | žalosten, | Jokec!Tema je in v temi je žalost še večja; | A |
veselo. In Jokec se je čudil, zakaj je bil tako | žalosten, | ko se je vračal z vrta. Komaj je ligentje | A |
so se ji narahlo tresle. ”Ni treba, da bi bil | žalosten; | misli, kako lepo bo takrat in zaspal boš vesel | A |
piruhov in pomaranč in vsega v izobilici. Ne bodi | žalosten! | “ Vzbudil se je oče; Jokec je vstal in se | A |
niso šle besede, šle so k njemu, ki je bil ves | žalosten | in je prosil usmiljenja ...Zaspala je in v sanjah | A |
takoj ozdravelo moje srce. Takrat sem bil zelo | žalosten, | ampak ti si me prijela za roko.“ Izza drevja | A |
in drugačen bo njegov obraz!“ Mislil je in | žalosten | je bil in komaj je še verjel svojemu upanju | A |
tebe, kakor sem sinoči šel, ves vesel in ves | žalosten, | te vidim, vidim naju in najino srečo, kakor | A |
govorila! Tudi jaz, Tinka, tudi jaz sem tako | žalosten! | Nebesa, sem mislil, da so na oltarju, pa niso | A |
so na oltarju, pa niso nebesa tam! Hudo sem | žalosten, | Tinka! Zakaj ni tako, kakor bi človek rad? | A |
Pozdravljena! In v svojih mislih si rekel | žalosten: | Pozdravljena poslednjikrat!-- Ali veš, Edvard | A |
”Odpusti!“ ”Zakaj si | žalosten, | Edvard?Zakaj klečiš pred mano?“ | A |
ljudjé hodijo tam kakor po cesti. Jokec je bil | žalosten | in ni čutil ne gladú ne mraza. Odprl je duri | A |
”Glej! In že sem bil skoro | žalosten! | “ se je nasmehnil Kačur. ”Tam je tista velika | A |
pa obesil.“ ”Ni čuda!“ je opomnil Kačur ves | žalosten. | ”Zakaj ni čuda? | A |
tako čudno resen ... Ni mogoče, da bi bil človek | žalosten | ob tebi.Nič ni v srcu, nego ljubezen in poželenje | A |
njegov nasmeh pa je bil prisiljen in skoro | žalosten. | Župnik je udaril s škornjem ob tla. | A |
Ferjan je napravil obraz, ki je bil napol | žalosten, | napol smešen. ”Veš kaj, tragike ni v moji | A |
nekemu mlademu doktorju; jaz sem bil jezen in | žalosten | celó, na dnu srcá, tako da sem komaj sam slišal | A |
samega. Objel je došleca, ker je bil sam in | žalosten, | toda zmerom bolj ga je bilo strah pred njim | A |
Ali si moreš misliti? | Žalosten | sem!Rajši bi videl, da bi me bila pretepala | A |
greš ...“ Umolknil je in je bil nenadoma ves | žalosten. | ”Težko meni! | A |
samo glad!“ je pomislil. Bilo mu je nadležno, | žalosten | pa ni bil; veliko bolj bi ga bilo motilo, če | A |
ranjene. In občutil sem, kaj se pravi, biti | žalosten | do smrti. - | A |
tako . / . / stran 237 . / močno, da bi bil | žalosten, | ko je s tenkimi, krivenčastimi nogami odhitel | A |
nje nisem videl. Šel sem pozno spat; ves | žalosten | sem bil, toda zatajeval sem solze, ker se mi | A |
pod soncem, nikoli ne reka in veletok! Bodi | žalosten, | Bog ti blagoslovi žalost, žlahtno čustvo je | A |
Pegaza, in zletela sva v senčni gaj pred mestom. | Žalosten | je bil moj duh, zakaj nekaj mi je pravilo že | A |
pisala, da sem osel; zakaj da sem, ni povedala. | Žalosten | in ljubezni željan sem razložil svoje hrepenenje | A |
sem mu v obraz in sem videl, da je resnično | žalosten. | ”Saj veš!“ sem zavzdihnil. | A |
samega čez poldne. Lačen nisem bil, toda hudo | žalosten. | Vedel sem, da so bili porezali drevesca ob poti | A |
skorji kruha. Velikokrat sem bil zamišljen in | žalosten, | ko sem bral o ”srečni mladosti“, o ”zlatih otroških | A |
preselila v Ameriko. Dom je bil najbrž pust in | žalosten | in siromašen, ljudje sami skopi in trdi.Spominjam | A |
začetka je gledal na otroke zamišljen, skoraj | žalosten. | Gladil si je brado z belo roko, nikoli se ni | A |
Glejte, gospodična Marica, ves sem truden in | žalosten, | ne glejte me ob tej uri s tako očitajočimi očmi | A |
mnogoterih prilikah ... Vstal sem; truden sem bil in | žalosten. | Mirno so gorele bele zvezde, v platani je pošumevalo | A |
stran 214 . / Njegov glas je bil tako tresoč, | žalosten, | kakor bi ji bil povedal bogve kakšno pretresljivo | A |
gledal proti durim; toda duri se niso več odprle. | Žalosten | sem bil, toda moja vera je bila tako trdna, | A |
mimo ogledala in moj obraz je bil truden in | žalosten | kakor tvoj. Trudil sem se, da bi spoznal | A |
stopil na ulico, sem se vzdramil, toda bil sem | žalosten | kakor nikoli.Mislil sem v svoji pameti, da me | A |
Prišel je k nji in jo je poljubil in je bil ves | žalosten. | ”Kadar zaspiš, kadar je tako miren tvoj obraz | A |
... Že ves sem bil | žalosten, | ko sem prihajal; daleč sega senca bolečine in | A |
se izprehajal tod, sem čakal nate in sem bil | žalosten, | ker te ni bilo.Kod si hodila tako dolgo, kaj | A |
se potem vrnil k tebi, ves bolan in do smrti | žalosten | in sem stopal po temnih stopnicah, po ozkih | A |
mu naredili, Bog vedi, kje spi zdaj, sam in | žalosten, | v temni tuji izbi, kjer čakajo strahovi pred | A |
odgovoril mirno: ”Nič bi ne bil vesel in tudi | žalosten | ne, če bi mi povedali kaj takega.Kar je človeku | A |
tako, jutri pojdeva. Vse bo spet dobro, samo | žalosten | ne bodi, glej!Koliko let pa je še? | A |
tudi pisar je prišel in ves je bil poparjen in | žalosten. | ”Kar tako pognati človeka!“ | A |
od vseh strani, da ni ostalo drugega, kakor | žalosten | ocepek, smešen tatrman, ki ni za nobeno rabo | A |
Daleč je njen grob, zapuščen od vseh, samoten in | žalosten, | kakor so grobovi neznanih popotnikov!Daleč je | A |
je pred tvojimi nogami!“ Stal je na pragu, | žalosten | in miren je bil njegov obraz. ”Kaj ne vidiš | A |
zmagoslavno pot, klicali mu hozana, je bil tih in | žalosten | pogled njegovih svetlihoči; gledal je v nezvestobo | A |
okno in je molčal; zla misel je bila, v njej | žalosten | spomin. Zemlja je dihala v hladno jutro, | A |
ti je po rodu in duhu! In tudi takrat sem bil | žalosten, | ko si bila tako plaha ...Čemu si bila plaha, kdo | A |
živi misli se je okrenil v noč in ni bil nič | žalosten | ... zakaj vešče so se igrale pred veselo dušo | A |
strah. Samo takrat sem te ljubila, kadar si bil | žalosten | in ubog; in samo zato, ker si bil žalosten in | A |
bil žalosten in ubog; in samo zato, ker si bil | žalosten | in ubog.Ne zato, ker si bil ti! | A |
filozofi sedanje in pretekle dôbe. Nervozen, | žalosten | in utrujen se je napravil v uredništvo ”Resnice | A |
življenje, domu pa si prinesel smrt, Gjuro!“ | Žalosten | je šel Gjuro dalje. ”Kam bi?“ je pomislil | A |
pridi kmalu, jaz te pričakujem, zapuščen in | žalosten. | Z Bogom! | A |
časih, da bi hvalo zapel do nebes, mnogokdaj | žalosten, | da bi se razjokal na kolenih.Ali ko se povrne | A |
kakor po nečistosti!“ In je zavzdihnil ves | žalosten | ob slutnji nemirnih dni in hudih nadlog ... | A |
in stala je pred njim kakor plaha grešnica; | žalosten | je bil njegov pogled, tiho in globoko je gledal | A |
da bi povedal, kako me imaš rad, in da bi bil | žalosten | z menoj; prišel si veselo fantovat!“ Nič | A |
srca.“ Smehljal se je, njegov pogled pa je bil | žalosten. | ”Če so bile drugačne moje besede, mi ne zameri | A |
napoto bi mu bila moč, ne mogel bi je prenašati, | žalosten | bi bil zaradi nje.Ker Peter Klepec je sanjal | A |
urah sebe in svoj narod. Kosirnik pa je bil | žalosten | in raztresen. VI | A |
grobu, tisti obraz se bo nasmehnil, ki je bil | žalosten | še ob poslednji uri ...“ V sladki, slastipolni | A |
hudobne hinavščine je napravil Polikarp zelo | žalosten | obraz in je očitaje pokimal z glavo. ”Kelih | A |
usmiljenja na svetu!“ je zavzdihnil župnik ves | žalosten | in je globoko sklonil glavo.Čul je iz cerkve | A |
lepih, pisanih bankovcev. Ali Marko ni bil rad | žalosten | in potolažil se je kmalu. »Ej, ostalo | A |
klobuk na čelo in je gledal v tla in je bil | žalosten. | »Truden sem. | A |
sem bil očetov glas. Njegov glas je bil, tako | žalosten. | Težka vrata zaškripljejo v vetru, nebo se zasveti | A |
umrl in da me je klical ob smrtni uri. Tako | žalosten | je bil njegov glas, tako očitajoč.In zgrabil | A |
njim pa je vrgel njegove gosli. Ves potrt in | žalosten | se je napotil godec v vas in iz vasi na hrib | A |
Vdrugič se je ozrl krčmar na popotnika; pol | žalosten | je bil njegov pogled in pol zloben. | A |
možu, debelemu baronu! Godec pa ni bil nič | žalosten, | zasmejal se je zvonko. - Ubogi, debeli | A |
popotnika. Ampak povejte mi, zakaj je tako pust in | žalosten | ta kraj, da se človeku srce stiska, in zakaj | A |
globoko. »O Marko, kako bi ne bil pust in | žalosten | ta kraj!Poslušaj, da ti povem zgodbo, ki jokajo | A |
in obolel je tudi on; zabledela so mu lica in | žalosten | je bil, jaz pa sem prečula v bojazni dolge noči | A |
več in niti s sekiro bi je ne presekal.« Ves | žalosten | in malodušen je stopil Marko v dvorano.Velika | A |
svojih sanj sklepam, da je moj položaj zelo | žalosten... | Ali vas dolgočasim?“ | A |
vrnila v sobo in njen obraz je bil resen in | žalosten. | Rekar je naslonil glavo ob dlan, a nenadno | A |
obrazih pomlad, ljubezen v očeh. Zamišljen in | žalosten | se je napotil proti staremu stanovanju Dionizovemu | A |
izpraznil čašo in sem šel. Potrt sem bil in | žalosten. | In nisem spal vso noč ... | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |