nova beseda iz Slovenije
šale, če bi njegov pogled ne bil tako resen in | žalosten. | ”Kakšna ljubezen je, če je človek zaljubljen | A |
vesoljnega moštva ...“ Njen pogled je bil tako | žalosten, | s solzami zastrt, da se mi je v srce zasmilila | A |
sem blizu k vzglavju; ni me bilo strah, tudi | žalosten | nisem bil, ker nisem vedel, kaj da je strah | A |
zdelo, da ni bolan, temveč le sila potrt in | žalosten. | Nekaj strašnega in velikega je bilo v tisti noči | A |
Jaz sem tako ...“ Ker je bil ves | žalosten | in je skoro jokal, mi je bilo lažje pri srcu | A |
odgovoril? Sram me je, glavo povesim in grem | žalosten | po svoji poti.Zakaj blagi človek je imel prav | A |
se, kako je žalostno to življenje in kako bo | žalosten | njegov konec.Kadar bodo sedeli drugi za pečjo | A |
bili podobni in vsi so se izgubili na smešen in | žalosten | način.Prav toliko hrepenenja, prav toliko navdušenos | A |
ob tihi noči, v samotnem vrtu ... ”Zakaj si | žalosten, | moj ubogi, dragi fant?Saj si še mlad, nič se | A |
pokličem vse, ki ste videli, kako sem bil lačen in | žalosten | in se niste smejali zaradi moje žalosti. Pokličem | A |
...“ Tih glas, ljubezni poln in | žalosten, | je vztrepetal skozi tišino in sanje. ”Zakaj | A |
veselimi se je smejal naglas, z žalostnimi je bil | žalosten, | z resnimi je modroval. Slišal je in vedel | A |
Tako je razvidel in občutil Lenart, ko je stal | žalosten | na pokopališču. Zazeblo ga je grdo in zoprno | A |
noge in ker je žival!“ Zelo je bil truden in | žalosten. | Greh mu je pogledal v oči, se mu je približal | A |
karto? Tako lep otroški obraz, tako nedolžen in | žalosten! | “ Zamislila se je Bog vedi kam, v tiste daljne | A |
strah ... zmerom! In še njemu ne maram povedati ... | žalosten | bi bil ... in nikomur ne ...Ko sem bila otrok, sem | A |
odkoder je bil prišel. Bilo ga je strah in | žalosten | je bil.Kakor je bila tema vsenaokoli, tako je | A |
Dolga je bila pot v temo, truden je bil in | žalosten. | Postal je, da bi poslušal, toda glej, zdaj se | A |
bo zatisnil oči!« je rekel Jernej in je bil | žalosten. | Velika je bila gruča okoli njega, in | A |
konju, vzdignil se je prah. Jernej je gledal | žalosten | za njim. »Kakor otrok je: dobro potico | A |
da ste sodnik, kakor ga je Bog postavil!« | Žalosten | je poslušal mladi sodnik, žalosten je gledal | A |
postavil!« Žalosten je poslušal mladi sodnik, | žalosten | je gledal na Jernejev zagoreli, razorani obraz | A |
pred nogami spodobnim ljudem. Pa nisem nič | žalosten. | Kaj bo jutri z menoj, kaj pojutrišnjem? | A |
rogali starcu!« Popotnik je zmajal z glavo, | žalosten | je pogledal na Jerneja, ki je sedel na kantonu | A |
popotnik in je šel, Jernej pa je gledal za njim ves | žalosten. | »Tako mlad je še in tako usmiljeno je | A |
je znočilo, ves dan ni bilo zasijalo sonce, | žalosten | dan je bil, kakor poslednji dan grešnika, na | A |
zdajle povedal!“ Nič ni bil razburjen, tudi ne | žalosten; | govoril je tako mirno, kakor da bi pripovedoval | A |
bolečina, ki je fant ne potoži nikomur, še sebi ne. | Žalosten | bi človek ne smel piti; in ker bi ne smel, pije | A |
in takrat me že ni bilo nič več sram in tudi | žalosten | nisem bil več.- | A |
zmajeval in stresal z glavó ter mi je očital ves | žalosten: | ”Kako si ravnal, kaj si počel, Bog se usmili | A |
zato ker sem vedel, da bi bil odgovor grenek in | žalosten. | Dolgo sva molčala obadva. | A |
stran 208 . / Bolje je, če je človek doma | žalosten | kakor pa med tujimi ljudmi, ki so vsi neprijazni | A |
“ Frfila je sklonil glavo ter se odstranil | žalosten | in potrt. Šviligoj je zaklical za njim: | A |
čudovito temne... Takrat, ko sem hodil čisto sam in | žalosten, | so začeli vstajati okrog mene sključeni ljudje | A |
okni... Spominjal sem se te krčme, kadar sem bil | žalosten | in potrt.Pred davnim časom je hodila po tej | A |
češčenamarijo in tudi njegov glas je bil kmalu ves | žalosten | in romarski; dremalo se mu je, glava se je nagibala | A |
se molitve!“ Jure je bil tako truden in tako | žalosten, | da je naslonil glavo na sklenjene roké; ni se | A |
Meta. Jure je slišal in je razumel, pa ni bil | žalosten. | Tri klaftre je hodil pred njo, na vajetih, pa | A |
in v ponižnih besedah je bila ponižna misel: ” | Žalosten | je človek, toda vdano trpi svojo žalost!“ | A |
življenju ni bil Hojzičev obraz tako resen in | žalosten | kakor v tistem hipu. Tiho je stopila izza | A |
usta. ”Mislila sem, da si hud name ali da si | žalosten; | zdaj vidim, da si prijazen in vesel, ker se | A |
škric; suh je bil in dolg in njegov obraz je bil | žalosten. | ”Zakaj pa tako?“ je vprašal med durmi. | A |
srcu ...“ Zavzdihnil je, zaspal je nemiren in | žalosten. | In ko je vdrugič zaspal, je stal pred njim | A |
in si zaklical: Glejte, človek!“ Jaz sem bil | žalosten | in nisem vedel, kako bi mu odgovoril. Sonce | A |
jezen, da je molčal. ”Jaz pa vem, da si zdaj | žalosten | zaradi moje žalosti.Toda ne zameri: tako je | A |
katere prsti? Od matere ni, nikoli nisem bil | žalosten; | če sem bil tepen, sem se smejal.Prvikrat sem | A |
in bridkost!“ In ko je to razločil, je bil | žalosten | še bolj in je globoko povesil glavo. Skrb | A |
in ko je do konca premislil, je bil toliko | žalosten, | da so se mu zasolzile oči prvikrat v življenju | A |
Vreča cekinov od nebes, pa bo!“ Zlovoljen in | žalosten | je begal po ulicah; in ko se je ozrl, je bil | A |
ogenj, pa isker ne bo nič več!“ Sam sem bil | žalosten; | tako sem šel na Štefkin grob, da bi videl tisti | A |
Prišel je župan in je stal kraj postelje ves | žalosten, | župnik pa ga je tolažil: ”Taka je postava | A |
veži. Mana je prišla, njen obraz pa je bil | žalosten; | oči niso bile več tako bistre, lica ne več tako | A |
sta ga pogledala. ”Saj vem, kako misliš,“ je | žalosten | rekel najmlajši in na jok mu je bilo. Drugi | A |
smiliti sam sebi. Tedaj je tudi Elija pokazal | žalosten | obraz in je tolažil vzdihujočega s prijazno | A |
uklenili so ga in ga gnali skozi vas. Kovač ni bil | žalosten | in ni klonil glave. ”Ali je mrtev?“ je vprašal | A |
bi videl, če se norčuje, ali če je resnično | žalosten; | videl pa je le črno brado in črne oči. ”Kdo | A |
daleč pljunil. Župnika so bolele noge; sam in | žalosten | je sedel v širokem naslanjaču ter je prebiral | A |
hudodelsko nogó. Nastopil je čas, tako smešen in | žalosten, | kakor ni bil ne čas romantike in kakor tudi | A |
bojevnika, ki leži v dunajski izbi osramočen in | žalosten | in misli z zaprtimi očmi na čase, ko ni bil | A |
čemu sem to storil, čemu sem pisal. Lehak in | žalosten | bi bil izgovor: umetnik si, zato si pisal!- | A |
dekleta, ki me objame okoli vratu, kadar sem | žalosten | in me praša s svojim prijetnim glasom: ”Was | A |
DVOJNA RESNICA I Meglen, pust, do smrti | žalosten | dan; ali je še dan, ali se je že nagnil mrak | A |
blagorodje, gospod svetnik!“ sem vzkliknil ves | žalosten. | ”Teorija, drugega nič! | A |
zdvojen, sentimentalen in ciničen, vesel in | žalosten, | vse po vrsti, brez prehoda in brez povoda, pa | A |
vsenaokoli. Pomislite, gospod -- nič nisem bil | žalosten. | Celo neko prijetno čustvo (morda je bilo veselje | A |
postavil na sredo dvorišča; stal je tam, kakor | žalosten | prašen grm sredi neizmerne pustinje.Mařenka | A |
Kristus je odrešil svet, s križa pa ni stopil in | žalosten | je bil.Ti, Peter, nisi Kristus in tudi križali | A |
posteljo in Štefan je bral. Bral je in zmerom bolj | žalosten | je bil njegov obraz. ”Ti nisi blag človek | A |
pišeš Štefan Poljanec.“ In premišljeval je | žalosten. | ”Kaj ni konca? | A |
sonca. Tod se je sprehajal kralj, kadar je bil | žalosten. | Časih je stopil zamišljen na mramornate stopnice | A |
ničesar več... In sredi sanj je bil kralj Malhus | žalosten | zaradi svoje fantazije; kar je kanil ustvariti | A |
na licih njegov smehljaj in bil sem še bolj | žalosten. | ”Kako le moreš, kako ti srce dá, oj Kurent | A |
je, da se me prime obenem s tem hrepenenjem | žalosten | čut osamelosti.Mir mi izginja iz srca dan za | A |
prijela za vrv z obema rokama in se je sklonila; | žalosten, | ubit glas se je razlegel po dolini.Na potu kraj | A |
In kadar te ni, pomislim nate in nisem več | žalosten. | Zbogom, Hanca!“ | A |
se je vrv in preko globeli je zastokal ubit, | žalosten | glas, kakor da bi zvonilo umirajočemu. ”Ali | A |
večernem polju. ”Zakaj si tako razmišljen in | žalosten? | “ je prašala ona in oči so vabile in očitale | A |
Hanca, da bi bile same govorice!“ Gledal jo je | žalosten; | sreča, ki mu je bila zasijala od daleč, je zatonila | A |
zatonila nenadoma. ”Če me imaš kaj rad, ne bodi | žalosten! | “ Poslovil se je, odhajal je počasi po klancu | A |
je rožmarin na oknu in zdelo se ji je, da je | žalosten. | Dolgi so bili dnevi; tako počasi je kopnel | A |
sram, da sem zardel, nalašč pred njo. ”Nisem | žalosten | ... narobe!“ Ob besedi ”narobe“, ki se je bila | A |
Kolokotronij, tistega večera, ko si bil sam in | žalosten | in je bil izkušnjavec pri tebi!Snežinke so naletaval | A |
po dolini. A na levi se je svet odprl, pust, | žalosten | svet. Valovito hribovje, kamenito in nerodovitno | A |
očesom. Kurent je nagnil glavo in je bil močno | žalosten. | Za plotom je stal, kakor grešnik pred nebeškimi | A |
pretepli ter pognali na cesto. Kurent je bil | žalosten. | ”Iz srca gre koprnenje v roke, iz rok v harmonik | A |
koprnenjem, ko so veselja polni?“ Tako je šel | žalosten | po svoji žalostni poti, pa je ponevedoma prišel | A |
legel v travo, v svetlo mesečino, in je ves | žalosten | zavzdihnil. ”Kaj bi meni starodavna šega | A |
težko bolest. Nagnil je glavo in močno je bil | žalosten. | ”Svatje, kedaj bo vaš kelih do vrha poln | A |
...“ Ves | žalosten | je stopil Kurent v dolino; šel je in šel, pa | A |
je mraz; zakaj njen obraz je bil ves resen in | žalosten. | ”Ne maram takih besed, Pavla! | A |
močvirja, težek in žalosti poln; tako težak in | žalosten | bi bil vzdih grešnega sveta, če bi bil Bog človek | A |
da naj nekoliko potrpí in da naj nikar ne bo | žalosten. | Saj moram prej kaj zaslužiti, da me ne bo jemal | A |
se je sem ozrl, je bil njen mož ... hudó pač ni | žalosten, | gre kakor svat ...“ ”Zakaj ta imenitni pogreb | A |
govoril. ”Kaj ti je seglo v misli ... zakaj si bil | žalosten | ... zakaj si pokleknil?“ Gledal ji je v obraz | A |
nagnil k nji. Njegov obraz je bil resen, skoro | žalosten | in komaj v očeh, zlobožarečih, je bila poželjiva | A |
rožo v laseh, zaupen smehljaj na ustnicah. ” | Žalosten | sem bil ... nič ni bilo ...Tako je človek zmerom | A |
sem bil ... nič ni bilo ... Tako je človek zmerom | žalosten, | kadar stopi čez prag ... v neznano hišo ... Prinesi | A |
je tresel život. ”Saj vem, kako si srdit in | žalosten | zaradi mojih besed; pa če si srdit in žalosten | A |
žalosten zaradi mojih besed; pa če si srdit in | žalosten | -- nič manj resnične niso!“ -- -- -- -- -- | A |
drugi, Bog ne daj, da bi zaslužil takrat en sam | žalosten | pogled tvojega očesa! Ohrani mi nebo to oko | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |