nova beseda iz Slovenije

žalosten (201-300)


šale, če bi njegov pogled ne bil tako resen in      žalosten.      ”Kakšna ljubezen je, če je človek zaljubljen  A
vesoljnega moštva ...“ Njen pogled je bil tako      žalosten,      s solzami zastrt, da se mi je v srce zasmilila  A
sem blizu k vzglavju; ni me bilo strah, tudi      žalosten      nisem bil, ker nisem vedel, kaj da je strah  A
zdelo, da ni bolan, temveč le sila potrt in      žalosten.     Nekaj strašnega in velikega je bilo v tisti noči  A
Jaz sem tako ...“ Ker je bil ves      žalosten      in je skoro jokal, mi je bilo lažje pri srcu  A
odgovoril? Sram me je, glavo povesim in grem      žalosten      po svoji poti.Zakaj blagi človek je imel prav  A
se, kako je žalostno to življenje in kako bo      žalosten      njegov konec.Kadar bodo sedeli drugi za pečjo  A
bili podobni in vsi so se izgubili na smešen in      žalosten      način.Prav toliko hrepenenja, prav toliko navdušenos  A
ob tihi noči, v samotnem vrtu ... ”Zakaj si      žalosten,      moj ubogi, dragi fant?Saj si še mlad, nič se  A
pokličem vse, ki ste videli, kako sem bil lačen in      žalosten      in se niste smejali zaradi moje žalosti. Pokličem  A
...“ Tih glas, ljubezni poln in      žalosten,      je vztrepetal skozi tišino in sanje. ”Zakaj  A
veselimi se je smejal naglas, z žalostnimi je bil      žalosten,      z resnimi je modroval. Slišal je in vedel  A
Tako je razvidel in občutil Lenart, ko je stal      žalosten      na pokopališču. Zazeblo ga je grdo in zoprno  A
noge in ker je žival!“ Zelo je bil truden in      žalosten.     Greh mu je pogledal v oči, se mu je približal  A
karto? Tako lep otroški obraz, tako nedolžen in      žalosten!     “ Zamislila se je Bog vedi kam, v tiste daljne  A
strah ... zmerom! In še njemu ne maram povedati ...      žalosten      bi bil ... in nikomur ne ...Ko sem bila otrok, sem  A
odkoder je bil prišel. Bilo ga je strah in      žalosten      je bil.Kakor je bila tema vsenaokoli, tako je  A
Dolga je bila pot v temo, truden je bil in      žalosten.     Postal je, da bi poslušal, toda glej, zdaj se  A
bo zatisnil oči!« je rekel Jernej in je bil      žalosten.      Velika je bila gruča okoli njega, in  A
konju, vzdignil se je prah. Jernej je gledal      žalosten      za njim. »Kakor otrok je: dobro potico  A
da ste sodnik, kakor ga je Bog postavil!«      Žalosten      je poslušal mladi sodnik, žalosten je gledal  A
postavil!« Žalosten je poslušal mladi sodnik,      žalosten      je gledal na Jernejev zagoreli, razorani obraz  A
pred nogami spodobnim ljudem. Pa nisem nič      žalosten.     Kaj bo jutri z menoj, kaj pojutrišnjem?   A
rogali starcu!« Popotnik je zmajal z glavo,      žalosten      je pogledal na Jerneja, ki je sedel na kantonu  A
popotnik in je šel, Jernej pa je gledal za njim ves      žalosten.      »Tako mlad je še in tako usmiljeno je  A
je znočilo, ves dan ni bilo zasijalo sonce,      žalosten      dan je bil, kakor poslednji dan grešnika, na  A
zdajle povedal!“ Nič ni bil razburjen, tudi ne      žalosten;      govoril je tako mirno, kakor da bi pripovedoval  A
bolečina, ki je fant ne potoži nikomur, še sebi ne.      Žalosten      bi človek ne smel piti; in ker bi ne smel, pije  A
in takrat me že ni bilo nič več sram in tudi      žalosten      nisem bil več.-   A
zmajeval in stresal z glavó ter mi je očital ves      žalosten:      ”Kako si ravnal, kaj si počel, Bog se usmili  A
zato ker sem vedel, da bi bil odgovor grenek in      žalosten.     Dolgo sva molčala obadva.   A
stran 208 . / Bolje je, če je človek doma      žalosten      kakor pa med tujimi ljudmi, ki so vsi neprijazni  A
“ Frfila je sklonil glavo ter se odstranil      žalosten      in potrt. Šviligoj je zaklical za njim:   A
čudovito temne... Takrat, ko sem hodil čisto sam in      žalosten,      so začeli vstajati okrog mene sključeni ljudje  A
okni... Spominjal sem se te krčme, kadar sem bil      žalosten      in potrt.Pred davnim časom je hodila po tej  A
češčenamarijo in tudi njegov glas je bil kmalu ves      žalosten      in romarski; dremalo se mu je, glava se je nagibala  A
se molitve!“ Jure je bil tako truden in tako      žalosten,      da je naslonil glavo na sklenjene roké; ni se  A
Meta. Jure je slišal in je razumel, pa ni bil      žalosten.     Tri klaftre je hodil pred njo, na vajetih, pa  A
in v ponižnih besedah je bila ponižna misel: ”     Žalosten      je človek, toda vdano trpi svojo žalost!“   A
življenju ni bil Hojzičev obraz tako resen in      žalosten      kakor v tistem hipu. Tiho je stopila izza  A
usta. ”Mislila sem, da si hud name ali da si      žalosten;      zdaj vidim, da si prijazen in vesel, ker se  A
škric; suh je bil in dolg in njegov obraz je bil      žalosten.      ”Zakaj pa tako?“ je vprašal med durmi.   A
srcu ...“ Zavzdihnil je, zaspal je nemiren in      žalosten.      In ko je vdrugič zaspal, je stal pred njim  A
in si zaklical: Glejte, človek!“ Jaz sem bil      žalosten      in nisem vedel, kako bi mu odgovoril. Sonce  A
jezen, da je molčal. ”Jaz pa vem, da si zdaj      žalosten      zaradi moje žalosti.Toda ne zameri: tako je  A
katere prsti? Od matere ni, nikoli nisem bil      žalosten;      če sem bil tepen, sem se smejal.Prvikrat sem  A
in bridkost!“ In ko je to razločil, je bil      žalosten      še bolj in je globoko povesil glavo. Skrb  A
in ko je do konca premislil, je bil toliko      žalosten,      da so se mu zasolzile oči prvikrat v življenju  A
Vreča cekinov od nebes, pa bo!“ Zlovoljen in      žalosten      je begal po ulicah; in ko se je ozrl, je bil  A
ogenj, pa isker ne bo nič več!“ Sam sem bil      žalosten;      tako sem šel na Štefkin grob, da bi videl tisti  A
Prišel je župan in je stal kraj postelje ves      žalosten,      župnik pa ga je tolažil: ”Taka je postava  A
veži. Mana je prišla, njen obraz pa je bil      žalosten;      oči niso bile več tako bistre, lica ne več tako  A
sta ga pogledala. ”Saj vem, kako misliš,“ je      žalosten      rekel najmlajši in na jok mu je bilo. Drugi  A
smiliti sam sebi. Tedaj je tudi Elija pokazal      žalosten      obraz in je tolažil vzdihujočega s prijazno  A
uklenili so ga in ga gnali skozi vas. Kovač ni bil      žalosten      in ni klonil glave. ”Ali je mrtev?“ je vprašal  A
bi videl, če se norčuje, ali če je resnično      žalosten;      videl pa je le črno brado in črne oči. ”Kdo  A
daleč pljunil. Župnika so bolele noge; sam in      žalosten      je sedel v širokem naslanjaču ter je prebiral  A
hudodelsko nogó. Nastopil je čas, tako smešen in      žalosten,      kakor ni bil ne čas romantike in kakor tudi  A
bojevnika, ki leži v dunajski izbi osramočen in      žalosten      in misli z zaprtimi očmi na čase, ko ni bil  A
čemu sem to storil, čemu sem pisal. Lehak in      žalosten      bi bil izgovor: umetnik si, zato si pisal!-  A
dekleta, ki me objame okoli vratu, kadar sem      žalosten      in me praša s svojim prijetnim glasom: ”Was  A
DVOJNA RESNICA I Meglen, pust, do smrti      žalosten      dan; ali je še dan, ali se je že nagnil mrak  A
blagorodje, gospod svetnik!“ sem vzkliknil ves      žalosten.      ”Teorija, drugega nič!  A
zdvojen, sentimentalen in ciničen, vesel in      žalosten,      vse po vrsti, brez prehoda in brez povoda, pa  A
vsenaokoli. Pomislite, gospod -- nič nisem bil      žalosten.     Celo neko prijetno čustvo (morda je bilo veselje  A
postavil na sredo dvorišča; stal je tam, kakor      žalosten      prašen grm sredi neizmerne pustinje.Mařenka  A
Kristus je odrešil svet, s križa pa ni stopil in      žalosten      je bil.Ti, Peter, nisi Kristus in tudi križali  A
posteljo in Štefan je bral. Bral je in zmerom bolj      žalosten      je bil njegov obraz. ”Ti nisi blag človek  A
pišeš Štefan Poljanec.“ In premišljeval je      žalosten.      ”Kaj ni konca?  A
sonca. Tod se je sprehajal kralj, kadar je bil      žalosten.     Časih je stopil zamišljen na mramornate stopnice  A
ničesar več... In sredi sanj je bil kralj Malhus      žalosten      zaradi svoje fantazije; kar je kanil ustvariti  A
na licih njegov smehljaj in bil sem še bolj      žalosten.      ”Kako le moreš, kako ti srce dá, oj Kurent  A
je, da se me prime obenem s tem hrepenenjem      žalosten      čut osamelosti.Mir mi izginja iz srca dan za  A
prijela za vrv z obema rokama in se je sklonila;      žalosten,      ubit glas se je razlegel po dolini.Na potu kraj  A
In kadar te ni, pomislim nate in nisem več      žalosten.     Zbogom, Hanca!“   A
se je vrv in preko globeli je zastokal ubit,      žalosten      glas, kakor da bi zvonilo umirajočemu. ”Ali  A
večernem polju. ”Zakaj si tako razmišljen in      žalosten?     “ je prašala ona in oči so vabile in očitale  A
Hanca, da bi bile same govorice!“ Gledal jo je      žalosten;      sreča, ki mu je bila zasijala od daleč, je zatonila  A
zatonila nenadoma. ”Če me imaš kaj rad, ne bodi      žalosten!     “ Poslovil se je, odhajal je počasi po klancu  A
je rožmarin na oknu in zdelo se ji je, da je      žalosten.      Dolgi so bili dnevi; tako počasi je kopnel  A
sram, da sem zardel, nalašč pred njo. ”Nisem      žalosten      ... narobe!“ Ob besedi ”narobe“, ki se je bila  A
Kolokotronij, tistega večera, ko si bil sam in      žalosten      in je bil izkušnjavec pri tebi!Snežinke so naletaval  A
po dolini. A na levi se je svet odprl, pust,      žalosten      svet. Valovito hribovje, kamenito in nerodovitno  A
očesom. Kurent je nagnil glavo in je bil močno      žalosten.     Za plotom je stal, kakor grešnik pred nebeškimi  A
pretepli ter pognali na cesto. Kurent je bil      žalosten.      ”Iz srca gre koprnenje v roke, iz rok v harmonik  A
koprnenjem, ko so veselja polni?“ Tako je šel      žalosten      po svoji žalostni poti, pa je ponevedoma prišel  A
legel v travo, v svetlo mesečino, in je ves      žalosten      zavzdihnil. ”Kaj bi meni starodavna šega  A
težko bolest. Nagnil je glavo in močno je bil      žalosten.      ”Svatje, kedaj bo vaš kelih do vrha poln  A
...“ Ves      žalosten      je stopil Kurent v dolino; šel je in šel, pa  A
je mraz; zakaj njen obraz je bil ves resen in      žalosten.      ”Ne maram takih besed, Pavla!  A
močvirja, težek in žalosti poln; tako težak in      žalosten      bi bil vzdih grešnega sveta, če bi bil Bog človek  A
da naj nekoliko potrpí in da naj nikar ne bo      žalosten.     Saj moram prej kaj zaslužiti, da me ne bo jemal  A
se je sem ozrl, je bil njen mož ... hudó pač ni      žalosten,      gre kakor svat ...“ ”Zakaj ta imenitni pogreb  A
govoril. ”Kaj ti je seglo v misli ... zakaj si bil      žalosten      ... zakaj si pokleknil?“ Gledal ji je v obraz  A
nagnil k nji. Njegov obraz je bil resen, skoro      žalosten      in komaj v očeh, zlobožarečih, je bila poželjiva  A
rožo v laseh, zaupen smehljaj na ustnicah. ”     Žalosten      sem bil ... nič ni bilo ...Tako je človek zmerom  A
sem bil ... nič ni bilo ... Tako je človek zmerom      žalosten,      kadar stopi čez prag ... v neznano hišo ... Prinesi  A
je tresel život. ”Saj vem, kako si srdit in      žalosten      zaradi mojih besed; pa če si srdit in žalosten  A
žalosten zaradi mojih besed; pa če si srdit in      žalosten      -- nič manj resnične niso!“ -- -- -- -- --   A
drugi, Bog ne daj, da bi zaslužil takrat en sam      žalosten      pogled tvojega očesa! Ohrani mi nebo to oko  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA