žalosten (601-700)

ga je njegova nesrečna obleka in bil je ves	žalosten	in pobit.Resnično ‒ ne zaradi sebe!	A
jih prenesel in bi samo dvakrat zajavkal. A	žalosten	in potrt je bil zaradi Jerice.Saj je slišal	A
te vprašam, ti, Kekec?« In Kekec je bil ves	žalosten	in pobit.Strmel je nepremično na bele snežnike	A
Samo za roko jo je prijel in jo gledal ves	žalosten.	»In jaz sem vsega tega kriv,« je spregovoril	A
poslovim od njega. Vse mu povem, da ne bo nič	žalosten	zaradi mojega odhoda.Pa reče, da je prav, če	A
še tri dni ne more domov. Kekec je postal	žalosten,	da je povesil glavo.Iz žepa je privlekel svojo	A
se ni bala. Prepričana je bila, da Kekec ni	žalosten	in potrt.Hm, nemara sedi lepo v hiši divjega	A
« Možičkov glas je bil tako	žalosten	in obupan, da se je Kekcu kar srce stisnilo	A
glavo in si je gladil svojo dolgo brado. Ves	žalosten	je gledal na sirotico Meno in je govoril: »Seveda	A
hudega, neznosnega življenja. Zato pa je bil	žalosten,	ko je stikal zaman po vseh špiljah in duplih	A
ko je stikal zaman po vseh špiljah in duplih;	žalosten	je bil zaradi tega, ker ni mogel priti do žive	A
Toda iskal je zaman vsepovsod. Ves	žalosten	je sedel tam na goličevju v travo in je gledal	A
Kako se ti godi? Ali si	žalosten,	Kekec?« Kekec se je ozrl na ono stran in je	A
nemara ... »Keza, hoj, Keza!« je klical Kekec ves	žalosten	in solze so mu vrele iz oči.»Ali me slišiš,	A
ležala mrtva kraj studenca in se ni ganila več.	Žalosten	je bil Kekec in si je venomer brisal z rokavom	A
trenutek. »Hm,« je govoril in je bil skoraj	žalosten.	»Pa zakaj mi niste že prej povedali, da moram	A
materi. Njen obrazek je bil ves preplašen in	žalosten.	Mati jo je pobožala po laseh in jo je tolažila	A
vesela, glasna radost. Kekec ni bil prav nič	žalosten,	da mora z doma.Hm, čemu?	A
kot pri nas. Tu mi bo dobro in prav nič ne bom	žalosten.	« ‒ In šli so naglo preko polja in so se vedno	A
žalostna, Mojca! Veš, hudo je, če je človek	žalosten	...Glej, Mojca, že sva doma.	A
tako rada, o, tako rada! Zato je bil Rožle	žalosten	tisto jutro, ko je moral gnati živino visoko	A
Čudno, da je šel tako veselo. Mislil sem, da bo	žalosten.	Pa je še celo zavriskal.	A
dolgčas. A veste, stric, zakaj sem danes tako	žalosten?	Že ves dan mislim na Mojco.	A
naravnost v obraz. A tudi gospodar je postal	žalosten.	Z roko je segel preko obraza in je rekel z drhtečim	A
smehljala v srebrnih sončnih žarkih. A Kekec je bil	žalosten	kakor še nikdar v svojem življenju.Oči mu niso	A
pesmice. Pa tudi citral ni že tri dni, ker je bil	žalosten,	o tako žalosten!‒ A vse to zaradi uboge Mojce	A
citral ni že tri dni, ker je bil žalosten, o tako	žalosten!	‒ A vse to zaradi uboge Mojce.	A
utonila. Tudi Kekec je skoraj verjel in je bil	žalosten,	tako žalosten, da mu ni bilo več mar za citre	A
Kekec je skoraj verjel in je bil žalosten, tako	žalosten,	da mu ni bilo več mar za citre in popevanje	A
njihovi krasoti in visokosti. Kekec je bil	žalosten	in potrt.Zato je stekel naglo spet po poti,	A
Veš, tri dni nisem videl svojih citer. Hm,	žalosten	sem bil pa mi ni šlo igranje.V grlu me je nekaj	A
nisi mogel, ti rečem. Zato pa ne bodi prav nič	žalosten!	Saj nisi ničesar kriv.«	A
in je bil ves v skrbeh. »O, jaz bi bil tako	žalosten,	če se ti pripeti nesreča.Niti spati ne bi mogel	A
Kekec se je tolkel z roko po čelu in je bil ves	žalosten	in jezen.Zagledal je volka, ki je legel k njegovim	A
si tako vesel, Kekec? Pred uro si bil pa ves	žalosten	in obupan in si prosil, naj te nabijem ... ?«	A
Kekec je zamahnil z roko in odgovoril: »Bil sem	žalosten	in obupan, to je res.A zdaj vidim, da mi žalost	A
Rožle trdno prepričan. Zato pa je bil vse dni	žalosten	in niti prepevati se mu ni ljubilo.Pobit je	A
Potem se je obrnil k volku, ki je še vedno	žalosten	cvilil tam za pečico.»Oj, ljubi volkec!« je	A
je rekel Kekec in je sedel k volku na tla. »	Žalosten	si, ker te je tvoja gospodinja pošteno namlatila	A
in se je ustavil pred njo. Gledal jo je ves	žalosten	in v grlu ga je pričelo dušiti.Dolgo je molčal	A
Šel je tik za njim in je bil slabe volje in	žalosten.	Gab je povešal glavo in je bil rdeč zaradi sramote	A
je videl Gab v svojih mislih. Oče pa ni bil	žalosten,	ampak je stopal trdo po izbi gor in dol. Pesti	A
za oglom, je stal harmonikaš Polde. Bil je	žalosten,	harmoniko je imel pokrito s prtičem. »Zaigraj	A
»Kaj bom igral? Dež pada in kar	žalosten	sem, ko ogledujem te velike gozdove.Oh, ljubi	A
lipovega cvetja oskubili, da so sedaj samo še	žalosten	ostanek nekdanje mogočne lipe.Ali pa so jo obsekali	A
daleč je prišlo v našem bataljonu. Bil sem	žalosten	in hkrati jezen.Ni me prevzelo lepo ptičje petje	A
pokukalo izza daljnih gora, je Andrej postal	žalosten.	Povedal ji je, da bo šla v bataljon in da naj	A
izmenoma. Čez štiri dni se je Vinko vrnil in	žalosten	obiskal nadučitelja Hrasta.»Tenorista Milka	A
odšla v sobo. Polde se je udaril po čelu in	žalosten	odšel domov. Hudo mu je bilo za lepo Kristino	A
najsi je bil vesel ali jezen, zaskrbljen ali,	žalosten.	Vedno je govoril: Sam sem pozidal svojo hišo	A
srca.« Nikolaja so te divje besede potresle in	žalosten	je vprašal: »Zakaj jo sovražite, milostivi gospod	A
tvoja velika žalost zaradi te nevarnosti.« »	Žalosten	sem, Juri, da šele zdaj spoznavam pretečo nevarnost	A
nevarnost, ko se je odločitev tako zelo približala.	Žalosten	sem, ali ne obupavam, kajti zanašam se ‒ nate	A
samostanski pristavi, kjer je Polonica storila tako	žalosten	konec.O njeni babici se od tedaj ni nikdar več	A
Vino Vam bo dobro storilo. Če sem jaz	žalosten,	ga toliko časa pijem, da postanem vesel.«	A
ji da skoro polovico, toda pri tem je še bolj	žalosten.	Ne more se vzdržati in otresti neke moči, ki	A
solz tako kakor imaš ti mene! Ali nič ne bodi	žalosten,	nič ne bodi otožen, vse bo še dobro, lepo, blago	A
ni nikoli nesrečen, nikoli zapuščen, nikoli	žalosten!	« Gospodična Tereza poklekne in mu priseže večno	A
hoče vtakniti, in ko se je treba izmuzniti, je	žalosten.	Ali nekaj bi se vprašal, in to najenergičneje	A
vlečejo k sebi. ‒Ojej! se razlega po sobi	žalosten	vzdih. ‒Kdo si? zakriči Zob.	A
solz tako kakor imaš ti mene! Ali nič ne bodi	žalosten,	nič ne bodi otožen, vse bo še dobro, lepo, blago	A
ji da skoro polovico, toda pri tem je še bolj	žalosten.	Ne more se vzdržati in otresti neke moči, ki	A
Bil sem utrujen. In malček	žalosten.	Zbiralec nasmehov	A
vzame iz presojne lupine novo otiračo. »Ne bodi	žalosten,	dragi,« se nasmehne Brinda in poveča obseg svetilnosti	A
roke na ramena in mu zaupno šepne: »Ne bodi	žalosten,	dragi moj.Mene si popolnoma zadovoljil.	A
učenci in njen pogled postaja vedno bolj brezupno	žalosten.	Zasolzijo se ji oči in velika črna mačka ji poliže	A
nazaj proti Zeleni jami, nekoliko prikrajšan in	žalosten,	ker ni bilo več ne Borisa ne z njim povezanega	A
nekaj trenutkov prebil z njim. Vseeno sem nekam	žalosten,	ker sva se že ločevala, rekel: »Rajši imam malico	A
Ni me mogel prepričati, zato je bil kar malo	žalosten,	a me je prijateljsko prijel za roko: »Hvaležen	A
mislečega človeka je moj položaj najbrž res	žalosten	in brezciljen. »Če ti lahko kako pomagam ...	A
Ostanem sam.	Žalosten.	Prazen.	A
dodelano in da se odplavi k morju. Ker je tu	žalosten.	In sam. čez robove hribov se valijo beli hlapi	A
svoje šilce in nekaj tolaži oskrbnika, ki je ves	žalosten	in čemeren. Na poti k avtomobilu mora mimo lesenjače	A
dobil nisem ničesar,« pristavil je navidezno	žalosten	in snel puško dvocevko z rame. »Jaz	A
so se začele prošnje za lepo vreme. Dihur je	žalosten	postopal okrog svojih njiv ter se z družino	A
moj rom in jaz bom tvoja romni. Zakaj si tako	žalosten?	Ah, rajši te imam kakor vse druge.«	A
rajnici je bil že imam Ahmed. »Zakaj si tako	žalosten?	« je prijazno vprašal Omarja. »Arhangela Mičail	A
zarjavelim debelim železjem. Tukaj je bil najbolj	žalosten	kraj, tu je bil pravi pekel stare Ljubljane	A
tako kratkočasno, da vas mora biti tudi še tako	žalosten	človek iz srca vesel, kadarkoli vas vidi.«	A
Iznova se je obliznil in božal cekine ves	žalosten,	kakor bi se poslavljal od najdražjega bitja	A
marajo k vojakom. Zaradi tega pa ni prav nič	žalosten.	Gospod Migec mi vedno nosi pomaranč in peškotov	A
Bi se vsaj enkrat zopet dobro najedla! Tako	žalosten	je bil konec petega ženina.Bojim se, da bo prihodnji	A
od učitelja stori, kar ga naenkrat prestraši	žalosten	krik za hrbtom.Obrne se in vidi, kako učitelj	A
Janez doprinesel dejanje, ki je imelo zanj tako	žalosten	nasledek; ne morem se zdržati, da bi ga ne vprašal	A
Savo se je mrščil in njegove oči so dobile	žalosten	lesk.Svetovni popotnik je namreč upal, da bo	A
odličen profesor, enkraten glasbenik in zelo	žalosten	človek.Prepoznati ga ni težko, saj je viden	A
◆ Žalost in tuga je strupena kuga. ◆	Žalosten	je svet, ki oblači oblečene in slači slečene	A
od hiše, jaz ju ne morem videti.« Mož je bil	žalosten,	ali svoji ženi se ni upal upirati.Reče babi	A
prvemu. Ko je drugo jutro oče kovač prišel	žalosten	domov, je našel hčer in na klopi v kovačnici	A
je sina medved raztrgal. Zdaj se vrne kralj	žalosten	na drugi svet, a gorje, pozabil je pot. Dolgo	A
prijateljček naš!« se oglasi vrana. »Kam pa tako	žalosten?	« »Po svetu, če me prej ne dohiti žena.«	A
le vrnil v svoje vodno kraljestvo in bil sila	žalosten.	Mislil je, da hrani v svojem gradu najdražje	A
vidijo grofa, ki je sedel za mizo, zelo zelo	žalosten.	Vprašajo ga, kaj mu teži srce.	A
odnese jabolko v zemljo. Kako bi tedaj ne bil	žalosten!	« Bratje pravijo: »Hčera res ne vemo kako rešiti	A
gradu. Mlada gospa je bila žalostna, še bolj	žalosten	pa je bil njen mož.Vsi so mislili, da sta potrta	A
da ga je tat osleparil še za konja. Šel je	žalosten	domov.Ženica ga je vprašala: »Ali si dohitel	A
v volkove in odšli v gozd.« Tudi oče je bil	žalosten.	Pa ni bilo pomoči.	A
nikjer, pa tudi princesinja je bila izginila.	Žalosten	in potrt hodi okoli in ne ve, kaj bi počel;	A
Ustavijo se na bregu morja in mladenič je še bolj	žalosten.	Pes in mačka pa ga potolažita in rečeta: »Tu	A
. / . / stran 36 . / Stremljivi dečko je	žalosten	dejal: »Kaj bom pa jaz delal, če bo moj oče	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani