žal (601-700)

Peter zdaj pojde!“ jih je ogovarjal in skoro	žal	mu je bilo. Stopil je v Pavlovo izbo, ki	A
desno in na levo, kakor da bi ne vedel poti, in	žal	mu je bilo ošabnih besed.Tudi občinskim možem	A
iz šume samo radi tebe, Kata, a mi bo skoro	žal,	da ne nočim v Velikem bukovju. Kata, kaj ti	A
Herbart, za teboj kamorkoli ... « »Kristina!	Žal	mi je, v Ljubljani ti bo pusto.« »Ne, Herbart	A
»Ne, Herbart, pri tebi mi ne bo pusto.« »	Žal	mi je, zlato moje, toda jaz bom daleč doli,	A
se naslanja zdaj na moje rame.« »Jako mi je	žal,	« vzdihne Herbart.»Doslužil si v polni meri.	A
sanjav nasmeh na njenem licu in bilo mu je je	žal.	Deklica pa se je smešila in ni opazila, da je	A
Sirota bo najbrž oslepela.	Žal	mi je je.Kadar ji pogledam v slovansko široki	A
hipu, ko je izrekla te besede, jih ji je bilo	žal.	Zazdelo se ji je, ko da se je ves stresel, in	A
Saj nisi Juri. Tako sem rekla, zdaj mi je	žal.	Hudo mi je bilo.	A
zaman, najina sreča in življenje, potem mi je	žal,	da sem prišla na Peč.Živeti sem znala tudi sama	A
sami dovolj pametni, da veste in vidite. Prav	žal	ji ne bo po njem, ne!«Odurno se je zasmejal	A
Mati,« je ječala skoro, »imejte usmiljenje.	Žal	mi je, grdo sem storila.Pozabite, prosim!«	A
je zamahnila z roko in dejala: »Tako, torej	žal	ti je?«In za hip so obstale njene oči na Anici	A
Razumela je taščo. »Praviš, da ti je	žal.	Toda tega ti jaz ne verujem.	A
Mene pa ne mešajte vmes. Mi je še danes	žal	po psu.« Skoro divja je planila Katra	A
vidiva še kdaj?« In Anže se je nato vrnil, in	žal	mu je bilo, da ni dal očetu vsega denarja.In	A
sesuti naše premoženje, in se je. Samo to mi je	žal,	da tega prej nisva vedela z očetom.Potem sva	A
Vse drži fant kvišku, da se ne utopimo. Pa	žal	mu je.« »Ali misli, da sem res taščo	A
mišjaka v žganje narezal, da je umrla. Mi ni	žal,	ne!Le miru ni.	A
kakor iz otroka.« In zopet mu je bilo le bolj	žal	gospoda Martina in ga je opravičil: »Oče kozar	A
napisal vikar Janez. Ko pa je prebral, mu je bilo	žal,	da je pisal, in je na lojenki sežgal zapisano	A
smem, rekel onemu ‒ de Formentiniju, da mi je	žal,	in kar je podobnega, in da bom temule Volčanu	A
se je obrnil zdaj grof k župniku. »Pa mi je	žal,	ker vidim, da ste slabotni.« »O, gospod grof	A
mora želeti, da bi še biló, kar je prešlo.	Žal	mu je, da je minilo, kot strašno zapeljivo pijanost	A
skuštrali v klobčič, ki se ne da razčesati.	Žal	jim je, ko bi jih jim morali podstriči.	A
zmedeno moliti. Strah ga je bilo v samoti in	žal	mu je bilo, da ni šel vedrit s tlačani v senik	A
da bomo vendar že rešeni velikih nadlog. Pa	žal	moramo zdaj slišati s težkim srcem in s solznimi	A
Podglavar Adam je gojil na svojem vrtu tulipane.	Žal	mu je bilo za čas, ki ga je tem tulipam moral	A
me! Saj so tudi druge, pa jim bo še presneto	žal.	« »Tako, tako,« je dejal Munih, »sem pa prav	A
potem lezel čez Kobilico v Čepovan. Pa mi ni	žal,	da sem bil v Trebuši.« Dolgo v noč je nato pripovedo	A
razpravlja o zadevi mesnega in vinskega davka.	Žal,	da je prišel pred dvema letoma ta davek v roke	A
odgovornosti za novi davek. . / . / stran 206 . /	Žal,	da mi na Dunaju niso verjeli.Morda že veste	A
že gospod odbornik Delmestri povedal, ki je	žal	zamolčal, da so se dali tedaj prav hitro pregovoriti	A
je kaj branila, prav gotovo mi je bilo potem	žal,	da je nisem poslušal.« Pogledal je Martina in	A
Ni daleč. Sod vina dam, ni mi ga	žal,	da ste le prišli in da boste obračunali.« Nekako	A
prehudo sem rekel!« Res je rekel preveč in	žal	mu je bilo tudi še pozneje in še na smrtni postelji	A
Nekdo mora opravljati tudi to delo... Janez	žal	ves denar, ki ga dobi, takoj zapije, zato se	A
butar. »Smrt, takoj se odkrij, drugače ti bo	žal...	« Brat Andrej je odvrgel rjuho in se	A
pri miru. Če nočejo govoriti, pa nočejo, še	žal	jim bo.Preveč skrbim zanje, zato nočejo odpreti	A
okoli nas. Tudi s Pikami, da nam ne bo nekoč	žal...	DENAR - SVETA VLADAR	A
»Imeti ga moraš le toliko, da laže živiš...	Žal	je razporejen tako neumno, da so same težave	A
šleve, napihnjenci, hribovci, berači... Zelo mi je	žal,	ampak z Moščani se ne morejo niti primerjati	A
blaženo noč!« sem ves žarel na naslednjih vajah.	Žal	je bilo na njih samo še dvajset pevcev.Nekaj	A
mi ni obetalo prav nič spanja. Pa mi ni bilo	žal	za to:Bogu lenuhi zagotovo niso nič kaj po volji	A
Kdor molči, desetim odgovori.	Žal	nadebudni Janko molči le o sebi, pa še to mu	A
je slap Peričnik velika evropska posebnost.	Žal	pa je tako daleč iz Mojstrane, da se mojemu	A
meni pod nož, drugače ti je lahko kaj kmalu	žal...	« No, lepa stvar! sem si mislil.	A
občutek, pozneje pa mi je bilo še stokrat bolj	žal.	Konca marca leta 1909 pa sem jo krepko dobil	A
Všeč mi je bil spomin na tega nadškofa, samo	žal	mi je bilo, da ni živel leta 1891., ko bi ga	A
»Ali nisi bil pri avdienciji?« »	Žal,	prišel nisem za časa!« jezi se župnik.»Konjička	A
Samo zastokal je. »Reci mu, da ti je	žal	krivice in da naj v božjem imenu pozabi.Boš	A
privatnimi naročili je zbral 4000 zlatih luidorjev.	Žal	pa jih ni znal koristno potrošiti in nas je	A
pogledi me sprejme in dela se, da ji je grozno	žal	in neprijetno, da ni ne mamice ne očka pri roki	A
Nekrasov ji je postavil bleščeč spomenik,	žal,	da ga spreten prelagatelj ni prestavil tudi	A
pozneje, ko bo kot mašnik v gorah tlačanil, krvavo	žal,	da je bil v teh časih tak tepec in tako od Boga	A
Slovencih malone ni sluha ne duha! Za vrt nam je	žal,	blesk pa radi prepuščamo - zgodovinskemu spominu	A
Sedaj si bodem napravil sam pravico. In le	žal	mi je, da sem samo za trenutek omahoval in da	A
govoril je Jurij Ljudevit veselo, »da mu bode še	žal	tistega dne.Danes mu je žal!	A
»da mu bode še žal tistega dne. Danes mu je	žal!	V pozabljenem logu umira pozabljen, meni pa se	A
mi denarja, če je šel od hiše, ni bilo tako	žal	kakor tisti večer. Valentin Trubar je dukate	A
Ko pa bom umiral, tedaj svojim morilcem ‒	žal,	da ne umeješ jezika svete cerkve! ‒ zakličem	A
smo se kdaj srečali. Pa mi je bilo dostikrat	žal,	in vselej takrat, če sem se srečal na poti z	A
zahvalil za premeteno pogajalsko zmago, a mi,	žal,	z večerjo ni mogel postreči, ker sem imel v	A
nesrečna!« »Se oproščam, gospod lovec, res mi je	žal.	« »In kaj zdaj pričakuješ od mene?	A
Pa drugič, predragi. Le nič ti naj ne bo	žal.	Še dosti je časa pred mano, pred tabo, pred nama	A
kraje. Povečini so tako dolgočasni, da mi je	žal,	da sem sploh kdaj bila tam.« »Aha,« sem modro	A
»Vinca kupica je moja ljubica!« »	Žal!	« je Ditrik pičil.»Kakor vidim, ta ti bo ostala	A
okenca, zakoračil po sobi in se, kakor bi mu bilo	žal,	da se je podal, široko posmehnil: »In še eno	A
svedral misli. »Po pravici ti povem, glej,	žal	mi je, tebe bi bil moral poslati naprej in se	A
svetoval to,« se je Štefan Blagajne spomnil. »	Žal,	da te nisem poslušal.« »Nemara še ne bi bilo	A
divji mož!« se je nekdo nasmehnil. »Ne več,	žal,	ne več,« je Budislav resno odkimal.»Veste, neki	A
tudi zdaj ne, kakor mu ga še nikoli ni bilo	žal.	»Trst je vendarle blizu Čedadu,« ga je skrbelo	A
njega in mu povedi vse, kakor si meni. Ne bo ti	žal,	boš videl.« VI.	A
»Star je mož bil, star.	Žal	mi je, da sem se njegovih misli oprijemal do	A
stopil malo venkaj, se je župnik opravičeval: »	Žal	mi je, da me doma ni bilo; baba vas je pregrdo	A
se le tiho namuznil Budislavu. »Tebe mi je	žal,	o Hotimir!« je Budislav skušal razvedriti tihega	A
Precej se mu kaj zareče, da mu je potlej krvavo	žal!	« se je spet bridko kesal prenagle prisege, ki	A
»Poskusite, kakor sem vam rekel, ne bo vam	žal,	tako boste pridelali!« Nevedni samoglavci temu	A
mlada. »Če mi jo spravite na grad, vam ne bo	žal!	« je ukazoval hlapcem.»Samo nihče ne sme nič	A
Poberete, Trlepe in ves svet. Neži je bilo skoraj	žal,	da jo je tako ujezila in zapodila.Baba je polna	A
je obrnil v priorja; »a zdaj, glejte, mi je	žal,	da smo skoraj vse pisali za tujo učenost in	A
»No, vendar!« je mož godrnjavsnil. »Veste,	žal	mi je, da tudi svetega pisma nimamo več.Kaj	A
nam beli menihi niste odprli?« »Tudi meni je	žal,	« se je opat spomnil pogovora, ki sta ga spotoma	A
jaz sam učil iz tele knjige. In še zdaj mi je	žal,	da ga nisem dal v novomeške šole učenih patrov	A
In počakaj. Vem, da ji je že	žal	tistih neumnih besdi, kmalu bo dala glas o sebi	A
opat mirno pogledal, »in da ji je tega hudo	žal.	« Francè je zardel in pobesil glavo.	A
dobro opravi povelek in kmalu se vrni. Ne bo ti	žal,	prijatelja bova.« Matevžek je dobro	A
niste bili nekoliko pretrdi?« je Janezu bilo	žal	veselih ljudi. »Sicer bi pater opat	A
dobrega imena?« »Nikoli in nikjer nisem rekel	žal	besede zoper vas.« »Verjamem, nisi,	A
hlastnil za njim, »Poloni, glej ga, reci, da mi je	žal,	ker oče mene ne pošiljajo do nje; dosti dosti	A
Kesam se prosim, odpustite mi, ne ločiva se v	žal	misli.« »O Trlep, dobri mož,« mu je	A
grd, da je le greh. Saj mi teh grehov res ni	žal.	Kesam se samo tistih, ki jih nisem utegnil storiti	A
pekočem kesu. Dà, tistega otroka mu je resnično	žal,	za ta greh bo težko dajal odgovor.‒ Ali je odpuščanj	A
naznanila svoj sklep. Potem pa ji je bilo skoraj še	žal,	tako se je bil mož ustrašil. »Ne, Francka,«	A
je v prebujeni samoljubni sebičnosti in sli	žal,	da nisi dobil več ‒ kdo je kriv?Morda lepo dekle	A
Mož je bil zadovoljen, le Marije mu je bilo	žal.	Skušal jo je pregovoriti, da bi zapustila vse	A
kruha z meseno klobaso, zdajle mu je vendar	žal,	da je že tako pameten ... Mirenčanovo vino se	A
spravil dar in hitel na sejem. In ni mu bilo	žal,	da ni videl patra opata; njemu, jejhata, se	A
vendarle res, da bi Turek utegnil pridivjati?« »	Žal,	« je Krištof zamišljen pokimal.»Nihče ne dvomi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani