Martin se je muzal, Tinče pa je bil slabe volje. »Hudirja,« je dejal zdaj, »kadar se naša tako postavlja, pa kadarkoli še mi je kaj branila, prav gotovo mi je bilo potem žal, da je nisem poslušal.« Pogledal je Martina in dejal nejevoljno: »Ti si pa prečudno vesel.«