Zato pa je bil Mihor kakor očetova roka. Čuden mir mu je gledal z obraza in v tem miru so se ustnice neprestano rahlo krivile v smeh, ki se mu je natanko poznalo, da ni veselje, da je skrita poroga. Kljub temu je z oči bral očetovo voljo; vselej, še preden je oče ukazal, je že držal za delo.