človek (1.001-1.100)

Ona je molčala. »	Človek	ne vé, če so bile sanje prej ali so sanje zdaj	A
lahko nadaljevalo brez konca, je pomislil, ker	človek	bi moral biti neutrudljiv, ko ob vstajenju piše	A
bil, ker je bila ona ob njem, kakor je vsak	človek	potolažen, ko se zaveda, da v nevarnosti ni	A
Kakor v odkritju je tisti trenutek videl, da bi	človek	tako lahko spet postal dober sin Zemlje in Ljubezni	A
mesečina spremenila sence na njenem licu. »	Človek	je vendar drugačen, ko ljubi, torej v zasebnem	A
»Seveda,« je rekel. »Saj zato pravim, da bi	človek,	ki je tokrat ušel uničenju, moral zgraditi novo	A
ljubezni in da se jim zato mora vsak resničen	človek	upreti; učiti bi morale svoje otroke, da ni	A
trenutek ga je prešinila omamna zavest, da je	človek	kljub vsemu neranljiv. Kakor v potrdilo je tedaj	A
jezerom. In zavedel se je, da je v resnici	človek	brez domovine, da je njegov dom povsod, kjer	A
Napadejo te kakor prha rezkega vsakdana, zato da	človek	ne izgubi stika z resničnostjo. A morebiti bodo	A
. /\ .. stran 208 . \/ Vse drugače namreč	človek	zapušča kakšen kraj, če se je tam od koga poslovil	A
ker je prvič po koncu vojske občutil, da bo	človek	kljub vsemu morebiti le znal pričarati ljubezen	A
iz nekega kraja so večinoma tisti, v katerih	človek	nekako strne vse svoje vtise. Parnik se je oddaljeva	A
»Popoldne?« »Da, a tisti	človek	je imel luknjaste hlače in neverjetno nežno	A
Vsi predmeti namreč zaživijo okoli njega, ko	človek	gre iz sebe in se združi z njimi. »Kaj misliš	A
mrzlo svetlobo. Takšni so vsi trenutki, ko	človek	začuti zgoščeno v ozračju ozkega prostora neskončnost	A
»Prav. A boš priznala, da	človek,	ki vodi državo, vidi dosti dlje kakor ti, ki	A
strani pa bi tudi družbeni red, kjer bi bil	človek	v delavčevem imenu človeku policaj, delavcev	A
»Samo kdaj bo to!« »Zna se zgoditi, da bo	človek	pripeljal svet do roba popolnega uničenja, do	A
ležala vznak na zidku. »Ti verjameš, da se bo	človek	prebudil,« je čez čas rekla počasi, kakor da	A
pričakovani odziv v ljubljenem bitju. »Manj bo	človek	omejen in bolj bo vedel, kdaj je nekdo vreden	A
razvijalo s prijateljsko naravnostjo, tako da bi jih	človek	ne nehal opazovati in si želeti, da bi ga sprejeli	A
svet nanj, kakor omotičen napor, ki ga doživi	človek	prvič takrat, ko je priča preobratu v svojem	A
dnevnika ne pišem, odkar sem spoznal, da je	človek	celo samemu sebi neodkritosrčen.Sicer spokorno	A
Izgubil? Saj sem vendar svetoven	človek.	Hodil sem po Dunaju in Bukarešti, pa bi se izgubil	A
je res. In kaj se pa režite, jaz sem svetoven	človek«	, je rekel in se potolkel po prsih. Tinci	A
Dragi! Vem, da si nekje daleč tudi ti, dobri	človek.	Kdo ve, za kolikimi vrati si, ampak nekje si	A
»Hm, kajpak ... Toda	človek	bi lahko sodil, da ste profesor ... ali zdravnik	A
nimam očal!« se je pošalil Peter Majcen. Bil je	človek	srednje rasti in srednjih let.In zdaj je bil	A
skratka, vsemu navzlicu navkljub je bil mož	človek	in umetnik in zato je prav res škoda, ker je	A
. / 10 .. . \/ . / »Poglavitno je, da ima	človek	pri takšnem delu mir!In da je sam!« je s poudarkom	A
junaško in strahopetno, bridko in sladko - toda	človek	se kljub temu, in nemara tudi zaradi tega, le	A
prav posebno pa me jezi, kadar je rezultat	človek.	A kaj bi!	A
okolje. Tudi on je nekoliko mračen in lahko bi ga	človek	vzdignil v romantično, celo fantastično podobo	A
trdno postavila burkle v kot. - Bodi vendar	človek!	Le zakaj se moram vse življenje prepirati s tabo	A
»Hm, kajpak,« se je oglasil kmet. »Včasih	človek	res zine kar tako... tja v tri dni, kakor pravite	A
všeč. Nič ne rečem, saj sem drugače lahko slab	človek,	in tudi sem, a takšne vrste pokvarjenec prej	A
»Hm, kajpak... Hočem reči, da	človek	ne stori, kar bi moral storiti.Sicer pa je tudi	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. »Če	človek	zna, že gre.« »Tega se človek nikdar	A
»Če človek zna, že gre.« »Tega se	človek	nikdar ne nauči!...« »Hm, kajpak,« se	A
povzela žena, »in saj pravim, da ga navaden	človek	včasih lahko polomi in ... in hočem reči, da česa	A
Nehaj vendar, nehaj!	Človek	bi rekel, da te preganja smrt.Kmet kleplje koso	A
»O, seveda!	Človek	nosi v sebi svet, ki ga še do smrti ne spozna	A
»Nemara pa je bil samo prisluh?... Kadar je	človek	vznemirjen, sliši marsikaj...« Vzdignil	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. »Če	človek	posluša klepanje kose, se mu včasih res zdi	A
Taka tišina!	Človek	je ni vajen, pa ima razne prisluhe.«	A
»Da. To se pravi, da	človek	sliši zvok ali glas, čeprav ga v resnici ni	A
večni temi nenehno vrtajo po črni zemlji!... Saj,	človek	je višek stvarstva, hkrati pa zaradi svoje popolnosti	A
hrepenenju in nepopisni osamljenosti. »Vsak	človek	ima pravico, biti sam!« si je z očitkom rekel	A
tako grdo lažem, potem pa ... No, kako pa naj se	človek	znebi svoje laži?Najbolje je, če začne verjeti	A
v tej vojni nerazumljivo!... A je že tako, da	človek	niti sam ne ve, kaj se skriva v njem.Večkrat	A
spopad in konec, čeprav se tega ni zavedala. In	človek	je resnično velik samo takrat, kadar se ne zaveda	A
zastokalo v slemenu, zastokalo je, kakor bi	človek	umiral v hudih krčih. - Jernej - je	A
počitnicah, imam svoje delo.« »Seveda, vsak	človek	ima svoje delo, vsak človek,« je prikimal starec	A
»Seveda, vsak človek ima svoje delo, vsak	človek,	« je prikimal starec in začel natakati.»Vsak	A
je prikimal starec in začel natakati. »Vsak	človek	mora delati, do smrti mora delati...A kaj pa vi	A
In knjige so pravzaprav za mlade ljudi. Mlad	človek	vse rad bere, lepo in hudo, in vse mu gre enako	A
101 .. . \/ . / živega. Ko pa je	človek	starejši... eh, kaj bi: vsak ima svojo lastno	A
»Saj. Skoraj bi lahko rekli, da je	človek	na svetu samo zato, da doživi svojo povest!	A
bog, ali res ni povest? Mar strahote, ki jih	človek	počenja v imenu človeka in tudi resnično za	A
za človeka, ne morejo biti več povest? Ali	človek	in človeštvo res počenjata stvari, ki niso več	A
In zdaj se je vrnil. Ah, kako dobro de, da si	človek	lahko izmisli neko znamenje in potem verjame	A
sredi te zasnežene pokrajine je stal en sam	človek	- Temnikar. Temnikar je stal na melišču	A
vendar strašno živega, kakor je lahko živ samo	človek,	ki ve, da bo po svoji usodni volji v nekaj urah	A
Tilčka objela in mu rekla: - Le zaspi, utrujeni	človek	moj!... Zamaknil se je v Brezi.	A
»In zakaj ne bi tulil? Saj je vendar živ	človek!	« »Hm, kajpak!« se je popraskal kmet	A
in Kočarjeva, vse je bilo vaše. Pa je prišel	človek.	Pri Hlistovih se je rodil in bil je drugi sin	A
kljub vsemu prisluži. Kadar pa je lepo rejen,	človek	potegne zanj prav lepe denarje. Vse	A
kako je prišel do konj, važno je, da jih ima.	Človek	se mora znajti v pravem trenutku.Med potjo je	A
spekla kruha in povrh še dve peči mlincev. Kadar	človek	krepko dela, naj tudi krepko je.« Žef	A
kje bo imel pa košnjo. Ne vem, kako se more	človek	tako neumno nekam zaburiti, da še tega ne presodi	A
treba je truda in včasih tudi tveganja, da jih	človek	obere.Toda danes nihče ne obira, nihče ne spravlja	A
in še več - dolžnost. Bogomir Magajna je	človek	s Krasa, nekako brat rano umrlega Srečka Kosovela	A
najtemnejši kot grozodejstva in ponižanja, in	človek,	ki plava v tej temi, je nag, da se mu vidijo	A
kakršnegakolisibodi mesta, v katerem živita Slovenec in	človek.	Veliko je bolečine v tej knjigi in veliko	A
stanovanja, brez hrane in se zave, da je ‘brezdomec,	človek,	ki ga lahko vsak stražnik vpraša po stanovanju	A
vedel, kje zahaja sonce. Kako nestanoviten je	človek	in kako do kraja izgubljen, ko so potrgane vse	A
gosenico. In kakor se včasih zgodi, ko drži	človek	svinčnik tik pred očmi in strmi na oddaljen	A
vzkliknil z obupanim tresočim se glasom. »	Človek	božji, kje pa so nageljni?Ali vam mar nisem	A
Življenje žre življenje. In	človek	je - « »Pssst,« je dvignil roko.	A
vzemi ga k sebi! Pokliči ga, saj je bil dober	človek	in zlata dušaaa ...‘«Jok jo je premagal.	A
gola kakor kolodvorska čakalnica. Tam se je	človek	počutil izobčenega iz velike vaške družine.	A
njegovo trenutno razpoloženje. V tej sobi je	človek	lahko mirno zapil svoj dan.Tam je tudi lahko	A
jecljal pismonoša in si vneto otiral obrvi. »A če	človek	pomisli, kaj sta obe Modrijanovi počeli z njim	A
In imel je prav: kaj bi	človek	ožemal takesuhe preslice!Saj!	A
Prava reč!« je zarenčal Okrogličar. »Dober	človek	je bil.Dobremu človeku pa vsak prah sede na	A
in ga teži kakor kamen. Da me razumeš, ti,	človek	moj! ...« je zaničljivo prhnil v krčmarja.	A
kar se le da mirno vprašal pismonoša. »Ne,	človek	moj!« je odkimal Moj Jezus.»Sicer pa je lahko	A
Nehaj! O	človek	ti moj! Nehaj!	A
Moj Jezus pa se je otepal: »Ne, ne,	človek	moj, ne bom več ...« »Zakaj pa ne?« je	A
še enega,« mu je znova nalil Okrogličar. »O	človek	moj ...« je Moj Jezus žalostno zmajal z glavo	A
na rame in počasi pokimal: »Hudo je, hudo ...	človek	ti moj ...« »Ooo ...« je otožno zategnil	A
Kakšni državljani so to! Samo njihova imena	človek	prebere, pa ve, pri čem je:Francovich, Ferletis	A
zavetišče brezposelnim služkinjam. Pravijo, da	človek	na zadnjo uro še enkrat doživi vse svoje življenje	A
vozicami in rameni ter jo naskočili. Pač, ko je	človek	doslužil bogatinu, se ga lahko posluži vsak	A
strmi daleč tja čez strehe v svet. Da, če ima	človek	nekje svoj dom, ima tudi svet, ki je razgrnjen	A
970826095711 .. . / hiša.473 . \/ Če je pa	človek	na cesti, nista cesta in svet nič več prelestna	A
vrata, na katere lahko obiskovalec potrka - in	človek	se v sobi ponosno in glasno, včasih celo ošabno	A
Vrag vedi, kaj je važnejše. Včasih bi	človek	za dobro ležišče stradal ves dan.Toda nocoj	A
peči in ne v kaverni na tleh; pa tudi drugače	človek	sedi na stolu in je pri mizi kakor se človeku	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani