človek (1.101-1.200)

so nezanesljivi, ker ne zadevajo vseh ljudi -	človek	se jih lahko za dobo tostranstva otresa po mili	A
nosom pa binglja tudi marsikateremu odraslemu:	človek	je nahoden ali pa ima roke prezaposlene in se	A
precejšen napredek in dobro vidno znamenje, da se	človek	razvija in dorašča.Kdaj pa ste videli, da bi	A
stopil v gostilno na kozarec žganja. Saj -	človek	je premražen, ves dan stoji na vetru, in potem	A
večji kakor v mestu vsaka parada. Dopoldne gre	človek	k maši, in čevlji mu škripljejo, kar je sila	A
in tako je, ste me razumeli!" Zvečer pa gre	človek	v gostilno, pleše, pije teran, pljuva po podu	A
in je danes že detektivski brigadir. Je torej	človek,	zaslužen za državo - - in lahko se celo zgodi	A
tudi to, da bo kot preddelavec in izobražen	človek	izvoljen za občinskega svetnika, kadar bodo	A
celo bolj na debelo. Saj on nič ne reče, slab	človek	je, to je res;smrkavec pa ni več, da bi ga človek	A
hiša.490 . \/ smrkavec pa ni več, da bi ga	človek	lahko prijel za ušesa in naklestil.Zato pa je	A
zmešnjavo, kajti paragraf nima ne nog ne glave -	človek	ga lahko obrača na vse strani, in njegova oblika	A
Čavna. Nekje v razoru počiva buča belega, da se	človek	ogreje... zvečer.Ali kaj bi!	A
Čemu je to.	Človek	se tolaži:Vse bo boljše.	A
prikimal kovač. »Toliko je te lepote, da bi jo	človek	lahko z žlico jedel.« Toda župnik se	A
prejel kos kruha in odšel poln hvaležnosti.	Človek	ga je z veseljem gledal. Kakšna vdanost!	A
Toda zdaj lahko rečem, da sem že odrasel	človek	in zato tudi take majhne laži, taki mladostni	A
so sitnosti«, poreče, »samo če pomislim, kam	človek	pade.Ja, ja, človek se ne sme nikdar zareči	A
»samo če pomislim, kam človek pade. Ja, ja,	človek	se ne sme nikdar zareči; tudi gospod postane	A
se zdaj vlači po cerkvi ob dveh berglah. Da,	človek	se ne sme nikdar zareči.	A
Ludvika ne marala. Doma so sicer nejevoljni; tak	človek,	potep, saj se ve ne ure ne dneva, kdaj ga utaknejo	A
Veš, Tinica, vsakega čaka nekje sreča. Samo	človek	ne ve, kje, kako in kedaj.« Ko je bilo	A
pa je potreba zmerom stražiti, posebno še, če	človek	nima soseda bogve kako na dobrem glasu.To je	A
nikdar ne razveselita drug drugega. Če bi jima	človek	ob tisti uri pogledal v dno duše bi videl v	A
hotelska postelja in dobra pijača. Postal je	človek	tiste žalostne sorte, ki so bili pred vojno	A
način zahteva, da bi mu rekli Don. Piše se ta	človek,	če se ne motim Don Armando Caracalla.Pridiga	A
Kajenje je res nekaj sijajnega.	Človek	se lepo sprehaja po gozdu, po polju, po kamenitih	A
v tenke plasti in zavzema vse mogoče oblike,	človek	pa vzame brado v svojo dlan in razmišlja.Če	A
tu ni nobene pomoči in nobenega priziva. Če	človek	trenutno nima deklice, kar se tudi večkrat zgodi	A
vsak čas potrkati in stopiti k njemu. Kadar je	človek	malo obupan in ne občuti več vseh teh dobrih	A
sitne in vseprej rešljive. Ob urah pa, kadar je	človek	že popolnoma pesimist, misli na ničevost tega	A
grižljajem vsakdanjega grenkega kruha? In tako se	človek	ukvarja s svojim samomorom kakor z nečim lepim	A
56 . \/ . / Vse to in še sto drugih stvari	človek	razmisli ob cigareti.Kadi, viha ustnice in izpuhava	A
ne za njim in nič mu ni mar, kam je padel.	Človek	bi dejal, da je to velika nehvaležnost in krivica	A
iz zdravstvenih ozirov je boljše, da se jih	človek	ne dotika.Pa saj se jih tudi skoraj nihče ne	A
taki ostudni umazanosti sredi belega mesta:	človek	se lahko celo spodrsne na njej in pade, drugič	A
mu ležijo na duši kakor neodpustljiv greh.	Človek	stoji ob mrliču, mu naenkrat pride, da bi silno	A
hudomušni stric Nac, ki je kljub trdemu življenju	človek	vesele narave in zlatega srca.Teta je dolga	A
kakor star je že bil,« je poprijela. »Toda	človek	ni nikdar prestar, da ob požaru ne bi pomagal	A
In vest ga mora peči. Strašno je, če se	človek	tako poživini! Pomisli, v njegovem vrtu so našli	A
koščena in zgarana, toda bila je zgarana, kakor se	človek	zgara pri zdravem delu na kmetih in ne služkinja	A
včasih zmeraj na jeziku. Skratka, bila je živ	človek	sredi živega življenja. »Da,« je naglo	A
hkrati brez premisleka mislili in verjeli, da je	človek	nekaj kar tako tjavdan ... nekaj, kar tiho gara	A
jalovo seno in še zamuka ne. Zdaj pa vem, da je	človek	... da je človek ... kako naj rečem ... ah, kaj bi	A
zamuka ne. Zdaj pa vem, da je človek ... da je	človek	... kako naj rečem ... ah, kaj bi le iskala besedo	A
temveč leži na hrbtu.’ ... Bil je naravnost čudovit	človek!	Nikdar ni bil čemeren.	A
ti, da ljudje s prstom kažejo za tabo, češ ta	človek	ni živi duši potreben.No, pa kaj bi govoril	A
zmanjkalo besed. Naj rečejo kar koli, opomin je:	človek	čuti, kadar se mu bliža huda ura. Za vsak najrahlejš	A
potem razmislila, je lahko vsak pošten in zdrav	človek	včasih junak.Ne rečem, sam ... ampak takole, če	A
debelim nosom, ki je bila za tolmača. Kakor bi	človek	ušel iz njih!Obrekar je nekaj časa lovil sapo	A
ni čutil nobene bolečine. ‘Saj so rekli, da	človek	nič ne čuti,’ je pomislil. Čakal je, a zgrudil	A
Toda tega mi nikar ne štej v greh! Vere se star	človek	še nekako otrese, babjevernosti pa nikoli!	A
si, da je za lakoto težko umreti. Kos kruha	človek	zmeraj najde ...Ali me poslušaš?	A
dobro hodi! Dobro hodi in nikar ne pozabi, da	človek	prej umre od obupa kot od lakote! -	A
In zato ti lahko povem: Če še misliš, da je	človek	človek, se bridko motiš! Človek je zver, dokler	A
ti lahko povem: Če še misliš, da je človek	človek,	se bridko motiš! Človek je zver, dokler ima	A
misliš, da je človek človek, se bridko motiš!	Človek	je zver, dokler ima kremplje in zobe, ko pa	A
skrita, še tako zaščitena in zasebna last. Vem,	človek	te zanima, zato pa tako nečloveško kljuješ vanj	A
bi jo moral loviti do sodnega dne. Izidor ni	človek	slabega srca, pa vendar ga pob ponoči nič kaj	A
tistih najnesrečnejših mladeniških letih, ko	človek	s težkim bremenom nekakšne usodne vesoljne krivde	A
Slišal sem, da je ravnatelj Furlan in da ni slab	človek.		A
gimnazije je bil res Furlan in res ni bil slab	človek.	Bil je zelo visok, zelo suh, kakih petdeset let	A
bil. Vse je kazalo, da je samosvoj in nemiren	človek,	toda vplival je pomirljivo vzpodbudno.	A
v nahrbtnikih, spraviti v glavo, toda če se	človek	zjezi in zagrize, je marsičemu kos.Jeza je sicer	A
doma, je prišel tudi stric Tomaž, mamin brat,	človek	hudomušne besede in zlatega srca.Z lahkotnim	A
počesani po čelu, kakor so počesani otroci.	Človek	bi pričakoval, da bo iz širokega prsnega koša	A
To pa vendar niso take nevšečnosti, da bi	človek	zaradi njih hodil nazaj v tisti Podzemelj, ki	A
ker me preveč skomina po zobeh. - Pa ti,	človek	in pol? -se je Brika obrnila k Podzemljiču.	A
čumnati sem spet slonel jaz, petintridesetletni	človek.	Sedemnajstletni pob in oče sta izginila, toda	A
se je začudil Trnar. - Zakaj se	človek	praska?A? ...	A
hudo kri. - Ali je dobro ali slabo, če ima	človek	hudo kri? - Kakšno vprašanje pa je spet	A
Tako. Vi imate hudo kri, pa ste zelo dober	človek,	Lužnikov Martin ima tudi hudo kri, kakor pravijo	A
tudi hudo kri, kakor pravijo, pa je zelo slab	človek.	- Kdo pa ti je rekel, da sem dober človek	A
človek. - Kdo pa ti je rekel, da sem dober	človek?	- Vsi tako pravijo.	A
Ali mar niste? - Najboljši	človek	je slab ... a tudi v najslabšem je nekaj dobrega	A
- Zakaj pa? -	Človek	ima srce zato, da mu poganja kri.Tako smo se	A
Tako smo se učili v šoli. In če kri odteče,	človek	umre.Torej je življenje v krvi.	A
Brigadir je bil sicer dokaj dober in pameten	človek,	saj sva se večkrat prav prijazno pogovarjala	A
vse se razvija in raste. Tudi	človek.	Kakor drevo je, kakor smreka pravzaprav.	A
to je tisto: neskončnost, vesolje. In samo	človek	ve za ta najveličastnejši prizor, samo njemu	A
na velikem semnju. - Kuhar pa ni videti slab	človek,	- je pomirljivo rekel.- Slovensko zna in pravi	A
ko smo samo mislili, da se je vrgla v vodo.	Človek	bi skoraj sodil, da smo jo že od tistega dne	A
se je pognal za njimi in jih ujel. - To je	človek,	ti, žival!... -je zarohnel v Žefa ter potisnil	A
začela potiskati šop las za rob rute. »Zato pa	človek	razmišlja.Toda preden nas eden kaj razmisli	A
Petnajst let ni bilo poba doma, ti pa čenčaš, ko bi	človek	vendar mislil, da bi se lahko tudi ti pametno	A
Ti pa si prav po babje neučakana. Komaj	človek	postavi nogo čez prag, se že zakadiš vanj:	A
se je zatrapala v nekega Laha. Ni bil slab	človek.	« »Počakaj!«	A
južnjaškega zaljubljenca. - Pa vendar ni, da bi se	človek	smejal.Stvar je bila resna.«	A
izgine iz misli še tako prikupen in nesrečen	človek,	ki ga osebno nismo poznali in ki ga še nismo	A
z vsem ognjem posije v človeka, pa naj bo ta	človek	še tako tuj in sam v sebi še tako neznaten in	A
»Čudno. A najbolj čudno je, da	človek	v to zabije vse svoje življenje, da prebedi	A
Dobro mi je, mrmra sam pri sebi, Najdù je	človek	- jetnik - potepuh. Najdù živi.	A
in nič me ne teži na duši. Vesel je, vesel	človek	- jetnik - potepuh. In lasje mu vihrajo	A
je rekel in legel. »Še smeti ni, da bi jih	človek	kadil in sanjske knjige tudi ni, da bi pogledal	A
njimi v svoj mlin. Ta Martin Jakončič je bil	človek	med šestdesetim in sedemdesetim letom, visoke	A
družbo. Vse to je jasno kazalo, da je bil	človek	iz ljudstva, da je v svojem življenju preložil	A
je drugo jutro zbudil, je bil popolnoma drug	človek:	vso svojo strahopetnost je tako rekoč prespal	A
Toda ječe se nikar ne bojte. Pameten	človek	se v ječi res spametuje in spozna krivico, ki	A
ni mogel razumeti, kje se je vzel tako dober	človek:	detektiv je, pa daje za pijačo in se prijazno	A
srce s tisto grenkosladko tesnobo, ki jo občuti	človek,	ko se po dolgih letih vrača v svojo rojstno	A
zakaj bi ga ne sezidal kar čez celo reko. Če že	človek	začne delati, zakaj ne bi delal na veliko.In	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani