češ (801-900)

deseti brat skušal. Pa le-oni se je umikal,	češ,	vpraša le kar tako, naravnost ne mrzi nikogar	A
bi pobegnil. Ni hotel, še vame se je zapodil,	češ,	če že lazim za tabo, naj vsaj za njim ne.Ljubosumnos	A
zmerom. Tačas že ne, ko si me mečila z bajkami,	češ,	kako tvoj zoprni mož grdo in trdo ravna s teboj	A
prijatelji so se mu prizanesljivo smehljali,	češ,	kako se more pameten človek ukvarjati s stvarmi	A
Služabnik je pritekel pred zaklenjena vrata,	češ,	gospoda iz Žužemperka se bliža po veliki cesti	A
prošnjo. Trlep se je bridko nasmehnil sam vase,	češ,	v lepih časteh sem pri patru opatu, ki me kakor	A
dobijo še kaj živeža,« se je brž še domislil,	češ,	to pomiri uporniške misli. »Potrebni, gospod	A
»Hudo. Fant se roti na žive in mrtve,	češ,	prav Štepičeva Ančka mora biti njegova.« »Že	A
pravil?« je oče popal. Brž se je gorko zlagala,	češ,	Trlepov Janez ji je naročil, naj pove svojemu	A
repo, se zravnali pokonci in opirali ob motiko,	češ	kaj pa ta išče tu. »Ne postavajte!« je valpet	A
desetega brata. Dasi ga je vest še nekoliko pekla,	češ,	prehitro se mu je obljubil, a zdajle bi mu bilo	A
so ga zaklenili, prosil, da bi prišel grof,	češ,	povedati mu mora še nekaj. Grof je verjel, da	A
niso mogli zbogati. Opat je vstal in šel,	češ,	ta zoprna skrb naj se nekoliko prespi, posojilo	A
klop, je široko sedel hrust in gledal v vrata,	češ,	kdo rine noter.Ni bil videti čezmerno velik	A
so si dobrovoljno kimali in lakotno renčali,	češ,	pojdimo že ... Deseti brat je z Janezom in Petrom	A
branili ‒ grad?« se je opat začudil in oddahnil,	češ,	nobenih uporov ne bo, če so pomagali gradu.	A
mu je želel svobode, ker ga je svet krivil,	češ,	moža je spravil v vozo, da laže mendra za Marinko	A
se prenaglili. Zdaj se zaletava v Gorenjka,	češ	da mu meša Marinko.Kakor bi jo bilo treba še	A
se moti, a grof mu je spretno segal v besedo,	češ,	prav velike potuhe ne daje luteranom, ko je	A
Štepič je brezčutno molčal, Trlep doma je branil,	češ,	Kum je daleč, pota so nevarna. »Saj iman nov	A
Janeza in se mu smehljal, Janezu je bilo sitno,	češ,	kaj me gleda tako? »Dobro se držiš, o Janez	A
jarem.« Janez je v zadregi molčal, čudil se je,	češ,	prebiti dedec ve tudi o Ančki. »O, pa nevesta	A
Šentvidci so ga seveda poznali, pa so molčali,	češ,	Trlep ga je nemara poslal le, da bi skrivši	A
gospoščini uporov ne bo, pa se je brž premislil,	češ,	premlad sem in nihče mi ni velel, naj govorim	A
vendar dosti tudi postijo.« Štepič je godrnjal,	češ,	zakaj pobirajo desetino in te morajo na tlako	A
»Pater opat mi je velel, naj pogledam sem,	češ,	da me čakajo stari znanci. Kako sem vesel, da	A
verjela, da res snubite pošteno, vsaka bi dejala,	češ,	sama slà ga je, v zvezo na levo roko bi me rad	A
je Janez usekal in zaničljivo trenil po njem,	češ,	sram te bodi, maslè gosposko, kar naravnost	A
revnejši ljudje. Gospoda je še zmerom prihajala,	češ	kdor pride kasno, pride gosposko. »Ali je baron	A
Uporniki so se spogledovali in drug drugega bezali,	češ,	zini zdaj.Pa nič.	A
samostanom ostal sam, gledal za njimi in se smehljal,	češ	saj človek ni hud, samo ravnaj z njim prav in	A
Begunci so zbežali v cerkvico pri Svetem Krištofu,	češ	na posvečenih tleh smo varni.A kakor uporniki	A
zdaj nekaj igrajo, meni pa so rekli na vrt iti,	češ	da me dve uri nič ne potrebujejo.«Škof:	A
je posijalo pozno sonce. Ostrorogi je vstal,	češ	da mora pod noč nastaviti še bobrom pasti.Jalan	A
pa bi mu jezerjani kar vsi od kraja zamerili,	češ	da skuša zanesti razdor med rodove, naseljene	A
medvedov krempelj in losov in jelenov parkelj.	Češ,	kakor so tebi, nekdaj silnemu Brkatemu Somu	A
mrlič še zdrkniti iz rok. Pogledal je Karpa,	češ	če bi še ona dva priskočila pomagat, kar se	A
s sabo na vožnjo po Dolgem potoku navzgor.	Češ	med potjo bi obujala spomine. »Mlada leta ‒	A
predenj iz gošče s povešeno glavo črnogrivi zober,	češ	brani se, če ne, te nabodem na ukrivljene roge	A
novo ogrado. Urni Sulec se je pa še branil,	češ	da ga skrbi, kako bo našel nazaj na svoj svet	A
tega nič ne bo.« Vitorogovca sta prikimala,	češ	da ženska pametno govori. Presukani se je pa	A
zdrveli mimo starih dreves. Nazadnje pa ‒ kakor	češ,	kdo mi kaj more, je pribodel iz goščave z nagrebenjenimi	A
proti domu po Savi, ampak z njim vred po Dravi.	Češ,	bolj varno bosta plula, ko sta si oba nabrala	A
hojo po poševnini navzgor. Spogledale so se,	češ	komu se neki tako mudi. Pa že je stopil v kočo	A
kakor bi bil kipec na steni odkimal z glavo,	češ:	»Ne boj se.Ne bodo.«	A
in slišala. Mladec je samo molče prikimaval,	češ	da razume. Le včasih je zaskrbljeno, razvneto	A
pretežka zanj. Proseče sta gledala dečka Srnjaka,	češ	da naj jima pomaga. Oprezni bi nerad odšel s	A
Ni se mogel potajiti. Zmajeval je z glavo,	češ	le kaj naj počne ta druhal na lovu.Najraje bi	A
sivolasi Ostrorogi Jelen. Hkrati je zarulil,	češ	pa pridi bliže, če si upaš. Ostrorogi se je	A
pa je sklonil glavo in nastavil ostre roge,	češ	kar pridi, da te nabodem in vržem visoko nádse	A
Šlo jima je na smeh.	Češ,	kakšen junak naj je to, ki še bobrovega repa	A
Dobro se mu je zdelo, da je speljal Jazona,	češ	pa plovi s svojo ladjo čez Snežne gore, če moreš	A
bilo, je vsak samo malomarno zamahnil z roko,	češ	naj ga pusti v miru. Grabljivi Rak je odšel	A
žal, da je privedel svoje brate pred očeta,	češ	naj da odgovor za svoje ravnanje.Pikro besedo	A
okno izbe trkal, kjer je Polonica spala. »Kaj	češ?	« vpraša s čudom deklica, ki je bila na okno	A
nadloge postaviti! Pa saj ni moja baba, Urh, kaj	češ?	Na, pij, Urh, pa molči o babah!	A
nekako od zgoraj dol pogledal krčmarja Medveda,	češ	da boš vedel, kaj in koliko jaz premorem pri	A
so po Črnem grabnu lovili in zapirali kmete,	češ	teh je bilo gotovo nekaj navzočnih pri onem	A
»Res nimam.« »Kakor	češ!	Bodeš videl!«	A
sam sebi pravičnejši biti in misliti: kaj pa	češ	še več, koliko jih je, ki tega niso užili, kar	A
prašiče v mestu prodal, kupil mu ene bukvice,	češ	naj bo fant v cerkvi na branje molil, da ne	A
letne številke in osebne zadeve drugih ljudi,	češ	ko bi pa dedec slutil, kaj bi jaz rad, gotovo	A
Saj nisem baba! Kakor	češ;	če ti ni ljubo, jaz ti ne bom zinil nikdar besede	A
papirja vzdignil, na katerem je risal. »Kaj	češ?	« vpraša nevoljen. Zdajci čuje pozdrav in nenavaden	A
onemu hipu, ko ga je iz svojega doma zapodila,	češ	da ima nekovega Andreja oči ‒ sedaj mu to zopet	A
a nazadnje strese z glavo in se zopet usede,	češ	ne bodimo smešni.Volja, volja!	A
da sem mrtev, torej mi čestita na življenju,	češ	mrtvo napovedani še dolgo žive. Kaj je bilo	A
brat vstane in odide iz hiše. »Pojdi, kamor	češ,	« godrnja Tone, pogloje skledo in jo zopet na	A
patent in pravica. Piši me taka pravica, kamor	češ,	če moraš človek deset goldinarjev na leto plačati	A
boj vstal to poletje, silila ga je nad Turka,	češ	naj stari ostane na bojišču.In res je bil gospod	A
drugače na noge stopil. Tako ga je pa grizlo,	češ	saj bi res moral storiti, kar Jernej pravi.	A
je tak; zato se je mene lotil, najstarejšega,	češ	ta bo že šel. Ko je roko vzdignil, tedaj sem	A
bile morda ravno na teh naštetih prednostih,	češ	da ni pravih razmer, katere na prvi videz očesu	A
tega ne rečem, a lepa je, govori ti, kakor	češ.	Kaj praviš, kje je?«	A
pošlje oče Petra v klošter v bližnjo Stično,	češ	da bode le preskrbljen za lahek kruh, drugo	A
vzamem, dal boš več ko sto zlatov. Kaj pa vendar	češ,	kaj naj storim z dečkom, tvojim trnom v peti	A
nekoliko. Prosi opata, naj ga pusti k ciganu,	češ	da bode kaj bolj natanko izvedel o svojem bratrancu	A
bilo ujetih, ker jih Turki niso hoteli umoriti,	češ	da dobodo veliko odkupnine zanje.Ostanki kristjanske	A
smehom kazala na veliko grbo na Petrovih plečih,	češ	kaj bo nama taka kamela, ni za nobeno delo,	A
očeta Basnigoja, gleda za njim ter se smeje,	češ	kaj ima, starina stari. Ko je prišel na dvor	A
pregovoril, da je pustil Italijana in da so odšli,	češ	da gre iskat Paolija. Anton je bil nekaj časa	A
kak zapečkar. Muši se okoli deklet, kolikor	češ,	to se ve, kar je pošteno; samo zares ni ničesar	A
mogel. Tudi Pokljukar se ni zmenil za deklička,	češ	da je že doma otrok čez glavo sit. In njegov	A
Pastirja kralj ni pustil pokopati. Sežgali so ga,	češ	da je bil čarovnik.In burja je raznesla njegov	A
Vrbanek k Ančki. Pomignil je svojim fantom,	češ	naj mu pomagajo ponorčevati se iz starčka, in	A
ni: »Če bi ga poklicala in stopila za njim,	češ	da imam zanj moko ali sol?Ne.	A
pomolčal, da je bil Marko v skrajni zadregi,	češ,	bo potem bolj voljno stopil v ojnice: »Če te	A
vedel, da bodo Krničani tudi prav razumeli,	češ,	Marko ga je, Podlipnikov ovčar; kako je imel	A
je zapeljal. Če bodo videli gospodje, da se	češ	vrniti na pravo pot, radi ti bodo prizanesli	A
nikoli nihče ni tega ni drugega prejel, samo ti!	Češ?	« -In Štefan zopet vzame prstanek nazaj.	A
jo k sebi vzame ali pa se k nam priženi, kar	češ.	« »Na mojem domu je treba kmeta.	A
ne dadó. Mene je sicer malo jeza zgrabila,	češ	ali sem jaz kriv, da sem moral na Rusko s Francozi	A
Tekmec,« odgovori mož pogumneje. »Bodi, kdor	češ;	jaz te vprašam, kaj hodiš tod ponoči?« »Spak	A
društveniki jeli resno glave in rame zmajevati,	češ	‒ kaj bo zopet s tem?Napovedano predavanje jih	A
spremljal ju je pl. Ruda. Graščak je silil domov,	češ	kaj bo rekla žena, ki je bila ostala sama doma	A
je, oddavši omenjeni listič, rad malo postal,	češ	morda bo tudi zanj kaj odletelo; a vabila so	A
lenoba in zavist in ona grozna domišljavost ‒	češ	saj ga ni boljšega od mene!In tako nimamo nič	A
večjega števila odločnih privržencev pri shodu,	češ	saj morajo vsi za nami.Nasprotniki pa, na čelu	A
pri tem ni pozabil prehvaliti graščaka Medena,	češ	koliko več lahko on stori za trg nego odvetnik	A
Šel je res, akoravno ga je žena ustavljala,	češ	da se bo še bolj razburil, v čitalnico, a tam	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani