vrata (401-500)

hočejo zrušiti. Takrat pa so se spet odprla	vrata	kopalnice in so se prikazala telesa, ki so njihove	A
iskre vere v rešitev. . /\ .. stran 246 . \/	Vrata	voz so bila odpahnjena in na robu odprtin so	A
preslegasto, platno pa sivo in mehko. Zapirala je	vrata.	»Fiorella!« je tedaj zaklical ženski glas	A
zmeraj ima roko ob njegovem pasu, ko odklepa	vrata	in je razigrana in potolažena. »Potem boš imela	A
pazljivo premeri obraz za obrazom, počasi pripré	vrata	dveh sobic na koncu hodnika; a tu sorodniki	A
drugačen, seveda.« Saj, Franc v sobi, ki ima	vrata	na hodniku; tudi on je pek, in ko pride dopoldan	A
učil.« Zdaj se je odločil; odprl je nalašč	vrata,	kakor da hoče oditi; ta hip pa je vprašal:	A
niti. Na desno je stojalo za puške, ob njem	vrata	zapora.Na levo je klop, na nji sedita Paolo	A
pokličite sergenta Messino!’« Maks je odklenil	vrata	zapora, a je čakal, da Messina zaključi o polkovniku	A
Hitro! Marš!’« Tedaj je Maks odpahnil	vrata.	2 Mrk prostor.	A
izteče,« je rekel Maks. Tedaj so se odprla	vrata.	»Ej, ti!«	A
ura?« je vprašal jetnik. Mali Pascà je zaprl	vrata,	da ne bi po nepotrebnem šla v izgubo niti mrvica	A
njegovo pazljivost; in upal je, da se bodo odprla	vrata	stražnice.A ploh, na katerem sediva, je zdaj	A
bistro sledi vsem odtenkom, a takrat so se odprla	vrata.	»Alo!« je zaklical sergente.	A
ali pa je sedel, ko je slišal, da so se odprla	vrata.	Ker sam dolgo ni mogel priti, sergente Messina	A
človek nam bo dragocen.« Tedaj so se odprla	vrata.	»Alo!« je zaklical sergente.	A
kolesar, a zdaj še bolj neugnano. Maks je našel	vrata,	ki so bila odprta, da ji ni bilo treba vstajati	A
Tempo!« A	vrata	v kopalnico so še zaprta in žarnica nad vhodom	A
ogoljena lobanja sunkoma obrne stran od vetra.	Vrata	pa so še zmeraj zaprta in v gozdu skovika sova	A
lajež: »Tempo! Tempo!«, ker zdaj so se odprla	vrata	in na plano bežijo hkrati s paro tudi naga telesa	A
drugega kakor na beg, ker pravkar so se odprla	vrata	in teči je treba na plano.»Tempo!	A
VESELI TRIO Vozili so se proti Monakovem. Obojna	vrata	živinskega voza so bila odsunjena, takó da so	A
mogoče na skrivaj pomisliti na osvoboditev.	Vrata	vozov so bila odpahnjena in na robu odprtine	A
je počasi sunil ročico, da so se avtomatično	vrata	zaprla za njim.Potlej je pognal tramvaj v tek	A
črnina las, ob teh pa prosojnost belega vratu.	Vrata	njene terase pa so odprta in od morja valoví	A
napojen, in še če bi se prav takrat odprla sosedna	vrata	in bi gospa Villi vse razumela, ko bi vtaknila	A
In potem sem stekel v vežo, potem je on odprl	vrata	stanovanja: tedaj sem bil pred ru menimi parketi	A
je rekel, »zdaljšali bomo progo.« Odprl je	vrata	in kar šop tračnic ima v roki, ko koraka po	A
zidovoma vodila iz vasi. Tam so bila velika železna	vrata	in takoj stopničke, ki so povezovale terase	A
dobro skriva resničnost našega odhoda. Steklena	vrata	na odsunek so se tedaj odprla, in vstopil je	A
pa je bil skozi šipo videl ženo, je odrinil	vrata.	»Ste bili na obisku,« je rekel in sédel zraven	A
Regina coeli. * Težka	vrata	so se odprla pred njim.Vlekli so ga po dolgih	A
in kapala na sivi tlak. Iz polmraka so odprli	vrata	v polmrak.Pahnili so ga v celico, v temo.	A
Suženj! - Potem je zapahnil	vrata,	da so zaškripala in njegovi koraki so odhreščali	A
se je. Med temnimi stenami je zapel zvon, na	vrata	je udaril stražnik:- V posteljo! -	A
Zapel je pesem božično. Tedaj pa so zaškripala	vrata.	Stražnik je zavpil:	A
je in straža stoji pred vrati. Skozi železna	vrata	vstopi in zavij po glavnem hodniku do šestega	A
en božič! * Zdaj so se odprla težka	vrata.	- Hočete pisati domov, me vpraša ječar	A
dvigam. Prsta ne morem stegniti, da bi mu pokazal	vrata.	- Figliolo, ječi in se obrača.	A
Moj Bog, kaj sem storil. Pokazal sem mu	vrata.	Ne, jaz ne razumem ničesar več.	A
Ne, nič več ne vem. Zdaj so se odprla	vrata.	- Vi ste govorili z jetnikom v sosedni	A
Nastopite opolnoči. * * *	Vrata	celice 590 so se odprla.Kdo ve kam so peljali	A
ta čas, ko udarja udarce ob bron, zaklepajo	vrata	moje kazenske celice. Zdaj je polnoč	A
- Tilčka! - Zmeraj se mu je skrivala za	vrata,	a on je bil tako otročji in trmast, da je ni	A
da jo sprejme kot - « Tedaj je potrkalo na	vrata	in vstopila je žena z loncem vode.Peter Majcen	A
Odšla sta brez besede in sta tako tiho zaprla	vrata	za sabo, kakor bi ne bila gospodarja v svoji	A
prebeljena, streha slamnata, a skoraj črna, črna	vrata	in dvoje črnih, majhnih, podolgovatih oken kakor	A
Ozrl se je. Skozi priprta	vrata	je iz teme iztegovala krava svojo debelo glavo	A
roke in začel. Dvanajst pobov sem zmetal skozi	vrata,	nekatere pa sem zabrusil kar skozi zaprta okna	A
Temnikar se ni več ozrl. Počasi je zaprl	vrata	za sabo in je bil na tihem zadovoljen, da ga	A
še to, da se z rogovi zaletijo v vsaka nova	vrata,	kar pa tudi ni višek estetike.In naposled to	A
... Nič hudega ne bo! - je ponovila in zaprla	vrata	za njima.Nato je obstala nepremično in zaprla	A
Nato je hitro šla iz izbe, široko odprla vežna	vrata	in stopila na prag.Naprej ni mogla.	A
zazdelo, da je nekdo stopil v hišo; odprla je	vrata	v vežo, a tam je bila sama samota, zato se je	A
Prekleta strešnica je stopil v vežo, široko odprl	vrata	v izbo in potem obstal pri stopnicah.Za njim	A
okovani čevlji, zaškripale so stopnice, zatreskala	vrata,	zamajal se je strop v izbi. Nato se	A
okovani čevlji in zaškripale stopnice; treskala so	vrata,	majali so se stropi, odpirale so se skrinje	A
k Tonetu in ga pobožala po laseh, skočila za	vrata	po brisačo, zaplahutala z njo in mu počasi pokrila	A
hišo. Temnikarica se je zastrmela v vežna	vrata.	Kmalu je zagledala, kako vlečejo iz teme golo	A
Obležala je nepremično in se zastrmela v vežna	vrata.	Videla je, kako se je belo telo vrglo na tla	A
Temnikarica, ne da bi ga pogledala. Skozi vežna	vrata	se je privalil gost dim.Okna so se pobarvala	A
je že tako!...« Počasi je odprl težka, okovana	vrata,	ki so presunljivo zaškripala v zarjavelih tečajih	A
da se katere spomnim.« Jankec se je vrnil v	vrata,	sedel na prag in si ljubeznivo položil trobento	A
« Naslonil se je na steno in se zamaknil v	vrata.	Bilo je, kakor bi se bil zamaknil v sliko v	A
.. . \/ . / VII . / Trdo je zaprl	vrata	svoje sobe, stopil k oknu in pogledal po drevoredu	A
oknom ali za vrati, in najrajši bi okno zaprl in	vrata	zaklenil, toda bilo ga je sram. »Ah	A
ker se mu je zazdelo, da je nekdo potrkal na	vrata.	Ni se oglasil.	A
Ni se oglasil. Potrkalo je glasneje in	vrata	so se počasi odprla, preden je rekel besedo	A
Javorka je položila prst na usta in počasi zaprla	vrata.	Nato je stopila k njemu in molče stegnila roko	A
»Zmaga!...« Zaprla je	vrata	za sabo, ne da bi se ozrla. Peter Majcen	A
Obstal in zadržal je dih, ker je spet potrkalo na	vrata.	»Javorka!	A
je tako vznemirjen, da se ni niti oglasil.	Vrata	so se počasi odprla - in prikazal se je Črnilogar	A
burneje utripati. Nato so zaškripala vežna	vrata	in na cesti so se oglasili koraki, ki so se	A
stroj ter se vrnil v pristavo. Počasi je odprl	vrata	v spalnico in v temo povedal, kaj se je zgodilo	A
jo zabrusila proti njemu. Ura je treščila v	vrata	in se razsula.Vzmet se je zakotalila k postelji	A
celice. Za hip je pogledal v okovana hrastova	vrata.	Bila so zaprta.	A
strmi predse. Tisti dan so se po kosilu odprla	vrata.	V celico je stopil ječar.	A
Vse je plesalo pred njim.	Vrata	so se nekam odmikala.Vse štiri stene so hitele	A
lesketala majhna rdeča kaplja. Široko je odprl oči,	Vrata	so prihajala vedno bliže.Bila so ogromna, tako	A
nje je sijalo dvoje vročih oči. Žgala so v	vrata,	ki so se mu zopet bližala. „Ne, ne!	A
Martin je onemel.	Vrata	so se odprla.V celico je stopila truma ječarjev	A
„Peljite ga na zrak!" Odprli so mu	vrata.	Martin je stopil na mračen in tih hodnik	A
starimi capami, da bi se ne prehladila. qqqqq	qqqqq	qqqqqBavša je dvignila rep in nerodno zaritala	A
Niso se vdala. Stopil je za hišo, odprl	vrata	na kaščo in prišel s kašče po stopnicah v vežo	A
je?« »Jaz sem,« je hušnil Žef in rahlo odprl	vrata.	»Ti?	A
Obrekarjevim straža, nagnala vse v hišo in zaklenila	vrata.	Nanca in Kati sta bili na kašči.	A
granate. Zatekli so se v klet in zapahnili	vrata.	Treščilo je v skalo nad hišo.	A
največje veselje, je stopil iz postelje in odprl	vrata.	Trdno je bil sklenil, da bo nagnal babe spat	A
sebe v sveti in odločni jezi. Toda ko je odprl	vrata,	je obstal na pragu, suh, tanek, v prtenih spodnjih	A
pa ne obesil!« Prav takrat pa so zacvrkala	vrata	v lesenih tečajnikih.Na prag je stopil oče Jakob	A
bili že vstali. Po bajtah se je kadilo skozi	vrata.	Zavil je k Cestarju, sédel za mizo, potisnil	A
Da, tako je kazalo. Ampak pokazal ji bom	vrata	in si vzel deklo.Močno in mlado deklo.	A
rogovilil. Stopil bo v hišo in ji mirno pokazal	vrata.	»Tam - in izgini!« poreče.	A
šli kar takole sami, ne da bi jima on pokazal	vrata,	ga je razkačilo.Bil je osramočen, tako osramočen	A
babi, pravzaprav sta oni dve njemu pokazali	vrata.	Zdelo se mu je celo, da Jakob uživa nad to njegovo	A
vseh dni konec!« je pribil Žef in zaloputnil	vrata.	Stopil je po stopnicah, pa se je premislil.	A
»In tobaka tudi ne.« Žef je odprl	vrata	k stari in dejal: »Le potrpite.	A
so bile umazane, otroci so smeti pometali za	vrata,	da so se le s težavo odpirala.Žefa je še zmerom	A
potolažil in izginil po stopnicah. Ko so se zaprla	vrata	za njim, je Nanca vprašala Venčka, kam je hodil	A
Na lastne oči bodo videli, kako ji bo pokazal	vrata.	Smejali so se mu, kajti nihče ni jemal resno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani