Zmeraj sem vedel, da je prelepo zame in da ne bo trajalo.« Vem za to črno klico, si je mislil Maks, še kakó vem; in tisti hip si je zaželel, da bi se oglasile podgane in priklicale nase njegovo pazljivost; in upal je, da se bodo odprla vrata stražnice. A ploh, na katerem sediva, je zdaj tudi moj ploh, si misli, in je zastonj vsaka poskušnja bega; deliva si isto ozračje, v katero priteka preteklost skozi okence kakor skozi režo, ki je bila do zdaj samo na videz odprta v lombardsko noč.