vid (301-400)

drobno žensko, ki je bila njegova žena. Tisti	Vid,	pravim vam, kateri je imel v svojem hlevu po	A
nekega jutra smo govorili po vasi, da je gospod	Vid	zapustil Višavo, ženo in vse.In zdajle pa vam	A
čutite, da se časi spreminjajo? Nekdaj je ležal	Vid	Lesovéj na smrtni postelji in tedaj se mu je	A
žene ni bilo, stric Ernest, tudi žene ni bilo.	Vid	Lesovéj je umrl daleč od svojega doma in vas	A
zlato in pošteni, stari svoj denar, ki si ga je	Vid	Lesovéj v potu svojega gorjanskega obraza prisluževal	A
tisti osleparjeni revež je bil moj bratranec	Vid,	ki je potem v širni svet pobegnil ter pustil	A
nisi do danes vedela, čemu jo je ta ponižni	Vid	potegnil v daljni svet.Zdaj boš zvedela vse	A
bližnjega svojega na sladka njena usta. Ubogi	Vid	pa je tičal za kostanjem.Vse je videl in vse	A
Takšen ponižen človek je bil bratranec moj,	Vid!	« »Moj Bog, čemu mi vse to pripovedujete?« vpraša	A
Kakor sem rekel, izginil je naš preponižni	Vid	čez gore.Tu na Višavi pa je ostala vitka njegova	A
pričakoval pri meni. Tudi tedanji loški škof	Vid	Adam je živel v vednem pomanjkanju. Grajski	A
dneh se je po celem mestu govorilo, da išče	Vid	Adam dva tisoč nemških goldinarjev in da bi	A
z Vimom zdrgnt, če hočeš, da se še kdaj skoz	vid	!« »To je beseda, orka madona, nej mi koj pokojn	A
je pričela bleščava od snega novinčka jemati	vid.	Priprla sta oči in gledala izpod trepalnic.	A
videla. Gore so bleščale v soncu, da je kar	vid	jemalo.V jezero so raz bližnje griče od vseh	A
Prve dni je blestel v jasnem soncu, da je kar	vid	jemalo.Kasneje je nastopila gosta megla.	A
kolobarjev in ráz se je odbijalo sonce, da je kar	vid	jemalo.Vodna gladina Velikega jezera je vznemirjeno	A
se je v že povsem umirjenem jezeru, da je kar	vid	jemalo. Ostrorogovci so že zdaleč opazili, da	A
ravno mimo prišel, pozimi v snegu pak je sv.	Vid,	zapuščen od molivcev in ljudi, sam pomladi čakal	A
svojim koškom za cerkvijo. »Kaj bode neki sveti	Vid	rekel tej babi, ki ravno pred njegovo cerkvijo	A
dozorelejšim možem, ki je morda že izgubil osrečevalni	vid	v srečo in čuda obetajočo prihodnost, ki se	A
zavijala, ni nič videlo poslopje niti ni bil odprt	vid	na vrt.Tam na jarku je nekaj starih hrušk drobnic	A
pol in samo podnevi, solze so ji zdaj še tisti	vid	vzele, kolikor ga ji je pustila še natura.Bila	A
pravljičarjev pred nami že storilo, da se tej svetilnici	vid	in sluh natvezuje, videl in slišal je to kakor	A
izgubljene jarce v novem snegu in soncu, vzelo	vid,	« je pripomnil Joža. Marko je pomislil: »Če bi	A
se iz ponev in lončičev, da je bilo na prvi	vid	zanimivo.Ali kuharica!	A
pokrival zemljo, lesketal se je, da je jemal	vid	očem, in raz drevje in grmovje kraj ceste se	A
na glavi čez čelo na oči, jemala mu je tudi	vid.	Odšel je počasi in omahujoč ter je doli v bregu	A
Starine ‒ kajne?« hiti krčmar. »Bova li starino ‒	Vid?	« vpraša eden. »Kakor hočeš!	A
Šimon ‒ kajne?« »Starine prinesi!« tako veli	Vid	in kmalu stoji liter rumenega vina in en kozarec	A
dokaj prijazno. »Alo, Kebrček!« ‒ vzklikne	Vid	večkrat, »pij no, pij! S podplati, ki si jih	A
izprazni kar na mah kozarec, ki mu ga je porinil	Vid	pred roko. Potem pa šegavo in hudomušno pogleda	A
naokoli in reče imenitno: »Leseni cveki? Oče	Vid	‒ vi še ne znate, kako veljavo imajo!Ako ga	A
prodaja brezov les!« »O da!« zakrohoče se še	Vid,	»kadar ti ga polagamo na zadnjo oplat!Tedaj	A
svoje lice v malo hudobne gube in dejal: »Oče	Vid,	vi lahko govorite, ker nimate nobene breze v	A
čevljarski podplatovec ne bo brez drete!« zaroga se	Vid	svojemu sosedu. Možje so imeli že dokaj vina	A
polagali na rešeto. »Ali sem vam kaj dolžen, oče	Vid?	« vpije čevljar Kebrček ves raztogoten. »Ali	A
nisi še pri meni intabuliran!« deje zaničljivo	Vid.	»Pa tiste meksikance mi plačajte, ki sem jih	A
prijatelj, a sedaj tako silno razžaljeni sosed	Vid	izza mize; Kebrček se potisne v stran, le krčmar	A
»Šema prismojena!« ponavlja Šimon srdito.	Vid	pa, malo opotekajoč se po sobi, oprijemlje se	A
cerkvice je bila ura enajsto pred polnočjo.	Vid	je stopical počasi po strmi stezi navzgor v	A
cerkve pa zaskovika včasih samoten čuk. In	Vid	spi trdno, kakor bi ležal doma v svoji postelji	A
danes napravil tožbo. »I ‒ kaj ‒ toliko ima	Vid	tudi, da bo doktorja plačal!« deje starec in	A
in kmalu potem je tožba gotova in povrhu ima	Vid	tudi še svojega zastopnika ‒ doktorja, zato	A
zavlekel tja; je li on vrnil naš okopač?« godrnja	Vid.	»Popoldne ga je pastir pripeljal!«	A
zapodila s travnika, kjer sta vedno oba gospodarja,	Vid	in Šimon, vkupno pasla svojo goved.Vid se krči	A
gospodarja, Vid in Šimon, vkupno pasla svojo goved.	Vid	se krči od jeze in gre sam na travnik.Tam naleti	A
Kdo bo branil meni tukaj pašo?« raztogoti se	Vid.	»Jaz ti branim!	A
hočeš ‒ tukaj ne boš!« »Bova videla!« kriči	Vid.	»Da, da, bova videla.	A
katere Šimon še pravočasno zapazi, obsojen je	Vid	malo dni pozneje tudi na pet goldinarjev globe	A
bosta vplačala še nekaj glob. Sedaj naperi	Vid	tožbo zaradi motenja v posesti paše. »Naj velja	A
odvetniku; in ker se dokaže, da je v zadnjih letih	Vid	v istini mirno pasel svojo živino na travniku	A
je bil zadnjič Šimon pastirja zapodil, zato	Vid	tudi prvo pravdo dobi.Pa Šimon pride sedaj z	A
živino le trpel tamkaj, sedaj je pa ne mara več.	Vid	ni v stanu dokazati tridesetletnega priposestvovanja	A
svojimi terjatvami. V zadnjem trenutku zavaruje	Vid	še svojo ženo za doto in sedaj s posestvom ni	A
besno sprla oba starca, ko se je namreč rogal	Vid,	da naj Šimon maši svoje okno, nakar je padla	A
za troške, in potem gonita posestvo na kant.	Vid	ima že zdavnaj v rokah odlok, da bode zadnja	A
in noč je že nastala. . / . / stran 79 . /	Vid	se ne zmeni ni za burjo in sneg ni za temno	A
malomarno vrže še ogel starega kruha na mizo.	Vid	čuti vso to neprijaznost, a pomagati si ne more	A
Saj menda sam ne veš, koliko je treba?«	Vid	v resnici ni vedel. »Na ono njivo mi daj,« reče	A
»Ha, ha, ha, ha!« krohotajo se vsi trije.	Vid	pa sedaj ne vidi in ne sliši nič.Divje zakolne	A
ura na zagoriškem zvoniku pa bije ‒ štiri.	Vid	se skloni kvišku, mane si zaspane oči in stresa	A
še cel, nikdo ga ni posekal, in vendar gleda	Vid	tja vanj, tja na nasprotno zeleno reber, kakor	A
pragu in tlači tobak v svoj vivček. Ko prihaja	Vid,	gleda oni sedaj v tla, sedaj k nebu.Nekako težko	A
Nekako težko mu je pri srcu. Tudi	Vid	ne more z besedo na dan, ko gre mimo Šimonovine	A
krompir in za koruzo!« »Kakor nalašč,« ponavlja	Vid.	»Boš li oral?«	A
za brananje prav!« reče Šimon. Vtem izgine	Vid	za oglom, Šimon pa stopi v hlev. Nihče na vsem	A
da mu je sosed odpustil nepremišljeno besedo,	Vid	pa, ker je spoznal, da je še pravočasno stopil	A
strast, kateri je bil dal ime: čast. Ko stopa	Vid	po kolovozu pod podružno cerkvico, sname klobuk	A
Kaj me ‒ suješ?«	Vid	in Šimon pa sedita skupaj in prvi reče potihoma	A
navodilu slovečega mojega alkimista. Posrebam jih,	vid	in spomin se mi ojačita in skoro spoznam, da	A
Samorad natakne naočnike in govori počasi: »	Vid	nese dalje in dalje.Ustavlja se ob gričih Karpatskeg	A
izgubi življenje, nekdo pa nogo ali roko ali	vid	ali sluh.Ne misli dalje, da se je izvršilo vse	A
teh treh Klekih in daleč okoli ‒ povsod, kamor	vid	nese z vrha Triglava ‒ je nekdaj domoval in	A
starčkov, kadar jim odreko mišice ali duh ali	vid	in sluh.Človek, ki je doslužil svoje življenje	A
kolo plešoče. Tudi vi se postarate; oslabi vam	vid	in sluh, sključi se vam hrbet in nagrbanči se	A
Benetke. Čudil sem se tako bistrim očem; a moj	vid	je bil bistrejši, ker sem videl v tistih Benetkah	A
in se čudili, kako neomejeno in daleč nese	vid	na širni svet pod nami.Ko smo se načudili in	A
skrinji, premetavala cunje, solze so ji zalivale	vid.	Ko je dotipala križ in svečo, se ni več mogla	A
cepinom kar na slepo, ker mu je bliskanje jemalo	vid	in ga je treskanje glušilo. Voda je že prinašala	A
je izkusila, ali sedanji pogled ji je jemal	vid	in posluh.Njeno srce je hotelo počiti in raztrgati	A
/ stran 6 . / DVA 82 POTOVANJE NA DUNAJ 84	VID	86 SLEPI PLESALEC 88 PRATE(ATE)R 90 PES VES	A
tesnobi, ki mi polni usta. Ohranjam tisti	vid,	ki je prozoren in ne vdira v srca. Igram se	A
drzno naravnal cilj. . / . / stran 86 . /	VID	Skoraj mrak in distanca mimobežnih lučic.	A
Odgovor je v vidnosti. Biti viden, biti	vid	sam, biti pre-viden z jazom.Se hraniti z vidom	A
vendar iz svoje kičaste maternice in odpri oči za	vid	(za Vida). PRATE(ATE)R Izgubljen pes, iztrgan	A
se je vse lesketalo in bleščalo, da mu je kar	vid	jemalo.Nikjer ni zapazil nič lesa, nič železa	A
čudil bolj ogromnosti ali nepopisni krasoti in	vid	jemljočemu blesku te prikazni.Ker je Gorjance	A
uniatskih) romarjev. Tudi mene je privabil sveti	Vid	skoraj vsako leto na svoje zračno površje.Stoječ	A
luči se je vsa soba svetila, da je Jerici kar	vid	jemalo.Vsa krasna oprava se je lesketala, in	A
Na področju Sekiršče-Krvava peč-Iška-Št.	Vid	so se razvili hudi boji.Italijani so prodirali	A
stalo zlata in diamantov toliko, da bi jemalo	vid.	Ali oni ne bi videli zlata in dragocenosti, pač	A
In to vrtenje in vrvenje je polagoma mešalo	vid	in glavo. Muhič je še mlad, star nekaj nad dvajset	A
tako število luči in lučic, da je jemalo očem	vid.	Baba je obesila Toneta za hrbet na dolgo in golo	A
je zunaj in svetloba mu za nekaj časa vzame	vid.	Počasi se mu oči privajajo na sonce, ki obseva	A
kraljice? Imaš tiča in tičnico, če me ne vara	vid.	Take na tem svetu mimogrede nataknemo na kol	A
pogled sicer, a nič preveč varen za človeški	vid.	« »Splačalo se je priplezati sem gor,« reče in	A
treba kaj pogledati na daleč. Boga hvalim za ta	vid,	čeprav me je prikrajšal za bližavo.Pa nič ne	A
kljub ropotu motorja. Bleščava mi je jemala	vid	in večkrat sem zaviral, ker nisem videl niti	A
dal, da bi lahko vsaj za hip prestavil svoj	vid	v njegove oči, da bi videl, ali res vidi oznake	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani