Sedaj naperi Vid tožbo zaradi motenja v posesti paše. »Naj velja, kar hoče!« pravi svojemu odvetniku; in ker se dokaže, da je v zadnjih letih Vid v istini mirno pasel svojo živino na travniku, s katerega mu je bil zadnjič Šimon pastirja zapodil, zato Vid tudi prvo pravdo dobi. Pa Šimon pride sedaj z drugo; on trdi, da je njegov travnik prost vsake služnosti in da je v zadnjih letih Vidovo živino le trpel tamkaj, sedaj je pa ne mara več.