Nihče na vsem svetu tedaj ni bil tako vesel in zadovoljen, kakor sta bila ta dva moža, in vsak tudi le zase in v globočini svojega srca. Šimon, ker je čutil, da mu je sosed odpustil nepremišljeno besedo, Vid pa, ker je spoznal, da je še pravočasno stopil od brezna, v katero ga je hotela pahniti strast, kateri je bil dal ime: čast. Ko stopa Vid po kolovozu pod podružno cerkvico, sname klobuk in deje: »Sam Bog in sv. Peregrin sta mi poslala te sanje!«