Pa Šimon pride sedaj z drugo; on trdi, da je njegov travnik prost vsake služnosti in da je v zadnjih letih Vidovo živino le trpel tamkaj, sedaj je pa ne mara več. Vid ni v stanu dokazati tridesetletnega priposestvovanja, in zato to pravdo izgubi. Medtem pa se kregajo, psujejo in pretepavajo in tožujejo tudi rodbina in družina obeh sosednih, prej tako prijaznih, a sedaj »zaradi časti« tako razljučenih hiš.