vesel (801-900)

strani pa je bilo Slokarjevo, ki je bil debel in	vesel	človek in je bogatel čudovito: letelo mu je	A
je videl stvari, ki jih ni bilo in je bil sam	vesel,	da jih je videl in vesel je bil svojega mehkega	A
bilo in je bil sam vesel, da jih je videl in	vesel	je bil svojega mehkega glasu, ki je prihajal	A
sproti najlepše sanje, sam se je opajal z njimi,	vesel	jih je bil in verjel je nanje. Velik, svetel	A
sobe v kuhinjo. Obšlo ga je kakor sočutje,	vesel	je bil svojih besed in zamahnil je z roko v	A
nanja velo listje. Tudi on ni bil več tako	vesel;	nekaj nemirnega je bilo na njegovem obrazu,	A
prišlo do hrupnega razpora. Novi krojač pa je bil	vesel	človek, redil se je, obraz se mu je širil in	A
ima in dober pevec je in priljuden človek je,	vesel,	ne tako čemeren ...“ Ozrl se je postrani na	A
Takrat so prihajale in vdajal se jim je ves	vesel	in srečen. Njegova domišljija je bila toliko	A
trenotek stisnilo, potem pa mu je bilo laže, skoro	vesel	je bil in ni vedel zakaj. Pokopali so očeta	A
je bil že zredil, njegov debeli obraz je bil	vesel	in zadovoljen, nos je bil malo rdeč od mraza	A
se mu je zdelo resnično, da mu je že pisal in	vesel	je bil, da mu je pisal tako imenitno pismo.	A
strmele v steno in sanjala je kakor otrok ...	Vesel	je tam zunaj v velikem svetu in dobro se mu	A
gledajo vsi nanj z občudovanjem in ljubeznijo,	vesel	je bil in komaj se je upal ozreti.Ob sedmih	A
njim, gosposko oblečen, in se čudi in je ves	vesel.	”Študiram, oče!“ bo odgovoril Lojze.	A
razsrdil in je odgovoril mirno: ”Nič bi ne bil	vesel	in tudi žalosten ne, če bi mi povedali kaj takega	A
je videla za mizo moža, ki je bil še mlad in	vesel,	ne tako čemeren in sključen, kakor je bil ob	A
skrbi imamo zdaj, dragi moj!“ Lojze je bil	vesel,	smejal bi se in prepeval bi. ”Kdaj pa si	A
životom, oči uprte v tla, rojen hlapec. Lahko je	vesel	in razposajen, lahko si pridobi bogastva - v	A
so se razklenile in so se iztegnile naproti v	vesel	in ponižen pozdrav. ”Pridi k meni, Metka	A
zelo še mlada, precej debela, obraz okrogel in	vesel.	Na glavi je imela klobuk z rdečim trakom, na	A
bilo, da bi govorila z ljudmi. Franc bi bil	vesel,	če bi te videl.Ali se še spominjaš tiste ljubezni	A
veselja nismo imeli s teboj! Mislili smo, da pride	vesel	in delaven otrok, ki bi bil za kakšno rabo pri	A
bila takoj za tistim fantom, ki je bil tako	vesel.	Ker ni bilo odgovora, je teta nadaljevala	A
Brezčuten obraz je bil, gladek in dostojno	vesel.	”Takrat smo bili otroci!“ je nadaljeval,	A
bolnik, željan tolažbe in usmiljenih src.	Vesel	pridem, vriskajoč in prepevajoč - tako se spodobi	A
pridem popotnik, bolnik, brez kruha in krova?	Vesel	se prikažem domovini nevesti, vriskajoč in prepevajoč	A
je bila bridkost v meni samem, sem bil zlobno	vesel	njeovega trpljenja. ”S srcem, Konopa, in	A
očmi, blagoslavljala ga z belo roko ... Razgret,	vesel,	željan prijateljstva in ljubezni, poln lepih	A
”Gobezdalo! ...	Vesel	sem, Grivar, da si prišel, in veliko nas je	A
mahoma šinilo vino v glavo, je bil Lavrin ves	vesel	in glasan, takoj ko je Majer zaloputnil duri	A
da bi mi jemala, kar je na vekomaj moje? ...	Vesel	sem, da sem vaju našel ... zdi se mi, da smo si	A
sijali so globoko v njenih očeh; en žarek,	vesel	in predrzen,je poskočil na njene rdeče ustnice	A
treba, da bi jokali pri otroku! Glejte, da bo	vesel,	boljše bo zanj!“ Mati si je obrisala oči	A
bi videl otrok tvoje solze; otrok mora biti	vesel!	...“	A
šel ... ”Franc, zagodi na gosli, da bo otrok	vesel,	da se bo smejal!“ Mož je zagodel veselo pesem	A
in ta obraz je bil bled in bolan, malokdaj	vesel,	še v veselju plah.Obšla ga je groza ob vsakem	A
veselega, skoro zmagoslavnega čustva. Bil je	vesel	in ponosen, da je premagal sovražnika v sebi	A
bil tako postrgal z zida svoje ime, se nameri	vesel	in vdan po svojih pravih potih,kakor že so mu	A
več vidi strahot, ki jim ni podobe, ne imena;	vesel	je časih, da bi hvalo zapel do nebes, mnogokdaj	A
pogledal v obraz svojemu gostu: obraz je bil	vesel,	iz oči pa je gledalo kakor teman ukaz.Počasi	A
tolažil gost in se je smehljal. ”Jaz sem drugače	vesel	človek, rad se smejem, tudi kvante rad poslušam	A
morda zbledlo nocoj. Tako pa sem ostal zdrav in	vesel;	zakaj mevžo zaluči vihar ob tla, krepkemu fantu	A
je bil nekoliko prešeren njegov obraz, toda	vesel	je bil in prikupen; res so gledale njegove oči	A
je vzdignil glavo in njegov obraz ni bil nič	vesel,	tudi ne prešeren. ”Razložite mi,“ je rekel	A
čednostni rodoljubi ... krmežljavi dacarji. In	vesel	sem bil, da se me ogibajo, antikrista ...Kaj se	A
bi bil razuzdanec in malopridnež ... Res nisem	vesel	sinočnjega večera, ampak bilo je, in Bog daj	A
spominjam se ene same ure, da bi bil globoko v srcu	vesel	svojega življenja. In vendar kadar me žuli na	A
njegovem glasu in mu je gledala iz oči. ”Kaj nisi	vesel,	da je moj god?“ je vprašal Janjek začuden in	A
vprašal Janjek začuden in na jok mu je bilo. ”	Vesel	sem, Janjek ... povej, kaj bi rad za god!“	A
kaj takega, kar še sam ne vem ... zato da bom	vesel,	ko bom zagledal!“ Janjek je zaspal; oče je	A
žalostni poslednji uri ... Prišel je zdravnik,	vesel,	majhen, trebušen gospod, in se je takoj spravil	A
noge navzkriž. Očitno je bilo, da je bil zelo	vesel	župnikove bojazni, in ustnice so se mu nalahko	A
hudodelci so bili in malopridneži, pa bi bil od srca	vesel	in hvaležen, da bi me bili pozdravili prijazno	A
zdaj pri srcu! In vendar je žalostno, če je	vesel	človek šele po smrti! Kaj bi dal, da sem doživel	A
Tako lepo božje jutro! Kako bi ga bil človek	vesel,	da bi bilo čisto njegovo srce!Zakaj sije tako	A
prijazno ga je pozdravila žejna družba. Najbolj	vesel	pa je bil Marko sam. »O domača krčma	A
severa, zapadel je zgoden sneg. Marko je bil	vesel	dolgih zimskih večerov. Ušatoril se je v toplo	A
Kesanje sodi starcu; dokler je človek mlad, bodi	vesel!	« In Marko je bil vesel.	A
je človek mlad, bodi vesel!« In Marko je bil	vesel.	Kadar se je naveličal domače krčme, se je napravil	A
sedel je v krčmo in je pil na upanje in je bil	vesel,	da mu ni bilo treba na polje. Pa ga	A
pozdrav. Vse to je videl in slišal in je bil	vesel.	Tako je romal Marko čez hribe in doline	A
ponudilo to prelepo zlato krono. Kako bi ne bil	vesel,	ko sem zadobil nocoj najlepše kraljestvo, kakršnega	A
frfotale kakor metulji okoli njenih ušes.	Vesel	pa je bil snubcev Ali paša sam, ki je bil neprestano	A
domislil, Ali paša pa je bil tega dogodka tako	vesel,	da je takoj ukazal poklicati svojo hčerko, lepo	A
so gledale proti gozdu. Baron Peter ni bil	vesel,	da ga ni pozdravila nevesta na pragu.Ali potolažil	A
napravim ti matjaževanje, da ga boš v grobu	vesel.	Tako je molil popotnik.	A
svetilo sonce v obraz, ko je stopal v dolino.	Vesel	je bil svežega mladega polja, ki se je bilo	A
bil velik slepar in razbojnik, vendar sem te	vesel	in lep je nate spomin v mojem srcu.Zakaj bi	A
bleščalo in je pogledal Marka zelo začuden in ves	vesel.	»O blagor meni!	A
misliti ni mogoče, Marko pa ni bil več tako	vesel	in zadovoljen, kakor bi se spodobilo.V svetlem	A
sitost, če stoje berači na pragu. A kako bi bil	vesel	človek svoje lenobe, če lenari po poklicu in	A
tleh pred seboj ter ga je spoznal. »Ne lakoti	vesel	in ne sitosti.Ne popotovanja in ne počitka.	A
je prihajal ponoči v goste, ves bled in ves	vesel.	»Zakaj si tako bled?« ga je vprašal	A
poslednjikrat na belo mizo, na mehko posteljo.	Vesel	je bil in tako lahke so bile njegove noge, da	A
Volčji in Medvedji vasi. Tisti dan je bil Šilo	vesel	in ponosen, Bob pa nič, ker mu je prijatelj	A
Tudi Šilu ne. Še	vesel	je bil, takó vesel, da je od samega veselja	A
Tudi Šilu ne. Še vesel je bil, takó	vesel,	da je od samega veselja povabil na kozarec vina	A
to klop. On, Rekar, je bil v tistem trenutku	vesel	in svoboden; govoril je o svojem velikem delu	A
ustvarjen za hlapca... ne pomaga nič...“ Nikolaj je bil	vesel,	ko je ostal sam, in njegove misli so se mu vrnile	A
zarezane skoro po japonsko. Obraz je bil širok in	vesel,	ali bradica je bila majhna in ozka; lasje so	A
nasmeha se je rodil glasen, prešeren, neizmerno	vesel	smeh.Ozrla se je nanj še enkrat in smeh je bil	A
je napolnil nos, tisto dušo, ki je bila prej	vesel	dom čudnih sanj in še bolj čudnega upanja.Spominjal	A
napotil v nedostojne in nesnažne kraje. Najbolj	vesel	je bil, če je zašel med same gobavce, ki so	A
POSET Ko sem se napotil k njima, sem bil tako	vesel	in srečen, kakor da bi se bil vračal v svojo	A
mi je ozrla v obraz in ta pogled je bil tako	vesel	in mehak, da se je nekaj čudnega zgenilo v mojem	A
polnih in lepo začrtanih. Nič več nisem bil	vesel	in mirnodušen poleg nje in tega me je bilo sram	A
imel okno zadelano in zagrnjeno. Prej sem bil	vesel	tistega razgleda na vrtove, na cerkvene stolpe	A
premislil sem besedo, kretnjo sem preudaril, - in	vesel	sem bil, ko je obstrmela ter se sklonila pod	A
očmi, ona pa se je zasmejala naglas - kratek,	vesel,	nenadoma presekan smeh je bil. ”Vedela sem	A
nasmehnil se je in je pokimal; očitno je bil	vesel,	da je razodel tujim očem svojo pomladansko srečo	A
Nasmehnil sem se, pozdravil sem jo in sem bil	vesel	njenega veselja.To je bilo vse in čisto dovolj	A
odgovora, niti prijaznega pogleda. In je bil	vesel	in potolažen. ”Glej jih, svetnike!	A
človek komaj razločil greh in čednost. Ves	vesel,	zalit in rdeč je bil Petrov obraz, ko je sprejemal	A
97 . / Učitelj Šviligoj pa je pomislil ves	vesel:	”Ni človek neblag; še je špranja, da seže skoznjo	A
durmi. Nisem bil niti vznemirjen, niti posebno	vesel.	Skoro me je obšlo, da bi se vrnil; strah me je	A
naravnost na ustnice. Jaz tega poljuba nisem bil	vesel,	zakaj čutil sem, da me ni poljubila z očmi in	A
široki cesti, mimo visokih domov in sem bil	vesel	in ponosen, zakaj ni je bolj sladke in rodovitne	A
sonce mi je sijalo v izbo. Skočim iz postelje,	vesel	in zdrav in odgrnem zagrinjalo.Čudovit dan je	A
dan in jaz nisem mislil nič posebnega, samo	vesel	sem bil in zadovoljen.Prijel sem jo za roko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani