Prijazno in toplo mu je svetilo sonce v obraz, ko je stopal v dolino. Vesel je bil svežega mladega polja, ki se je bilo šele komaj otreslo rosnih sanj, in pozdravljal ga je z veselimi očmi, tudi gozd se je bil že zdavnaj zdramil, preleknil se je krepak in prešeren ter zašumel, zasmejal se ob spominu na nevihto, ki mu je bila razmršila kuštravo glavo. Marko se mu je odkril in ga je lepo pozdravil.