trlep (601-700)

dne. . / . / stran 266 . / »O prekleti!« je	Trlep	hropel. Kopič je preteče renčal, Urša je na	A
Zverine turške ‒ do mrtvega so jo mučile!« je	Trlep	zaječal od usmiljenja in se obrnil proč. »Nadnje	A
v vsej veliki razsežnosti rušil sam vase.	Trlep	je z rokami na obrazu vzdihoval: »O menihi,	A
Urša je zardela in umaknila pogled.	Trlep	je s Kopičem in tlačanom pobral razmetano meniško	A
rajši, ko bi še klali po Stični?« »Pojdimo!« je	Trlep	hripavo rekel in se nameril v Veliki boršt.	A
udarila ob tla. »Za Turki pojdimo, za Turki!«	Trlep	jo je molče pogledal, pa tako ostro, da vso	A
obupujmo, vse bo spet dobro, Bog bo pomagal!« je	Trlep	tolažil, čeprav ga je jezik srbel. Menihi so	A
patrom opatom bo treba še prej govoriti,« je	Trlep	resno odgovoril. Kopič se je ustrašil, Urša	A
jemala že ne bom!« »Saj ni pravi Turek,« jo je	Trlep	miril.Urša ga je samo še debelo gledala.	A
XLVII. V gradišču na Primskovem so jih	Trlep,	Kopič in Urša hudo skrbeli. »Turki so jih kje	A
Marušo, ki sta zdaj kolovratili po taboru. »	Trlep	pozna nevarnost in vé, kako se ji je ogniti	A
Kar so ti stražarji in brambovci zagnali: »	Trlep	‒ , Trlep!« Po vsem gradišču je završalo, oči	A
ti stražarji in brambovci zagnali: »Trlep ‒ ,	Trlep!	« Po vsem gradišču je završalo, oči vseh so držale	A
ki so iz Mišjega dola kobalili navkreber. A	Trlep	je prišel ves mrk in tih, tudi Kopič in Urša	A
»Dokler je Turek v deželi, nismo varni,« je	Trlep	svaril. »Potrpimo še nekaj dni.«	A
Vsaj nekaj stražarjev naj bi šlo domov.«	Trlep	jim je počasi pritegnil in pogledal Kopiča.	A
nasmehnila, pa nasmehnila se je brez nejevolje.	Trlep	ji je že spotoma dopovedal, da njen varovanec	A
bo zdaj lepo,« se je gospod Ambrož domislil. »	Trlep	se oženi, Kopič se oženi, Urše in Bošnjaka tudi	A
na drevju in smodil v rašči zastale posevke.	Trlep,	že nekaj plesniv, pa še trden mož, in njegov	A
»Da te treni, kaj se ti tako mudi?« se je	Trlep	nekoliko nasmehnil.»Ne nori!	A
»Ko bom oženjen, me ne smejo več.«	Trlep	je molčal, fant, glejte, ne govori neumno.	A
pravim, ali pa te priklenem in zaklenem!« je	Trlep	s stisnjenimi zobmi šepetal in se strahoma oziral	A
naj se zadrevim do Štepiča, kajne?« se ga je	Trlep	otresal.»V tehle časih, ko že nikjer nimajo	A
bi se od sramu in jeze vdrl v zemljo!« se je	Trlep	držal že trdo. »Trlepi nikoli niso poklekali	A
žalitve ne bi prebolel nikoli!« Zdaj je molčal	Trlep.	Prebiti fant, dober bo: Trlep, ves, kolikor ga	A
Zdaj je molčal Trlep. Prebiti fant, dober bo:	Trlep,	ves, kolikor ga je!Ko bi mu le kako mogel pomagati	A
»Da, taka žalitev bi nas hudo bolela,« je	Trlep	potlej vzdihnil.»Naša domačija je bila na glasu	A
pokimal. »Kaj pa pater opat v Stični?« se je	Trlep	potlej delal. »Meniš, da bi dovolil to čudno	A
zadosti ponižuje človeka,« se je občutljivi	Trlep	upiral.»Ne pripogibaj se pred nikomer, tudi	A
nebeško veselje! ‒ mi le kar pusti na miru!« je	Trlep	pisano pogledal in stisnil zobé.»Kaj misliš	A
povodcu. »Kdo ti pa smolo nosi tamle doli?« je	Trlep	kimnil v dolino proti cesti. »Saj res!	A
je včasih za njo rinil tudi tale Gorenjko.«	Trlep	se je držal za ročico voza, od slabičnosti je	A
zadregi nasmehnil in v hišo spremil tuja gosta.	Trlep	je sedel ob široki javorovi mizi, na njej je	A
»v mrazu in vročini ti je voljna in prava.«	Trlep	se ni dal prositi; pokusil je, ha, močna je	A
vam sile v Hrvatiji ‒ saj sta od ondod?« je	Trlep	pokimal. »Sva,« sta dejala, vpričo Janeza, premladeg	A
Janeza, premladega, nista hotela povedati več.	Trlep	je razumel in potlej mignil Janezu, naj se umakne	A
Prav dolgo. Potlej je	Trlep	dal poklicati več sosedov in jim zunaj tiho	A
« »Preveč me povzdigujejo med vami,« se je	Trlep	branil; »tlačan sem ‒ kdo bi me poslušal res	A
Ne dvomi, brate!« »In če ne zmagamo?« se je	Trlep	jemal iz samega sebe.»Kdo bo kriv nesreče in	A
kmet, ne pa graščak!« »To vse je res,« se je	Trlep	že vdajal.»A kar gospoda stori krivo, kmet mora	A
res so, se pomenimo z njimi kar mi sami,« je	Trlep	počasi rekel in se v zadregi presedel. »Boljše	A
Pokorili bi se samo cesarju in nadvojvodu Karlu.	Trlep	je molče poslušal.Z mislimi ju je težko dohajal	A
ki se včasih zamakne in čudno zabesediči,« je	Trlep	še povedal. »Zamika se, praviš?	A
skrivnostnimi močmi ‒ da, strah ju je bilo ...	Trlep	je stopil venkaj. »Ti, mati,« je v kuhinji ogovoril	A
bilo, če mu jih ne bi mogla dati zadosti?«	Trlep	se je spomnil Hrvatovih besed in trdo odločil	A
verjamem, da bi ona in on napletala kaj zares,« je	Trlep	zagovarjal.»Prestar je on, mrč ga že mineva	A
Hrvata sta vrela, češ, tudi samostan je grad.	Trlep	jima ni mogel dosti ugovarjati.Res je, Hrvatarja	A
III. Kakor se je	Trlep	skrival s Hrvatoma in skoraj le na uho govoril	A
o svojem pasjem življenju. Ta čas je tudi	Trlep	s Hrvatoma tonil v noč in hitel z njima kar	A
nepočakljivi tlačani zafrkljivo menili. »Ali ju pa	Trlep	gosti pregosposko.« »Saj se ne mudi; kadar prideta	A
imajo pravico živeti pod nebeškim stropom.« »	Trlep,	pravijo, natanko ve, kdo je in odkod je tale	A
stražijo, na zboru vsaj sitnarili ne bodo.« »	Trlep	bi bil nejevoljen, če bi preveč mož odločil	A
»Mir!« je zagrmelo za njimi.	Trlep	s Hrvatoma jih je preteče gledal.»Kakor smrkavci	A
!« »Stopimo!« je	Trlep	rekel in se pred njimi napotil v jamo.Sitno	A
vse drugače!« »Meni pa se vse tako zdi, da je	Trlep	velel desetemu bratu, naj si pride posluške	A
Tak že ni, da bi te tipal po ovinkih.	Trlep	je mož, malo je takih, lahko mu zaupaš.« »Hoj	A
« »Tlačanska je zdaj Trlepovina, tlačan je	Trlep,	vendar mož, velmož še zmerom ... « Kavkljanje	A
še zmerom ... « Kavkljanje se tlačanom zatakne,	Trlep	sam, glejte, je že tu, z njim pa tisti tujci	A
Vse je tiho, le brst na ognju pokljá.	Trlep	se mirno ozre po možeh in jim pove, kdo so ti	A
/ stran 37 . / »Res je, kar pravite,« se	Trlep	spet oglasi: »ne samo po naših, tudi po gospoščinah	A
pobijali je ne bomo, če nas sama ne prisili.«	Trlep,	ki že ves čas težko posluša prevroče besedičenje	A
drug spotakne. »Uskoki nimajo graščakov,« jim	Trlep	razlaga.»Cesar jim je dal posebnih pravic in	A
kosit, grad pa pit!« »Tako je po gradovih,«	Trlep	brž glasno dostavlja, »naša meniška gosposka	A
pricijazil nekaj žita iz samostanske kašče,« se mu	Trlep	smehlja.»Kleplješ samostanski močnik, česnaš	A
meniha zmeneta sta, nista dosti prida,« se	Trlep	otepava; »tekata k lutrovskemu pridigarju Krištofu	A
pravici govoriti!« se smeje jezični tlačan. A	Trlep	zamahne z roko in pravi: »Dokler pater opat	A
zemlji.« »Denar je bil brez tržne veljave,« ve	Trlep,	»nihče se ne bi bil opomogel z njim; opat pa	A
je vladar, je domovina, je mir in je vojna!«	Trlep	je ves čas skoraj bolj poslušal, ko govoril	A
njih je potrkal na okence in zaklical: »Odpri,	Trlep,	precej odpri!« Lina v okencu se je odrinila	A
precej odpri!« Lina v okencu se je odrinila,	Trlep	se je zadirčno oglasil: »Kdo pa neslanari tako	A
pri patru opatu, priporočil njeno prošnjo.	Trlep	se je bridko nasmehnil sam vase, češ, v lepih	A
je bližal. »Zinem že, zinem katero,« ji je	Trlep	naposled obljubil, »pa tudi ti se drži dobro	A
kaj mislim.« Marinka je postala in zardela,	Trlep	je stopil v samostan. »Aha, tu si!« ga je opat	A
je iz Boga. Kdor se ji upira, ga udari Bog.«	Trlep	je uporno molčal, opat je povzel misel: »Greh	A
»Koga meniš?« je mirno vprašal. Zdaj je	Trlep	brž povedal, kaj preti Marinkinemu možu, ki	A
bom zmerom mogel vlačiti iz voze in sodbe.«	Trlep	se je ustrašil in v mislih zlasal samoglavega	A
vedeti.« Opat je molče zakoračil po sobanici,	Trlep	je z očmi hodil za njim, čez čas je zinil:	A
nevesta?« »S svobodne domačije Štepičeve!« je	Trlep,	tlačanski potomec stare svobodne Trlepovine	A
pravic, da zavir ne bo, ko pojdeš snubit.« Če	Trlep	ne bi bil Trlep, bi bil pokleknil pred dobrega	A
ne bo, ko pojdeš snubit.« Če Trlep ne bi bil	Trlep,	bi bil pokleknil pred dobrega opata in se s	A
XI.	Trlep	je prišel do Radohove vasi, ko se je ulila ploha	A
vedeti, res se utegne kaj nakretiti,« se je	Trlep	nekoliko umikal. »Velmož si med njimi, več veš	A
onega poterjal za dolg ali vsaj za obresti.«	Trlep	je molčal.Trlepovina ve, kako zna grof neusmiljeno	A
ne uide, povsod zravnava, kar je krivo,« je	Trlep	pazil, da ne bi katere zinil zoper samostan	A
nami, ki bi vzdignil roko zoper samostan,« je	Trlep	kimal in povedal, kaj sta se menila z opatom	A
Žužemperk. »Pri grofu tako ne bi opravil nič,« je	Trlep	zmajeval. »Do opata stopi v Stično, on sam lahko	A
prav za dolgo!« »Ne vem, kako misliš,« se je	Trlep	otresal, »vem le, da moj sin ni razuzdanec!	A
resno in rezno. »Mogočen si, mogočen!« ga je	Trlep,	ves bled od togote, takisto brezasto gledal	A
potlej mu seže v roko in reče: »Ne zameri,	Trlep,	žaliti te nisem hotel!« Tako sta se ločila v	A
z novico o kmečkem uporu, ki se pripravlja.	Trlep	je hitel domov, da bi bil že doma in da bi pomiril	A
»Ne, ne umaknem se, sram bi me bilo!« »O	trlep	trlepni, slušati moraš, sicer s Petrom Klepcem	A
Tlačani samostanske gospoščine storijo, kar hoče	Trlep;	Peter Klepec je rekel, da se ob kakem uporu	A
začno vojščakov nabirati za deželno brambo.	Trlep	je prebledel, tako se je ustrašil. »Nič se ne	A
nevarno res tudi zanj, ga že opat otme.« A	Trlep	se je res bal.Skočil bi rad v Stično po svet	A
pomočnica za zdravje.« Štepič je brezčutno molčal,	Trlep	doma je branil, češ, Kum je daleč, pota so nevarna	A
Šentvidci so ga seveda poznali, pa so molčali, češ,	Trlep	ga je nemara poslal le, da bi skrivši zvedel	A
»Zakaj ni njega?« »	Trlep	je bolezniv,« ga je Miklav spretno izgovarjal	A
Drugo jutro so vsi trije res šli v Stično.	Trlep	in Štepič sta zase slutila, da pater opat bržkone	A
Štepič poprijel. »Ne vem, skrbi me pa,« se je	Trlep	pritajil.»Da le kaj nerodnega ne bi bilo!«	A
soncu ne more bolj!« »V Stično pojdemo,« je	Trlep	obračal pogovor, »predolgo se ne smemo muditi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani