trlep (201-300)

šentviški župnik Ignacij Sebastijan Kralj.	Trlep	in sinovi so jih spoštljivo pozdravili in jim	A
preden bi se namenili v cerkev. »Kako je, oče	Trlep?	« je opat vprašal. »Lep dan za vso sosesko	A
obred in mašo vendarle uhajalo občudovanje: »	Trlep	je res Trlep!Kako ti spretno postavlja besedo	A
vendarle uhajalo občudovanje: »Trlep je res	Trlep!	Kako ti spretno postavlja besedo in kako moško	A
opat se je oziral proč, obraz mu je bil teman.	Trlep	je opazil in je hudo zameril. »Kaj mu je storil	A
zardel je in prebledel. »Če je tako, pa naj!« je	Trlep	godrnjavsil. »Trlepi se za nikomur ne mečejo	A
starejši, za njim bi se ženil Francè,« ga je	Trlep	spretno spomnil. »Da.	A
vzdihnil in pobesil glavo. »Videli bomo,« je	Trlep	trdo rekel, »kdo ima daljšo roko: on ali cesar	A
je nerodna, je vendarle treba ugladiti,« je	Trlep	gnal svojo. Čez dolgo je opat vendar	A
Gospodje so se odpeljali.	Trlep	je obstal med sinovi in se zamislil.Prebito	A
»Do Slabeta jo ustrizi brez zamude,« mu je	Trlep	potlej zabičeval, »prej ko prej naj pride v	A
ključavnic, preden bi prišel do Slabeta.« »Da,« je	Trlep	razumel, »ni drugače: ti, Matevžek, moraš tja	A
Slabè ga je molče poslušal. »Kaj je	Trlep	bil dobre volje, ko ti je velel semkaj?« je	A
mora povedati, kam ga žene zbegano srce. A	Trlep	je malo prej s Tonetom in Janezom godrnjaje	A
Vse je umolknilo. »	Trlep	je povedal pravo,« se je oglasil Témeničan.	A
če bi še dlje vreli s pitjem in vpitjem.«	Trlep	je molčal in grdo gledal, upirati se mu nihče	A
»Kaj pravite?«	Trlep	je molče pokimal.Všeč pa mu je bilo, da se sin	A
zagovednega Trlepa, in se je lepo vdal.« »O	Trlep	je res kavelj.Saj ste ga videli, kako moško	A
nerodni pa so kakor tnalo v drvarnici.« »A	Trlep	ti je hlačal z gospodi in se menil s samim patrom	A
sedali v kočijo, preden so se odpeljali.« »	Trlep	je res zvit in ubrisane glave, po meniški zemlji	A
Kar takle Šentvidec zagrabi, ti drži kakor	Trlep	in ne izpusti nikoli več.« »E, kar molčite	A
dopoldne prav zavred je prišel tudi Slabè.	Trlep	mu je razodel, kaj je povedal pater opat, Vrbičev	A
starec posmehnil in z očmi trenil v Trlepa.	Trlep	je molčal in gledal pod mizo. »In kdo	A
Spočij se in kar odtod stopi v Novo mesto,« je	Trlep	svetoval. »Če denarja nimaš s seboj, jaz ti	A
»Saj bi lehko šel jaz,« je Tone popal.	Trlep	ga je pisano pogledal. »Neumno sem čveknil	A
»Pojdita vidva.«	Trlep	je mislil že drugam. »Ali ni, da bi človek zdivjal	A
pomagali svojim in drugim ljudem.« »E, kaj!« je	Trlep	držal svojo misel. »Kdo bi gledal nazaj, glejmo	A
glavarju, če bi naši menihi še imeli staro moč.«	Trlep	je molčal in gledal skozi okno. »Da	A
gospod. »Moško se postavi in kmalu vrni,« je	Trlep	naročal Slabetu, ki se je odpravljal v Novo	A
in vse po pravici.« »Peljal se boš!« se je	Trlep	zgenil, ko je zagledal poštni voz.	A
ti sam!« so fantje pritegnili očetovi misli.	Trlep	je skočil na cesto.Voz se je ustavil.	A
možu je prav hitro priti v Novo mestom,« je	Trlep	dopovedoval vozniku; »truden je, dolgo pot že	A
seboj, vzemi ga na voz, hvaležen ti bo.« »Oče	Trlep!	« se je Linhart nasmehnil. »Kaj si res ti?	A
kajne? - Pa vi tudi, če prav vidim?« se je	Trlep	priklonil še Kuraltu. »Po kaj hočeš	A
godrnjavsnil v Slabeta. »H glavarju bi rad,« je	Trlep	dopovedoval, kaj Slabeta žene v Novo mesto.	A
skočil na voz. »Srečno pot in opravi dobro!« je	Trlep	zavpil za drdrajočim vozom. »Priljudna	A
Slabè krevsal sedem ur.« »Nista napačna,« se je	Trlep	obrnil. »In vendar: oba sta bila že na pol patra	A
sanja o lepem, mirnem meniškem življenju.«	Trlep	se je umeknil k ulnjaku, odkoder se je lepo	A
»Dokler Pobereta ne bo semkaj, ne pojdem.«	Trlep	ga je gledal, a v očeh mu ni bilo jeze, prej	A
čudil gospodoma, ki kar lepo govorita z njim.	Trlep,	hm, meni prav.V dežél res sili neki čisto nov	A
ko je prisopihal na Trlepovino. »Kaj?« je	Trlep	zarjovel. »Zaprl ju je?	A
pridejo danes tri dni, da pojdemo nad Sotečana!«	Trlep	je molče gledal v tla, čez čas je rekel:	A
sem, dan tja: še več nas bo!« »Pojdemo pa,	Trlep	tako nič ne opravi pri patru opatu.«	A
XXXI.	Trlep	je res precej klamal v Stično.Korak mu je bil	A
zdaj pa ga stiska, glej, sama žene tja. »Hoj,	Trlep,	kaj je res?« so ga vso pot ustavljali. »Sotečan	A
dopovemo, kaj so cesarjeve postave.« »Pridemo,	Trlep,	vsi pridemo!« so obetali, da je skoraj vesel	A
Kaj si se me ustrašil?« se je prvi nasmehnil	Trlep.	»Le naprej, nič se ne boj!«	A
»Le naprej, nič se ne boj!« »I,	Trlep,	glej ga no, kaj si res ti?« je občutljivi Poberè	A
se mi je ustrašila, da je skoraj omedlela.«	Trlep	ga je resno gledal. »Zdaj me je pognala	A
Moža sta se vkup obrnila proti Stični.	Trlep	je togotno pravil o svoji veliki skrbi, kaj	A
novica udarila Nežo in njega. »Le stoj,« je	Trlep	pihal, »Sotečan jih dobo po betici, da bo pomnil	A
pomnil, kdaj se je lotil Trlepov!« »Nikar,	Trlep,	ne draži ga, Francè in Nace bi občutila njegovo	A
Poberè od začudenja postal. »In nevarne tudi,	Trlep.	« »Vem, zato pa sem se namenil v Stično	A
Pa ne verjamem, da bi kaj prida opravil,« je	Trlep	poprijel. »Nad Sotečana bo res treba iti z vojskó	A
pomiril, drugo srce bi ji dal.« »Pridem,« mu je	Trlep	segel v roko. »Ko bi bil za menoj tudi Frjancè	A
»Tak le dobro opravi in brž pridi!«	Trlep	je pokimal in se nameril k samostanski porti	A
tlačana, ga je vendar hudo vznejevoljila.	Trlep	je povedal vse po pravici; tudi, po kaj je Slabè	A
kmečka vojska, če se prav precej ne poda.« »	Trlep,	kaj noriš?Kakšna kmečka vojska?«	A
preveč obljubi, se mora zadolžiti.« »Hm,« je	Trlep	privzdignil ramo in oči pobesil. »Saj vem, tlačana	A
bomo dajali pod noče!« »Odkod ti take misli,	Trlep?	« ga je oprat začuden gledal. »Take uporne misli	A
krivici preganjani.« »Zob za zob, oko za oko,« je	Trlep	vračal; »tudi tako je zapisano.« »Kdo	A
hočem, da mi to drugače poveš.« »Ondan,« je	Trlep	zardel, »ste mene in Franceta klicali v Stično	A
»No, povem pa drugič, če ne počim prej!« je	Trlep	uporno revsknil in se obrnil, da bi šel; na	A
Aha, Slabè je dobro opravil pri glavarju!« je	Trlep	precej uganil, ko sta mu fanta vse razpovedala	A
storila, da ga nista zatožila zavoljo ječe,« je	Trlep	pohvalil oba. »Tako ga laže v precep vzamem	A
je naju, pustimo ga.« »Pa ga pustimo,« se je	Trlep	vdal. »Možje, fanta sta živa in zdrava tu, graščaka	A
ljubezen bolela, nobene ni mogel odvrniti.	Trlep	jih je od strani poslušal in se smehljal sam	A
pred Trlepa. »Kdo se, bi rad vedel?« ga je	Trlep	trdo pogledal. »Oče tehle dveh razbojnikov	A
Tega ne storite, dokler se ne pomeniva!« je	Trlep	moško rekel. »Če bi vendarle storili, bi že	A
ni, ki Trlepom ne bi verjel na besedo!« ga je	Trlep	pogledal naravnost v oči. »Tudi jaz bi vam verjel	A
tega tebi?« je vprašal že z drugačnim glasom.	Trlep	je povedal lepo vse. »Ne poznam tvojega	A
domačija ne bo predolgo brez moške glave.«	Trlep	se je moško zahvalil in odšel z obema sinovoma	A
hiteli v hosto. »Mudi se nam, Polona,« ji je	Trlep	gredoč govoril. »Le toliko ti rečem:	A
je Francè poredno mežikal. »Da,« ji je tudi	Trlep	pokimal, »graščak je res rekel, da se prej ko	A
Pater se je nasmehnil. »Kaj pa	Trlep?	« je gredoč vprašal. »Ne bi je smel pustiti ob	A
potlej z očmi obstal na njih zaprašeni obutvi.	Trlep	je v kratkem pomisleku požrl slino in povedal	A
utegne hudo hudo pricvrkniti, posebno pa tebe,	Trlep,	ki si jim vojvoda.« Hm, tega se Trlep	A
tebe, Trlep, ki si jim vojvoda.« Hm, tega se	Trlep	ne boji.Vojska ni nikomur skrivila lasu, ni	A
nepočakljivo nevesto. »Zvedeti vendar mora,« je	Trlep	obračal; »saj jo že zdaj močno skrbi, zakaj	A
je zginil. Ni mogel prežvečiti, kar je skuhal	Trlep	...Hm, črna vojska je vendarle prebito huda stvar	A
opatu moramo povedati, kaj se je primerilo,« je	Trlep	zamišljen gledal za Matevžkom, ki je drobencal	A
Zunaj je potlej zvedel, da ga na porti čaka	Trlep	s sinom Francetom.Spomnil se je, koliko žalosti	A
koliko žalosti in skrbi mu je prizadeval tudi	Trlep,	vzdihnil in mu vse odpustil. »O, kaj	A
pozdravil. »Na očitno spoved sem prišel,« se je	Trlep	prestopil in pogledal v tla. »Očitne	A
ustrežem, dokler še morem in smem.« »Kaj?« se je	Trlep	zinil in prebledel. »Stori, kar sem	A
Kaj take so cesarjeve postave?« »Tudi take,	Trlep,	tudi take.Ali jih ne poznaš?	A
rad učil, kakove so nove cesarjeve postave.«	Trlep	je zardel in v srcu grdo preklel cesarja in	A
naročil; pojdi, saj si navajen potov do njih.«	Trlep	je še bolj zardel, pater opat se je obrnil in	A
Potrta in ponižana sta odmotoglavila tudi	Trlep	in Francè. »E, Vrbičev gospod je le	A
sta se počasi bližala Poberetovi domačiji.	Trlep	je molčal.Hudo mu je bilo za dobrimi menihi	A
Da le tiho in brez hrupa opravimo, pa bo,« je	Trlep	težko in le kakor odsekano povedal svojo misel	A
bi še grabili in drugim v golt tlačili?« Le	Trlep	si kar ni mogel odpomoči.Novice, ki jih je s	A
bili morda mogli, zdaj najbrž ne smejo več,« je	Trlep	sam žaloval za njivami, ki si jih je v mislih	A
vi sami ste jo metali za njimi. Ali ni res,	Trlep?	« »O, res,« je Trlep glasno vzdihnil	A
Ali ni res, Trlep?« »O, res,« je	Trlep	glasno vzdihnil. »Moji pradedje so bili mogočni	A
da vas je z njo krotovičil!« »Da, res,« je	Trlep	pritegoval Vrbičevemu gospodu, »ubog in nesvoboden	A
samostojno last.« »O, jaz sam bi jo že rad,« je	Trlep	spet vzdihnil. »Saj je vaša, po božjih	A
željó. »Kakor je čas res neprikladen,« je tudi	Trlep	potlej povzemal, »svatbe pa le moramo kar brž	A
zmore, kaj prida pa sicer nikoli ni nobena.«	Trlep	je molčal in se smehljal, Vrbičev gospoda je	A
Še sreča, da je Slabè tako hitro okreval,« je	Trlep	držal že drugo misel. »V gradu, bi dejal, je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani