»Saj si poniglavil, kakor da so ti vsi pomrli, a zdaj se ti oči svetijo, rosa sama se ob prvem soncu ne more bolj!« »V Stično pojdemo,« je Trlep obračal pogovor, »predolgo se ne smemo muditi.« »Kako solzo medice bi pa le kljunili, da boste laže hodili,« je Radoh dejal in zavpil venkaj: »Tončka, žvižgaj, ko točiš, sicer nič ne ostane za nas!«