trlep (401-500)

ščuvajte velikana!« Ko sta se domenila vse, je	Trlep	poklical Kopiča in mu velel: »Jutri nekamo pojdeš	A
Kopičem bi se jaz upal umehčati najtrši grad!«	Trlep	je molčal, misli so mu begnile drugam.Vzdihnil	A
VI.	Trlep	je prav tisto jutro vstal zavred in se odpravil	A
še ni shodila?« »Jutri pride, jutri,« se je	Trlep	lagal, da ji z resnico ne bi umoril že skoraj	A
in se bal smrti. Ko je opat opravil, se je	Trlep	čudil.Brezovšek, glejte, se je či08.doc-1323	A
opatom, ki se je kmalu napotil domov, je šel tudi	Trlep;	od Brezovška so mu misli begale h Katarini.	A
križ, ali pa dal moči, da ne boš omagoval.«	Trlep	je molčal, opat je sklenil: »Dokler ti je Marija	A
desno, ondodle mimo Rup?« »Bolje, bolje,« ga je	Trlep	razumel.»Ko bi tekel vsaj bolj globoko, tudi	A
bodo imeli sami, obenem pa tudi ti in mi.«	Trlep	je bil novih njiv kaj vesel; a da samostan ne	A
lakota. »Patra Lavrencija ni doma ‒?« se je	Trlep	ustrašil, ko je pater Evstahij povedal opatu	A
bojijo v dólenjih deželah.« »Turki?« se je	Trlep	spet ustrašil ob misli, da bo treba bežati.	A
dopustil, da bi mu nejevernik skrunil svetišče? A	Trlep	je klatežu verjel in se hudo bal.Vso pot proti	A
mu bil potreben vsaj vrč vina, pa ga ni bilo.	Trlep	je že rano odšel v Stično.Tako še za pogovor	A
poriniti na konja; v sedlu se je kmalu zbistril. »	Trlep	mora biti že doma; da bi le že skoraj šel tudi	A
Šumbreg je bil še daleč. . / . / stran 65 . / X.	Trlep	se je vrnil iz Stične, kmalu ko je žeja na pot	A
je pater Lavrencij res prišel na Trlepovino.	Trlep	mu je neučakljivo skočil naproti in ga odvedel	A
ko zboli, pogreša samo zdravja in ‒ čudeža.«	Trlep	je molčal in vzdihoval. »No, ne drži se tako	A
Videl sem jo.«	Trlep	mu je povedal, da jo je spodil in zakaj. »Prav	A
tlačanke in jih vodi na Trlepovino?« ga skrbi. »	Trlep	bo hud, še meni bo zameril, ker sem pomagal	A
tudi iz prav daljnih krajev. Na ta sejem je	Trlep	vsako leto postavil živinčad, ki se čez zimo	A
bile zraven, ko ste jo preiskovali?« »Ne, samo	Trlep	je bil.« »Škoda,« je opat dejal, »véšče vas	A
stopica in se umika, vime jo nemara boli.	Trlep	je blizu doma oral za oves, Kopič mu je vodil	A
z opatom se boš še prej moral pomeniti,« je	Trlep	malomarno rekel.»Tudi on mora dovoliti.«	A
storil nič žalega, tudi tebe ne bo zlasal,« se je	Trlep	poredno smehljal. »Lepo vas prosim, opravite	A
ves zasopel povedal, kaj je Primož svetoval.	Trlep	je molčal.Kopič je tiho renčal.	A
Kopič ga ni poslušal.	Trlep	je gledal v tla. »Naj ti povem že zdaj,« je	A
mislih slikal nevesto velikanko in ženitev z njo;	Trlep	se je smehljal, češ, kaj se mi mara, kar dva	A
vpila in se ga otresala, ga praskala in brcala.	Trlep	in Kopič sta zaslišala krik in na ves splav	A
»Stoj! Kaj hočeš?« je	Trlep	zarjul in popál toporišče, ki se je sušilo ob	A
Česa se drzneš na mojem svobodnem domu?« je	Trlep,	ves bled od togote, zarohnel na valpta. »Po	A
hudega Trlepa. »Kopič, pokaži jim pot!« je tudi	Trlep	ukazal. Velikan je poprijel kol in zarenčal	A
valpet in biriči so odskočili in pobegnili.	Trlep	se je malo zagledal v tla, bled je bil, potlej	A
kar si videl in slišal!« Tlačan je skočil,	Trlep	se je obrnil in tiho vprašal Lizo: »Ali ti je	A
dejal je, da ste vsega tega krivi vi sami.«	Trlep	je stisnil pesti in škrtnil z zobmi.»Ne vdam	A
Kakor je ušla, tako naj se vrne!« »Nikar!	Trlep	je silovit človek, svojega svobodnega doma si	A
Kopič ti je strahoten galijot!«	Trlep	je molčal, nekoliko ga je vendarle skrbelo,	A
precep te ne spravim.« Na tako besedo mu je	Trlep	dovolil. XVIII.	A
je hlastnil. In je povedala, kako sta ondan	Trlep	in Primož stikala glavi. »Ponjo je prišel gospod	A
Ponjo je prišel gospod Ambrož, kajpa; Primož in	Trlep	sta vedela, da se ga grajski človek ne bo dotaknil	A
vendarle ne sme. . / . / stran 111 . / »Primož in	Trlep	sta se domenila za Lizo, gospod Ambrož je imel	A
XX. Tisti veliki četrtek dopoldne je	Trlep	gnojil v sadovnjaku, molil na čast svete Trojice	A
se baba ne zamakne kam drugam, ali pa da se	Trlep	kaj ne premisli.« Samo: kaj je Trlepu?	A
da je Bog dober, usmiljen in moder, pa bo!«	Trlep	je trmoglavo zmajeval, le-oni se je nekoliko	A
ožme in stre, sama sebičnost ga je potlej še!«	Trlep	je v prazno gledal, ni ga razumel. »Čudež se	A
usti, kako te bo grad tam še v živo tipal.«	Trlep,	kakor da ni slišal. »In vidiš,« se je gospod	A
boš pomnil za dolgo!« »Kaj mi pa more?« se je	Trlep	našel.»Medvedjek je meniški.«	A
obljubil tlačanom, varovati ga bomo znali!« je	Trlep	stisnil pesti. »Hoj, tak si mi všeč, vidiš!	A
Naj si gospod Ambrož sam dalje gasi žejo,« je	Trlep	že menil z mirnim glasom in spet šel h Katarini	A
Saj je še Jezus moral umreti.«	Trlep	je s pobešenim pogledom molčal, oči se mu niso	A
zadnjo uro, če ji je res namenjena že zdaj.«	Trlep	ga je hvaležno pogledal, Ambrož pa se je še	A
XXI.	Trlep	je gospoda Ambroža pustil pri uljnjaku in šel	A
XXII.	Trlep	je drugi dan sejal jaro pšenico, hlapca in Kopič	A
zagledali vikarja, ki je nesel Boga. Zdaj je	Trlep	opazil tudi Lizo, se ustrašil in stekel na ves	A
mogla reči, samo z roko je pokazala v hišo,	Trlep	je brez besede šinil mimo nje. Katarina se mu	A
Trlepka je začela moliti na glas.	Trlep	se je zgrudil ob postelji, rame so se mu tresle	A
oder razdrli in v cerkvi opravili sedmino.	Trlep	je po sedmini doma pogostil vse pogrebce in	A
Dekla Marijana bi prisegla, da sta Primož in	Trlep	uganila, kdo naj odnese Lizo.« Nalašč je govorila	A
»Sam bo, pravi, delil zemljo.« »	Trlep	nam jo je že dal, z njim se zmenite, če ni kaj	A
Šli so. In naravnost k Trlepu.	Trlep	jih je poslušal in gledal v tla.Potlej si je	A
mi sporoči precej!« . / . / stran 137 . /	Trlep	se je pomiril, a preden je šel domov, je poiskal	A
Bog te potolaži!«	Trlep	ga je molče poslušal.»Kopič vas strašno pogreša	A
podpihoval, »nobene pravice nima več do te zemlje!«	Trlep	je molčal in ga pisano gledal. »In pozabi tisto	A
svoboden, nikomur tlačansko pokoren mož,« se je	Trlep	trdo oglasil.»Kdo si ti, da me kar tičeš?«	A
Kdo si ti, da me kar tičeš?« »Že prav, gospod	Trlep,	dobro vam hočem.Samo molčite, nihče ne sme zvedeti	A
kaj sem vam svetoval.« . / . / stran 140 . /	Trlep	mu je pomirjen segel v roko in molče pokimal	A
je Šumbrežana, še zdaj mu ni odpustil. Tudi	Trlep	je šel domov in precej v Stično sporočil, da	A
škaf perila in ga urno razobesila po vrtu.	Trlep	jo je občudoval, ni mogel drugače, tako mikavna	A
vreči je oprtiv nosil pol mernika zmesnega žita,	Trlep	mu ga je dal za važno sporočilo. Tako so se	A
imel tudi čekan, Kopič pa spet kar tisto soro.	Trlep	si je opasal meč in zajezdil konja.Kakor vojskovodja	A
prihrumel s kopo biričev. Tlačani so skočili vkup,	Trlep	je zajahal malo naprej, z njim je bil Kopič	A
mezgajte mi po njivah, obsejane so!« je zavpil tudi	Trlep.	»In ne nagajajte nam več, z menihi se zmenite	A
odženite!« Kopič je zarenčal in pogledal Trlepa.	Trlep	je molčal in pisano gledal, le tlačani so vpili	A
na biriče. Biriči so se oprezno bližali, a	Trlep	je zavpil: »Stojte, na samostanski zemlji ne	A
graščak revsknil. »Stojte, pravim še enkrat!« je	Trlep	dvignil roko in Kopiču velel: »Kdor se le pritakne	A
silovito, da je graščaku meč odletel iz roke.	Trlep	se je zaničljivo obrnil proč, vtaknil meč v	A
teptal in se smejal. »Dobro si opravil!« ga je	Trlep	pohvalil.»Poberi graščakov meč in mi ga daj	A
če bi se vrnili.« Opat je kar obstal, ko je	Trlep	vse razpovedal in mu izročil graščakov meč.	A
smuknila v hišo. »Kako se ti je naredila,« je	Trlep	dobrovoljno dejal, ko je pogledal za njo.»Kaj	A
‒ I, kako pa zdaj ti?« je obrnil.	Trlep	se je spomnil rajnice žene, obraz mu je potemnel	A
vihra že po vsej soseski.« Šla sta v hišo,	Trlep	se je udobrovoljil. Rádohova domačija je bila	A
postavil pred gosta, rekoč: »Dobro zdravje!«	Trlep	je odpil, prileglo se mu je, pot ga je užejala	A
otel Turkom.« »Da nas le prehiteli ne bi,« je	Trlep	kimal.»Te dni pošljem oglednike, da ob Hrvatiji	A
prikupna je bila in prijazna. »Bog te sprejmi,	Trlep!	« je gostu segla v roko.»Kje si pa bil?	A
Resnega pogovora je bilo konec.	Trlep	se je odpravljal. Rádoh in Maruša sta šla z	A
meč mu vrnite!« je pokazal na orožje, ki ga je	Trlep	prinesel. Drugo jutro zavred je gospod Ambrož	A
Na Trlepovini so ga bili veseli.	Trlep	ga je nalival z vinom.Liza se mu je skrivaj	A
zdajle spotoma opravil, ovinek ne bo prevelik.«	Trlep	se je nasmehnil.»Pokliči ga!« je velel Lizi	A
vedeti. »Še sam ne vem dobro, mati,« se je	Trlep	tajil. Liza je gledala za njima, vprašati pa	A
»Kje jo boš pa imel?	Trlep	te lene zveri ne bo maral pod streho.« Kopič	A
Kopič je pobesil glavo. Da,	Trlep!	Vzdihnil je in poniglavo pokimal: »Pa pojdiva	A
»Zakaj neki? Kaj jo bo	Trlep	jemal, ka-li?« »In ali bi me marala?«	A
Liza je bila prav pridna in skrbna za vse.	Trlep	je je bil vesel in ji zaupal vse.Sitno mu je	A
ni reči, in zdrava se zdi, kakor dren.« O,	Trlep	je že kar rad hodil v Rádohovo vas, tudi popoldne	A
in je sprejela gosta. . / . / stran 176 . /	Trlep	se je spomnil vraže za večer tega dne in se	A
Rádoh je prišel domov, Maruša se je umaknila.	Trlep	je vprašal kar naravnost: »Kaj bi rekli, če	A
ustrašil; prekmalu mu je bilo po Katarinini smrti.	Trlep	je brž povedal, kako ga mati pesti dan za dnem	A
kotiček in miren prežitek. Tisto popoldne, ko je	Trlep	snubil Marušo, je ujela rumenega metulja in	A
duri: eno hlačo ima zeleno, eno ima rumeno ... «	Trlep	je poskočil, skrb ga je vzdignila: »Semkaj bodo	A
Liza se je že oblekla in čakala, da bi jo	Trlep	poklical. Kmalu je slišala, da mati daruje koledniko	A
Po rebri za domačijo je res že pripompljal	Trlep.	Mati se je pomaknila v hišo, da bi mizo pripravila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani