telo (1.301-1.400)

obraza; okrenil se je hitro, ko je ugledal vitko	telo	v svetli obleki, in zelo ga je ozlovoljilo,	A
zadnjikrat ta fini otroškorazumni obraz, to nežno	telo.	Obljubil je, da pride zjutraj v park, preden	A
širile, in zaihtel je, da se mu je streslo vse	telo.	Prihodnje jutro se je napotil peš v Ljubljano	A
zdaj pa zdaj, in mehka toplota mu je stopila v	telo	in obraz. Zavedal se je z zadovoljstvom svoje	A
veselega uživanja, ljubezni in pomladi. Njeno	telo	je bilo polno, krasno razvito: kipelo je in	A
molčala ter se ga oklenila krog vratu, in njeno	telo	je trepetalo od sreče. Ko se je vračal v	A
lica sramežljivo rdela in bi trepetalo dolgo	telo.	Toda on bi bil neusmiljen ...	A
delala je hitro, z globoko sklonjeno glavo, in	telo	se ji je nekoliko zibalo.Dolgo že ni videl Slivar	A
na svoje noge nedolžno, trepetajoče Bertino	telo	ter jo prisilil, da hodi in pada z njim.”Jaz	A
medla svetloba; slišal je šumenje od daleč in	telo	se mu je streslo v prijetnem pričakovanju.Ob	A
bilo dolgčas. Soparni vzduh mi je legel na	telo	in na dušo.Pustil bi vlak in čakanje pri miru	A
klop ter ostala tam tiho in nepremično, suho	telo	visoko zravnano, roké oprte ob sončnik. Človek	A
Lucija. Gladka in bela je bila njena polt,	telo	je bilo vitko, polno, poželenje izzivajoče,	A
kostanjevi senci. Stopala je lahno in prožno,	telo	se je zibalo, kipelo je pod tenkim batistom	A
ponižanje! -- vse, kar more izkusiti, človeško	telo,	je izkusilo moje.In nikoli se ni zasolzilo moje	A
deset, ali boljše rečeno čez devet dni bo Rešnje	telo	... Da bi le vreme bilo!“	A
pred dvajsetimi leti, pol človek, pol senca;	telo	sključeno, prezgodaj utrujeno, kakor da nikoli	A
in blodita izgubljeni tod in ondod. Prozorno	telo	se nestalno topi in ziblje, tenke noge se komaj	A
cestah brez namena, zadrhtelo mu je nenadoma vse	telo,	kakor bi se dotaknilo nekaj čudovitega njegove	A
jih imajo ljudje, ki so doživeli mnogo. Njeno	telo	je bilo dolgo in neokretno, hodila je z moškimi	A
more biti!... Zajokala je s kričečim glasom, vse	telo	se je streslo.Omahovaje je stopila k postelji	A
oblo belih lic je videl, samo še tisto gibko	telo,	ob pragu sloneče; sanje, s pesmijo k nebesom	A
ustnice. Zdi se mi, da časih duša zadremlje,	telo	pa se giblje samovoljno še dalje, noge stopajo	A
majhen košek. Stopala je z drobnimi koraki in	telo	se je zibalo in stresalo.Ugledala je Petra ob	A
da bi bil rojen na vozu. Miru nima ne moje	telo	in ne moja duša ...In zato, Peter, ne morem tja	A
odhitela po mostovžu ... Klonila je Petru glava,	telo	mu je klonilo in legel je na obraz ...Težka je	A
na zunanje. Zrastel je bil, dolgo in koščeno	telo	je bilo nekoliko upognjeno, glava se ni zravnala	A
če je bil zašel na obljudeno ulico, se mu je	telo	sključilo, gledal je v tla, noge so stopale	A
pobegnil, bi to z bičem nagnal lovit ga. Tam leži	telo,	ali kje je duša, vprašam vaju obadva?“ Osojniški	A
razumen, pa ni odgovoril prav nič prijazno: ”	Telo	je bilo najino, telo sva čuvala, tam leži, kjer	A
odgovoril prav nič prijazno: ”Telo je bilo najino,	telo	sva čuvala, tam leži, kjer je ležalo!Duša pa	A
In osojniški je rekel: ”Lahko je držati	telo,	ampak kdo bi uklepal dušo?Ne vidi je človek	A
/ ”Glej, kako blagodušen sem bil: da bi se	telo	na tistem kamenju ne cvrlo v soncu, sem si ga	A
sam in sem ga pokopal. Ampak kaj pomaga, da	telo	počiva, če pa duša ne more počivati?Zakaj čakati	A
Križajo se rdeče proge od vratu do stopala,	telo	se stresa, klop se maje, ujetnik tuli, janičarji	A
lepe, bele roke so sinile, njeno vitko, gibko	telo	se je začrtalo na obilo nagubanem krilu.Potem	A
mukoma dvignila bledo obličje in videla križano	telo	svojega Ženina na steni; zdrknila je na kolena	A
Uboga mati!« Vse	telo	ji je začelo drgetati.Težke solze so ji zavrele	A
sveta, posvetni blesk, ki ji je bil odgojil lepo	telo	in mlado, nenaravno, zgodaj bolehno dušo. Kakor	A
Nepopisna tesnost jo je objemala. Siloma je vrgla	telo	kvišku, da se otme teh morečih oči.In tedaj	A
Malo in suho, pod veliko krošnjo sklonjeno	telo	se mu je pri vsaki besedi streslo od neke notranje	A
vendar je zdaj pa zdaj zatrepetalo njeno rejeno	telo	od nekake notranje groze in zdaj pa zdaj dvignila	A
njeno srce tako prosto vsega strahu in njeno	telo	in oko sveže in odpočito. »Drsi,« je	A
glasom Anica. V naslednjem hipu pa ji je stresel	telo	presunljiv jok. »O Juri,« je zaklicala	A
kako je šel lahek trepet skozi vse njegovo	telo.	Toda ona je mislila, da je to izraz veselja,	A
Tako lepo spi.« »Spi,« je drhtela Marjanica, »	telo	spi, duša pa hodi za Anico!« Katra ji	A
Globok vzdih se je izvil tedaj v rožmarin, vse	telo,	dozdaj slonečega, je zadrgetalo, in Anici se	A
izprevidel krivico, ki jo je delal, je prisilil	telo,	da ga je doneslo v njeno sobo do okna.In morda	A
In zdelo se je, ko da se stresa njegovo staro	telo	pod težo tajne boli, ki divja v njegovem srcu	A
odeji, in nemirno se je hotelo mlado, bolno	telo	premakniti, in znova je zatožila Anica: »Vse	A
kričala Neža in bila takt na grešno Šimnovo	telo.	Anže pa ni znal krotiti svojega srca in misleč	A
tresočimi rokami je tedaj Katra pretipala svoje	telo.	Silno se je bala Katra mrtvouda.	A
ko se ni dvignila iz postelje, omrtvelo celo	telo.	Štirje otroci so bili v hiši in mož.	A
kakoršno čutimo, kadar nam leze gnusna golazen čez	telo.	Pa tudi Katra ni spala.	A
slika peklensko drzne nazornosti: golo žensko	telo,	ki sije, se kreče, vabi ...»Hudič jo vzemi, in	A
njene obleke, ki ji je ohlapno krila upadlo	telo	in izsušene prsi: »Čudež ni, če je pod takole	A
vrgla v naročje. Detetu se je skremžil obraz,	telo	se mu je zvilo v krčih.Duhovni je nehote stegnil	A
ganotje, da je sestra Polona sunkoma dvignila	telo	in se ozrla nanj, ki se je naglo sklonil v nizka	A
gledala kvišku in prosila: »Poglej, moj ljubi sin,	telo,	ki Te je nosilo, in prsi, ki so Te dojile!Bodi	A
sunkov in dremlje plaha; ne sanja v višine;	telo	je mrtvo, leno, želi iz nadležnega položaja	A
prosila sodnika strogega: »Poglej, moj ljubi sin,	telo,	ki Te je nosilo, in prsi, ki so Te dojile!Bodi	A
je padla vsa luč na deklico, na njeno ubogo	telo	in njen rahlo onesnaženi obraz.Nekaj časa je	A
kipelo v zdravi polnosti izpod lahke obleke:	telo	mlade matere, ki se že ne vidi več in že v duhu	A
nesrečne Katarine, njeno slabo in ubogo porodniško	telo!	« Povzdigoval je in je čutil brezno, ki ga deli	A
neokretna, in si je šla z rokami čez svoje ubogo	telo:	»Sram me je!« »Seveda,« je odklonil izobčeni	A
ob goli, nizki steni, trgala obleko raz svoje	telo,	sedla zdaj na tla, zdaj zahrepenela, zatrepetala	A
da ohranite edinost duha z vezjo miru; eno	telo	in en Duh, kakor ste bili tudi poklicani v enem	A
preizkušnjo, še enkrat zahvaljen, Gospod, in če boš	telo	dal tvorom in gnoju v rop, kakor si Joba Husita	A
Pa tako nežnih rok je. Bog ve, ali je v vse	telo	tak?In pride in so vrata v Formentinijevo klet	A
telesa. In je čutil, da se je nagnilo zdravo	telo	nadenj in je dahnil vonj nepoznane polti.Njegova	A
Sodniku, ki je prihajal: »Poglej, moj ljubi sin,	telo,	ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile!Bodi	A
dvema gospodoma služiti. »Za dušo Bogu, za	telo	hudiču,« je dejal.Nič hudega ni mislil reči	A
obraz, oči mu je zdramil blisk. Začutil je svoje	telo,	vlago in bolečino v zatilniku in se domislil	A
Zaklel je in jo začel suvati v lice, v obraz, v	telo.	Ječe se je zgrudila ...	A
vajeti, z levico je objel sesedajoče se grofovo	telo.	Gonil je navzgor proti Tolminu.	A
eden in eden vsi. Ena misel, ena želja, eno	telo.	Umira in vé, da umira, in zato ne trpi.	A
v dnu. Tam se je prebudilo polomljeno žensko	telo	še enkrat v nič.Umirajoča žena je rodila dete	A
so se vsesale v bledo izmučeno Zveličarjevo	telo	...	A
zgodil iz mene zdravega v nesrečno umirajoče	telo.	Sprva, ko me je mlada kri blodila, sem se mogel	A
sem, kakor Iškariot, sem rekel. Odkar se mi je	telo	uplahnilo in usušilo, odkar po človeški pameti	A
Nuj! Zdaj mi še svoje ubogo	telo	do zadnje dlačice razkazuješ, kakor da si lotrica	A
smrti. Nepoznano ugodje se mu prelija iz duše v	telo,	v vse čutnice mu grabi nekakšna sveta poltenost	A
žalostno, lepo in mlado in neusmiljeno golo	telo.	Vročina iz tegá telesa udarja duhovnemu skozi	A
padla Toninu glava težko nazaj na kamnito klop.	Telo	je zdrknilo mrtvo na tla. »Sveta Mati, takega	A
besede. Kmetiška vojska se je kakor eno samo	telo	zazibalo pod pritiskom ene same misli.Vzbočila	A
bolezen v drobovju ga je vzela, posušila mu	telo	in dahnila v lice nekake rumene umazanosti.	A
Pogled mu veže razpelo na steni, slonokoščeno	telo	na črnem lesu. »Kriste!« šepeče duhovni.	A
praznota in stud. Objel bi v duhu trpinčevo sveto	telo,	poljubil rane, trnje in osinjele konce odrevenelih	A
zaropotalo je spodaj na klopi ob peči, njeno	telo	pa je negibno obmirovalo.Vsi smo s strahom pogledali	A
Njene ustnice pa so ostale negibne, njeno	telo	je ležalo mirno kakor še nikoli, njene roke	A
Tisti trenutek, ko sem priletel v vodo, mi je	telo	zadrhtelo in se uskočilo.Zdelo se mi je, ko	A
mislila, da se šališ... Drugič si raje počasi zmoči	telo...	« Vsi smo uvideli, kako prav je imela	A
pristopil in mi iznova uklenil dušo v človeško	telo.	Nato izpregovori Gospod: »Pristopi tudi ti, angel	A
njegova moč, da je bilo zdajci zopet umrjoče	telo,	katero je ravno dal iz rok angel življenja!	A
III Na zemlji sem bil torej!	Telo	mi je bilo umrjoče kakor nekdaj in v sebi je	A
oder, na njem pa so ji cvetoče, toda pregrešno	telo	trli s kolesom, dokler ni izdihnila.Truplo so	A
bratovščino iskrenih bičarjev, ki si pregrešno	telo	bičajo po nezmotnih navodilih blaženega Antona	A
našega presvetlega nadškofa, da si okrepčava	telo.	Moje meso že peša, in povem ti, da danes še nisem	A
in prošt Ambrozij?« Stari prošt skloni svoje	telo	in izpregovori sladko: »Prihajamo čestitat tvoji	A
postrežnica Anica s flanelo ovila malone vse	telo.	Pri vsakem koraku zaječi in bi se brez dvojbe	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani