»Zadnji sem, ki je prišel preko nje!« se je sam vase smejal tujec. Malo in suho, pod veliko krošnjo sklonjeno telo se mu je pri vsaki besedi streslo od neke notranje veselosti. Oči, majhne in ostre, so gorele mrzlično, kakor da je vsaka beseda cekin, ki ga spravi na dno svoje velike krošnje.