subjekt (401-500)

subjektu in nad njim in suvereno avtonomijo, ki jo	subjekt	brani kot svojo temeljno pravico, bolj ali manj	C
scena sodišča zahteva razcep subjekta, kajti	subjekt,	ko se znajde v vlogi obtoženca pred svojo vestjo	C
izvirno zunajčasno konstelacijo, v kateri se	subjekt	izbere oziroma za vse večne čase določi svoj	C
implicira Kantovo pojmovanje svobode. Kajti po Kantu	subjekt	ni kriv le za kršitve zakona, marveč tudi za	C
več v njegovi moči," pravi Kant. "Toda isti	subjekt,	ki se na drugi strani zaveda samega sebe tudi	C
rekoč v perspektivo poslednje sodbe, ko mora	subjekt	tako rekoč "potegniti črto" pod vsa svoja dejanja	C
črto" pod vsa svoja dejanja. Bolečina, ki jo	subjekt	izkusi, ko se kesa, je sicer, kot priznava sam	C
da je na neki način že dober. Če se lahko sam	subjekt	ponovno rodi z dejanjem, katerega načelo in	C
hoče Kant. Z drugimi besedami, če se lahko	subjekt	regenerira tako rekoč "z lastnimi močmi", potem	C
rojstva v stanju aporije: ne glede na to, da sam	subjekt	dvomi vase, da vedno znova zapade zlu, mora	C
ozdravitev" implicira moment neozdravljivega, kajti	subjekt	"ozdravi" šele, ko trči na svojo resnico.Analiza	C
bit kot objekt a, kot vzrok želje. Skratka,	subjekt	ozdravi od upravičevanja, ko se vrne na točko	C
izbiro, kajti v vsakem primeru gre za to, da se	subjekt	izbere kot objekt a.Za perverzneža bi lahko	C
zato, ker je v posesti "zaseženega" užitka, se	subjekt	lahko obrne na to instanco z zahtevo, da mu	C
figura "konfiskatorja" in instance, ki se ji	subjekt	legitimno pritožuje.To pa je hkrati tudi tisti	C
pa je hkrati tudi tisti Drugi, za katerega si	subjekt	prizadeva, da bi postal vzrok njegove želje	C
volje do užitka, torej tistega Drugega, ki mu	subjekt	ne more reči Ne!, pač pa se mu mora ukloniti	C
Ne!, pač pa se mu mora ukloniti. Nevrotik,	subjekt	želje par excellence, se sooča z voljo do užitka	C
kot objekt, ko izkusi, kaj pomeni ne biti več	subjekt.	To je izkustvo asubjektivacije, ki jo implicira	C
To bi lahko povedali tudi drugače.	Subjekt	se ni zmožen realizirati, prepoznati svoje biti	C
subjektivirati. Ko stopi na oder pulzija, sam	subjekt	ugasne v "postal sem ono".Tako namesto subjektivacij	C
rekonstituiran, subjekta, ki ni več patološki	subjekt,	subjekta, ki naj bi poslej vedel, da govori	C
bistveno - ta anulacija manka biti nastopi, ko	subjekt	ni več subjekt, ker je ves poistoveten z modusom	C
anulacija manka biti nastopi, ko subjekt ni več	subjekt,	ker je ves poistoveten z modusom uživanja, ki	C
ukinitev manka biti napotuje na nekaj, kar ni (več)	subjekt,	oz. na stanje, kjer ni več subjekta.To je logična	C
manka anulira tudi status subjekta. Kajti	subjekt	v nekem smislu ni drugega kakor prazno mesto	C
nevednost glede pogojujočega ga realnega. Kaj je	subjekt,	potem ko je očiščen označevalne kavzalnosti	C
vzroki subjekta kot učinka, potem pade tudi	subjekt,	ki je učinek označevalca-vzroka.Neozdravljiva	C
Neozdravljiva resnica torej ne more biti odkritje, da je	subjekt	svoboden, saj je sam subjekt eliminiran s padcem	C
odkritje, da je subjekt svoboden, saj je sam	subjekt	eliminiran s padcem označevalca.Očiščenje subjekta	C
od označevalca kot njegovega vzroka ni novi	subjekt,	pač pa destitucija subjekta. Ostanek analize	C
pa destitucija subjekta. Ostanek analize ni	subjekt,	pač pa vzrok kot ne-označevalec.Status subjekta	C
izbire. Subjektivna destitucija ne pomeni, da je	subjekt	poslej obsojen na definitivni manko biti, pač	C
toda v registru ekstimnega. Drugače povedano,	subjekt	mora prepoznati svoje mesto v neki nasebnosti	C
realizacije želje. Objekt a je "tisto, kar je bil	subjekt	za Drugega v svojem vzniku živega bitja". Ko	C
za Drugega v svojem vzniku živega bitja". Ko	subjekt	ugasne kot manko biti, vznikne kot objekt a	C
manko biti, vznikne kot objekt a. To ni svoboden	subjekt,	pač pa subjekt, obešen na željo Drugega.Subjekt	C
kot objekt a. To ni svoboden subjekt, pač pa	subjekt,	obešen na željo Drugega.Subjekt torej ne odkrije	C
subjekt, pač pa subjekt, obešen na željo Drugega.	Subjekt	torej ne odkrije, da je bil svoboden, pač pa	C
da je bil od vsega začetka podvržen Drugemu.	Subjekt	dobi svoj objektni status, svoj status objekta	C
Drugega. Na prvi pogled se zdi, da ostaja	subjekt	tudi v trenutku realizacije želje, se pravi	C
trenutku realizacije želje, se pravi v trenutku, ko	subjekt	preide v realno, skratka, celo v trenutku, ko	C
popkovino povezan z Drugim, saj gre za to, da	subjekt	odkrije, kaj je bil "za Drugega".To ohranitev	C
določeno rezervo: prvič zato, ker realizirani	subjekt	ravno ni več subjekt, pač pa se prepozna v objektu	C
prvič zato, ker realizirani subjekt ravno ni več	subjekt,	pač pa se prepozna v objektu; drugič zato, ker	C
status subjekta izreka v pretekliku: "to, kar je	subjekt	bil".Skratka, meri na neko postsubjektivno razsežnos	C
postsubjektivno razsežnost, v kateri nastopi	subjekt	kot produciran, kot produkt in ne kot učinek	C
izginotje Drugega. In ko izgine Drugi, izgine tudi	subjekt.	Zato na koncu analize vznikne nekdo, ki se lahko	C
etike, je to natanko v tisti meri, v kateri	subjekt	pride do spoznanja, da je v svojem statusu subjekta	C
nepojmljive izbire, ker se situira v čas, ko	subjekt	še ni bil subjekt.Toda hkrati Freudov imperativ	C
ker se situira v čas, ko subjekt še ni bil	subjekt.	Toda hkrati Freudov imperativ, Wo Es war, soll	C
določena, kajti prav "kot objekt želje ... je	subjekt	pozvan, da se ponovno rodi, zato da bi vedel	C
ali hoče tisto, kar želi". V trenutku, ko	subjekt	ugasne, ko torej ni več nobenega svobodnega	C
subjektom, ki se ponovno rodi kot vprašanje,	subjekt,	ki se mora še določiti.Za subjekt, ki se prepozna	C
vprašanje, subjekt, ki se mora še določiti. Za	subjekt,	ki se prepozna v statusu objekta a, se pravi	C
formulacija v terminih privolitve v voljo Drugega.	Subjekt	se pri stoikih ponovno rodi v perspektivi "Naj	C
možnemu padcu v zlo, zato da bi vzniknil zgolj kot	subjekt	hegemonikona.Toda ta volja vseeno ni volja Drugega	C
modusu fakticitete "Es ist so!", mora stoiški	subjekt	dati svoj Hočem!V tem ima edini smisel nam nepojmlji	C
stoiške privolitve v Usodo. Ne gre za to, da se	subjekt	resignirano ukloni nesrečam, ki ga doletijo	C
pojmuje Kant, seveda ne gre za to, da bi se	subjekt	znebil krivde za pretekle kršitve, pač pa za	C
kršitve, pač pa za privolitev. Toda v kaj mora	subjekt	pravzaprav privoliti, da bi se lahko ponovno	C
razsežnosti objekta: objekta kot tistega, o čemer	subjekt	ne more govoriti, in objekta kot tistega, čemur	C
more govoriti, in objekta kot tistega, čemur	subjekt	govori.V analizi te konvergence - ki ni nič	C
konvergence - ki ni nič drugega kot razkritje, da je	subjekt	sam tisti, ki si govori, on sam je tisto, o	C
razkriti, dokler se na raven instance, ki ji	subjekt	"v resnici" govori, ne umesti analitik. Vsa	C
analitik. Vsa Lacanova poanta je v tem, da	subjekt	ne more priti do svoje resnice sam, brez pomoči	C
moralni zakon sicer veljaven za vse, da pa je	subjekt	izjavljanja tega zakona instanca, ki se ne pusti	C
vprašanje, ali bi lahko vsi ravnali tako, kot ravna	subjekt.	Če bi lahko vsakdo ravnal, kot ravna subjekt	C
subjekt. Če bi lahko vsakdo ravnal, kot ravna	subjekt,	ne da bi to povzročilo katastrofo, potem je	C
notranje sodbe. Hegel sicer poudari, da se mora	subjekt,	zato da bi lahko samega sebe zrl v predmetnosti	C
avtonomne volje. Sade namreč pokaže, da se	subjekt	nikdar ne podreja svojemu zakonu - subjekt ni	C
se subjekt nikdar ne podreja svojemu zakonu -	subjekt	ni samozakonodajalec, pač pa se vedno podreja	C
vedno podreja zakonu Drugega. Tako ni svoboden	subjekt,	kot trdi Kant, pač pa Drugi.Glas, ki izreka	C
deluj tako itn., je prav glas Drugega oziroma	subjekt	izjavljanja tega zakona, te zapovedi je Drugi	C
Lacanu goljufal, ker hoče, da verjamemo, da	subjekt	zapoveduje samemu sebi, izreka zakon, ki ga	C
subjekta, četudi - kot v Kantovem primeru -	subjekt	ta glas sliši v sebi.Kant zahteva od subjekta	C
njegov, prepozna za svojega. Kantov moralni	subjekt	je potemtakem obrnjeni psihotik.Tudi on sliši	C
uživanje v težavah in celo trpljenju, ki ga izkusi	subjekt,	ko sledi univerzalnemu zakonu.Gre namreč za	C
nikdar zadovoljen, nikdar zadovoljen, naj si	subjekt	še tako prizadeva delovati iz čiste dolžnosti	C
samovolje, tudi oraklja, zakona znakov, kjer	subjekt	nima nobenega jamstva, glede katerega nima nobene	C
nedvoumno pokaže, da to maksimo izreka Drugi in ne	subjekt,	Drugi, ki hoče brezmejni užitek, narobe pa Kant	C
Drugega, in neko drugo željo, ki je v tem, da mora	subjekt	dati svoj pristanek, privolitev usodi, če naj	C
svoboda želeti si zaman"; v zadnji instanci	subjekt	nima druge svobode kakor "svobodo umreti". Opora	C
izključitvi vsega tistega, gona ali čustva, kar bi	subjekt	lahko trpel v svojem interesu za objekt - tistega	C
priznava, da ima bolečina, trpljenje, ki ga izkusi	subjekt,	konstitutivno vlogo v njegovem odnosu do moralnega	C
da prisili drugega v bolečini izkusiti, da je	subjekt	zakona, ki mu povzroča trpljenje". Grobo povedano	C
univerzalizabilno maksimo "pravico imam ...", ne more biti	subjekt,	pač pa le Drugi. Prvo, kar je treba ob tem poudarit	C
sadist v svoji žrtvi, je "točka, na kateri je /	subjekt/	pripet na užitek, ki ga razcepi in ki ga sadist	C
Razcep je na neki način zunanji, ker je tudi sam	subjekt	- kolikor je namreč reprezentiran s pomočjo	C
implicira drugačno razmerje do Drugega. Tu ni več	subjekt	tisti, ki je zunaj, v polju Drugega, pač pa	C
stanje zanika. Skratka, ni izjave, od katere se	subjekt	izjavljanja ne bi mogel distancirati, zato mora	C
negotovosti glede stališča, ki ga lahko zavzame	subjekt	do tega, kar reče, oziroma poslušalec, ko se	C
izjave. Instanca glasu vznikne torej vsakič, ko	subjekt	ne more določiti svojega mesta glede na označevalno	C
problema kakor zasesti mesto subjekta izjavljanja.	Subjekt	izjavljanja imperativa je lahko le Drugi, ne	C
izjavljanja imperativa je lahko le Drugi, ne pa	subjekt	izjave, saj je prav tisti, ki se mora pokoriti	C
obramba in hkrati kot instanca, pred katero se	subjekt	brani, pokaže vso kompleksnost razmerja med	C
operacija očiščenja, "olupljenja" subjekta:	subjekt	moralnega zakona mora biti očiščen vsega, ne	C
nemogoče", nedvomno subjektov glas - saj svobodni	subjekt	ne priznava nobene zunanje avtoritete - po drugi	C
drugače povedano, sam glas je modus subjekta, je	subjekt.	Lacan pa pokaže, da je ta notranji glas sicer	C
svoje, ne glede na ceno, ki jo mora plačati	subjekt.	In če lahko Lacan razkrije latentni sadizem	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani