subjekt (101-200)

psihoanalizo, kot je znano, je točka, na kateri je	subjekt	pripet na neskončno, vpisana v samo telo.Toda	C
opiral zgolj na harmonijo egoističnih interesov?	Subjekt,	prepuščen zgolj načelu ugodja, ki mu narekuje	C
utemeljevalo institucijo družbe. Ta kompas, ki ga	subjekt	odkrije v sebi, mu podeli svobodo, tako da lahko	C
kar je dobro na sebi, in ker je, posledično,	subjekt	edini razsodnik o tem, kaj je zanj "dobro",	C
načelu koristnosti prav zato, ker je vsakdo	subjekt	ugodja.Od tod izhaja, da namesto da bi izračunavanje	C
vkalkulirati subjektovega odnosa do želje -	subjekt	se lahko, denimo, sramuje svoje želje, jo cenzurira	C
kalkuliranju, ker je imuna za ceno, ki jo mora plačati	subjekt.	V tej luči bi lahko utopični projekt sreče za	C
je za Kanta vseeno, kakšno ceno mora plačati	subjekt	kot patološko bitje, v kolikšni meri je njegovo	C
proizvajati realne učinke, namreč bolečino, ki jo	subjekt	izkusi v lastnem telesu.Vendar pa se Sade, kot	C
kot sadovska žrtev tudi benthamovski sebični	subjekt	ugodja ve, kaj ga bo doletelo, če bo kršil zakon	C
subjektivacija užitka", če smemo tako reči, kjer	subjekt	uživa in hkrati že trpi, tako da bi lahko rekli	C
kožuhu natanko tam, kjer ima mačka oči, se tudi	subjekt	fikcije čudi, da mu je vloga, ki mu je bila	C
zakona oziroma prepovedi) in nečim, kar lahko	subjekt	izkusi le v telesu kot občutek bolečine oziroma	C
intervenirati v tisto nezamisljivo, nemogočo točko, kjer	subjekt	"govori", ne da bi vedel, kako intervenirati	C
dosegljiva edino, če je užitek, pred katerim	subjekt	beži, situiran na "pravi" način, se pravi tako	C
užitek funkcijo privacije: je nekaj, kar lahko	subjekt	odtegne drugemu.Na drugi strani pa se dotika	C
gre namreč za simbolno funkcijo, pri kateri	subjekt	izkusi realno bolečino, trpi, kakor da bi utrpel	C
pozicije je zavist. Zavist vznikne vsakič, ko	subjekt	za drugega meni, da je deležen neke določene	C
kakor da se nekako ne spodobi, da bi bil želeči	subjekt,	kakor da mu je v razmerah, v katerih je, dovoljeno	C
kot subjekta, enakovrednega sebi. Dobrodelni	subjekt,	zato da bi lahko afirmiral svojo moč, potrebuje	C
negotovostjo, nelagodjem, ker ne vemo, kaj lahko	subjekt	še želi, kako lahko želja preživi zadovoljitev	C
egoizma, je najučinkovitejši način, kako se	subjekt	brani, otepa užitka kot izvirno zlega, užitka	C
Lacanu najhujši zločin, ki ga lahko zagreši	subjekt	proti samemu sebi, zločin, ki ga vsi plačujemo	C
načela ugodja, onstran dobrega, na katerega	subjekt	naleti v obliki izmečkov (sranja, sperme) ali	C
ljubezen najprej in predvsem narcistična, saj	subjekt	v drugem ljubi samega sebe, opozarjata tako	C
ljubezni. Toda, kot nas poučijo Freudovi vici, se	subjekt,	ko ljubi samega sebe, situira kot subjekt želje	C
se subjekt, ko ljubi samega sebe, situira kot	subjekt	želje, kjer si privošči luksuz, odvečno, eksces	C
pač pa že v apologu o sv. Martinu, da se lahko	subjekt	situira tudi na raven užitka.Toda ali lahko	C
situira tudi na raven užitka. Toda ali lahko	subjekt	ljubi samega sebe kot subjekta užitka?Za Freuda	C
predmet ljubezni. To bi namreč pomenilo, da mora	subjekt	ljubiti nekaj, kar ni dobro, pač pa zlo kot	C
smrtnega gona. Na tej ravni ni mogoče, da bi se	subjekt	ljubil, vztraja Freud, ni mogoče, da bi se subjekt	C
subjekt ljubil, vztraja Freud, ni mogoče, da bi se	subjekt	ljubil kot das Ding.Ta nemožnost, da bi subjekt	C
subjekt ljubil kot das Ding. Ta nemožnost, da bi	subjekt	ljubil užitek, na katerega trči v samem svojem	C
svojem osrčju, je tista ovira, ki naredi, da se	subjekt	odtegne tudi ljubezni do drugega: ali lahko	C
razmerja, pač pa gre vse prej za to, da je sam "	subjekt	takrat, kadar jouit, uničen; jouissance je sama	C
kot tisto, kar mu je najbolj intimno, kar pa	subjekt,	suženj zahtev civilizacije, dojema kot nekaj	C
indiferentna je do cene, ki jo mora zanjo plačati	subjekt.	Sadova rešitev do skrajnosti zaostri opozicijo	C
To bi lahko povedali tudi drugače.	Subjekt	ugodja, za katerega je dobro v zadnji instanci	C
zadovoljevanju njegovih želja. Zato moralni	subjekt	- v nasprotju s subjektom ugodja, ki brezglavo	C
sicer ne zahteva neposredno, naj se moralni	subjekt	odpove sreči, zadostuje, če je do nje indiferenten	C
v tisti meri, v kateri je kantovski moralni	subjekt	pripravljen žrtvovati vse, konec koncev tudi	C
zahteva intervencijo instance, ki onemogoča, da bi	subjekt,	rousseaujevsko rečeno, želel onstran možnosti	C
je narava to vednost programirala v potrebe,	subjekt	civilizacije ne ve, kaj hoče, oziroma želi	C
razvratnim Sadom, za katerega je tisto, glede česar	subjekt	ne sme popustiti, strast oziroma užitek, in	C
kategorične, brezpogojne zapovedi, glede na katero je	subjekt	vedno "deficitaren", pomanjkljiv, nikdar na	C
žrtvovati željo - in druge teze, po kateri je	subjekt	(nezavednega) vedno srečen, če to ve ali ne	C
spon in moralističnih prepovedi, zato da bi	subjekt	svobodno, razbrzdano užival.Res je sicer, da	C
zares gre, ni osvoboditev od Drugega, zato da bi	subjekt	lahko počel, kar bi hotel, pač pa je osvoboditev	C
povedano, gre za ekstremno pozicijo, kjer mora	subjekt	v imperativu uživanja prepoznati svojo željo	C
družbeno vezjo. Kot upravičeno poudari Lacan, je	subjekt	izjavljanja imperativa užitka: "Pravico imam	C
bi bil dostopen zgolj drugemu. Tisto, česar	subjekt	ne more tolerirati pri bližnjiku, je namreč	C
oblike užitka, življenjskega preobilja, ki ga	subjekt	zazna kot nekaj, česar on sam ne more zagrabiti	C
pomočjo nobenega čustvenega vzgiba." Iz zagate, ko	subjekt	drugemu zavida nekaj, kar mu je sicer nedostopno	C
na določeni razdalji. Rousseaujevski moralni	subjekt	"deli muke njemu podobnih; toda ta udeleženost	C
prej zato, da se ne bi ugodje, ki ga izkusi	subjekt	v usmiljenju, sprevrglo v zli užitek. Nevarnosti	C
usmiljenja v slabost, do česar bi prišlo, če bi	subjekt	v neposredni identifikaciji s trpljenjem drugega	C
za kar gre Sadu, namreč zlu, ki ga želi sam	subjekt	in ki ga želi njegov bližnjik.Rousseau pri tem	C
ugodja, omogoči, da uvidimo, kako že Rousseaujev	subjekt	črpa ugodje iz prizorov trpljenja in fantazmatske	C
To tudi pojasni, zakaj mora rousseujevski	subjekt	usmiljenja, ki je eminentno subjekt ugodja,	C
rousseujevski subjekt usmiljenja, ki je eminentno	subjekt	ugodja, potlačiti užitek, ki mu ga zbujajo prizori	C
uživanje v trpljenju Drugega. Narobe pa sadovski	subjekt	užitka mora, zato da bi se lahko vzdrževal v	C
denaturirane potrebe oziroma gona. Socializirani	subjekt	po Rousseauju nima več neposrednega stika z	C
V toliko bi lahko rekli, da je Rousseaujev	subjekt	eminentno subjekt želje, natančneje, nevedne	C
lahko rekli, da je Rousseaujev subjekt eminentno	subjekt	želje, natančneje, nevedne želje, ki se izgublja	C
ni narobe interpretiral glasu narave, Sadov	subjekt	inkarnira suvereni "vem".Je neka zanesljivost	C
saj bi bil nastali nered vaše delo." Sadov	subjekt	je "kovač svoje sreče", bi lahko rekli, s pogojem	C
sreča na škodo kogar koli. Ne le da se sadovski	subjekt	ne ozira na blaginjo drugega, prav nasprotno	C
cene, ki jo za njegovo pridobivanje plačata	subjekt	in Drugi.Indiferentnost tu koincidira z neizdiferenc	C
užitka pokaže, da v hipu, ko nastopi užitek,	subjekt	izgine.Da ni subjekta užitka, da užitek problematizi	C
navsezadnje subjektivna pozicija sadista, ki ravno ni	subjekt,	pač pa orodje volje do užitka.Tudi za sadista	C
torej užitek tisto izkustvo, glede katerega	subjekt	ne more nikdar reči: ad sum.Ko vznikne užitek	C
ireduktibilnega, "enkrat za vselej". Dovolj je, da ga	subjekt	izkusi enkrat in že se mu ne more več odtegniti	C
radikalno ex-sistenten in tak status ima tudi	subjekt,	saj ga užitek postavlja zunaj dosega Zakona	C
In prav v tisti meri, v kateri je sadovski	subjekt	suženj ponavljanja volje do užitka, lahko Lacan	C
vsakokratnemu modusu užitka. Sam Sade poudarja, da	subjekt	ne vztraja v biti, kot jo nalaga užitek, iz	C
pulzija, pulzija smrti. Ta užitek, ki mu je	subjekt	pripravljen žrtvovati vse, tudi svojo živo substanco	C
Sadovih naukov je, da užitek, za katerim se žene	subjekt,	nujno implicira neadaptacijo.Užitek kot ponavljanje	C
razmerje dominacije in podrejenosti. Razuzdanec ni	subjekt	izjavljanja "kategoričnega imperativa" užitka	C
subjekta, da se odpove zadovoljitvi strasti, Sadov	subjekt	reče Ne! Toda ta Drugi je nepravi, neavtentični	C
utelešenje volje do užitka; temu Drugemu pa	subjekt	ne more reči Ne, pač pa se mu mora ukloniti	C
izpolnjevanje dolžnosti do Drugega. Sadovski	subjekt	resda prestopi iz tabora tradicionalnega, freudovskega	C
dolžnosti, samo da tradicionalna etika zahteva, da	subjekt	žrtvuje svoje ugodje, se odpove užitku.Narobe	C
do Drugega civilizacije, pač pa do užitka.	Subjekt	civilizacije je v Sadovih očeh kriv, ker je	C
zbledijo vsi ideali in vse vrednote, saj je tudi	subjekt	spremenjen v instrument solipsističnega užitka	C
subjektu, da se osvobodi državnih zakonov. Če se	subjekt	upira zakonom, to ni v imenu kake neodtujljive	C
upiranja človeškim zakonom, ampak ne zato, da bi	subjekt	uveljavljal svojo lastno voljo, pač pa naravni	C
uveljavljal svojo lastno voljo, pač pa naravni zakon.	Subjekt	je svoboden zato, da uveljavlja zakon narave	C
asimetrijo med imperativom užitka in subjektom.	Subjekt	ni nikdar avtor, izjavljalec tega imperativa	C
predpostavka? Sade krivi civilizacijo, ker	subjekt	uživa premalo ali nepopolno, skratka, civilizacija	C
drugo kot obramba pred užitkom, je kriva, da je	subjekt	manko užitka.Prepričan je, da bi subjekt, če	C
je subjekt manko užitka. Prepričan je, da bi	subjekt,	če bi zahteve civilizacije popustile, ponovno	C
narave že artefakt, utvara, iluzija, s katero se	subjekt	brani pred opustošenjem, ki ga v njegovem telesu	C
Sade klone pred željo. Ne seveda tako kot	subjekt	tradicionalne etike, ki se pred vsemogočnostjo	C
destrukciji, z eno besedo, te zločinske želje sadovski	subjekt	vseeno ne vzame nase, pač pa jo pripiše Drugemu	C
A tisto, za kar mu gre, je stanje, ko bi se	subjekt	nehal pritoževati zato, ker ne uživa, ker nezadostno	C
ni, ki bi se lahko pritoževal, kajti sadovski	subjekt	ni drugo kot orodje volje do užitka.Instrumentalizac	C
mutacijo subjekta. Ko stopi na oder užitek, sam	subjekt	zbledi, ugasne v "postal sem ono". Nastop užitka	C
subjektivacijo in destitucijo pojasni, zakaj sadovski	subjekt	ne more biti subjekt operacije, pač pa le objekt	C
pojasni, zakaj sadovski subjekt ne more biti	subjekt	operacije, pač pa le objekt, orodje Drugega	C
pričajo o tem, da obstajata dva načina, kako lahko	subjekt	zasede mesto objekta a: kot rabelj v sadovski	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani