subjekt (301-400)

hkrati že upravičuje. Perverznež je namreč	subjekt,	ki pristane na užitek edino, če je ta užitek	C
mogoče le, če je Drugi izključen. Šele ko se	subjekt	loči od Drugega, koincidirata tudi volja in	C
Drugega, a tega ne gre razumeti v pomenu, da se	subjekt,	zlomljen pod pezo nesreč, ki ga zadevajo, vda	C
perverznost, za strast, da je strast nekaj, za kar je	subjekt	odgovoren, kar je v njegovi moči.Radikalna zavrnitev	C
nespoznani, nepripoznani seveda) užitek, ki ga	subjekt	ne more, noče vzeti nase.Za perverzno operacijo	C
pomenu, kot ta izraz uporablja Leibniz. To je	subjekt,	potem ko je prestal subjektivno destitucijo	C
potem ko je prestal subjektivno destitucijo, je	subjekt,	ki se je znebil Drugega in postal objekt in	C
inavguralna gesta etike vsiljena alienacija:	subjekt	mora prepoznati mesto svoje resnice na drugi	C
Drugega. Etika se začne torej z zahtevo, da	subjekt	prostovoljno vzame nase identifikacijo s tujo	C
ugodja kot ravno spoštovanje dolžnosti. Če se	subjekt	brani, je to zato, ker je izvorno bitje ugodja	C
tako rekoč kot surova materija za etiko, je	subjekt,	ki se upira, ki se brani vsega, kar bi mu zmanjševalo	C
ta poziv? Prejemnik tega apela ne more biti	subjekt	ugodja, ki je gluh in slep za dolžnost, za zahteve	C
nedvoumno ne kaže, da je adresat imperativa	subjekt,	ki naj šele pride.Vsi etični imperativi se naslavlja	C
etike: "Ti si tisti, ki mi boš sledil!" Etični	subjekt	ni že kar dan, kajti etika se ne naslavlja na	C
potencialnostjo subjekta, pa naj se ji reče	subjekt	ugodja, "človeška žival" kot pri Badiouju ali	C
človeška žival" kot pri Badiouju ali "realni"	subjekt	kot pri Lacanu, subjekt, vzet v njegovem neutemeljenem	C
Badiouju ali "realni" subjekt kot pri Lacanu,	subjekt,	vzet v njegovem neutemeljenem stupidnem obstoju	C
subjekta. Tako kot pri Lacanu je tudi pri Kantu	subjekt	razcepljen med svojo stupidno tubitjo, če smemo	C
subjektom, subjektom brezpogojne dolžnosti. Če je	subjekt	v svoji butasti, stupidni biti eminentno subjekt	C
učinek naravne kavzalnosti, ali to pomeni, da je	subjekt	dolžnosti vzrok, causa sui?Sam izraz dolžnosti	C
pa je za tok dogodkov popolnoma vseeno, ali	subjekt	hoče to, kar se dogaja, ali ne?Od kod jemlje	C
hoče to, kar se dogaja, ali ne? Od kod jemlje	subjekt	to moč za privolitev, če pa je po eni strani	C
jedro nekaj, kar mu je tuje, ekstimno? Kje je tu	subjekt	kot instanca svobodne volje, če pa skozenj govori	C
etik vzroka, je to zato, ker je Kantov moralni	subjekt	nemogoči, nepojmljivi kratki stik vzroka in	C
Kajti ta občutek pove samo, na kakšen način je	subjekt	aficiran s predstavo objekta, se pravi, da se	C
operacijo, ki je analogna Descartesovi, pokaže, da "	subjekt	prav v trenutku, ko ni soočen z nobenim objektom	C
Kantu moralni zakon obvezuje zgolj k temu, da	subjekt	more hoteti.V zadnji instanci dolžnost zapoveduje	C
ampak dva. Poleg naravne vzročnosti, kjer je	subjekt	kot vsak drug fenomen podvržen naravnim zakonom	C
rubriko zadostnega razloga, Kant subjekta izloči.	Subjekt	ne pade pod pogoj zadostnega razloga, ker ni	C
imperativ subjektu odkrije njegovo svobodo,	subjekt	ve, kaj more, brž ko ve, kaj hoče. Zato lahko	C
imperativa, lahko spozna, da je svoboden: brž ko se	subjekt	ove brezpogojne dolžnosti, moralne nujnosti	C
svobodno vzročnost, ki se manifestira vsakič, ko	subjekt	dá svojo privolitev kategoričnemu imperativu	C
ozadju privolitve. Kant dopušča možnost, da	subjekt,	ki mu je tiran zagrozil s smrtjo, če ne bo krivo	C
samoohranitvi. Za Kanta torej ni bistveno, ali bo	subjekt	tudi dejansko ravnal v skladu z moralnim zakonom	C
subjektovo podreditev redu stvari. Brž ko se	subjekt	prepozna kot umno bitje, je zmožen zanikati	C
določitvenega razloga svoje svobodne volje je moralni	subjekt	razdvojen med načelom ugodja in moralnim zakonom	C
izsiljena, ker je za Kanta nepojmljivo, da bi	subjekt	ne privolil v zakon, saj je prav ta akt privolitve	C
pathosa, od ljubezni do življenja, ko vznikne	subjekt	kot razcepljen.Kant je potemtakem prvi, ki pokaže	C
zadržanostjo. Tako kot pri sebi ceni, spoštuje	subjekt	tudi pri Drugem predvsem svobodo volje, natančneje	C
garancije, jamstva. Drugi, s katerim ima opraviti	subjekt	cogita, je eminentno Drugi brez garancije, ki	C
in punktualen cogito ergo sum. Kartezijanski	subjekt	se vzpostavi kot moment zavrnitve vsake vednosti	C
vzpostavi kot moment zavrnitve vsake vednosti, je	subjekt,	ki ne verjame v nič, v nič drugega kakor ravno	C
mutaciji subjektivne pozicije, o tem, da bi	subjekt	hotel postati nekaj drugega, kot je.V toliko	C
je. V toliko je mogoče reči, da kartezijanski	subjekt	ni etični subjekt, ni subjekt dolžnosti. Tu	C
mogoče reči, da kartezijanski subjekt ni etični	subjekt,	ni subjekt dolžnosti. Tu se pokaže ireduktibilni	C
kartezijanski subjekt ni etični subjekt, ni	subjekt	dolžnosti. Tu se pokaže ireduktibilni prepad	C
je na mesto jamstva stopil sam zakon. Kantov	subjekt	ni torej nikdar v položaju, ko bi lahko zavrnil	C
kategorični imperativ kot formula delovanja. Kajti če	subjekt	po Kantu potrebuje tak kompas, je to zato, ker	C
načelu ugodja, tj. nestanovitnosti svojih želja.	Subjekt	kot lutka ugodja bi bil nekaj povsem eratičnega	C
antinomično vzročnost: svobodni vzrok, ki je	subjekt.	Toda ta druga, antinomična vzročnost se vsiljuje	C
zakon factum uma, paradoksno dejstvo, da se	subjekt	čuti podvrženega kategoričnemu imperativu, da	C
ki določa, kaj jaza mora šele priti do biti.	Subjekt	cogita postane odgovoren za lastno subjektivno	C
zakonodajna avtonomija moralne volje. Zato da bi	subjekt	cogita postal odgovoren, je nujno, da etični	C
cogita postal odgovoren, je nujno, da etični	subjekt	prepozna kot svoje mesto tisto, kjer je bila	C
formula zakona. Videli smo že, da je za Kanta	subjekt	v vsakem primeru povzročen: tako v "kraljestvu	C
Vsa poanta Kantove etike je zato v tem: če je	subjekt	v vsakem primeru determiniran, povzročen, potem	C
subjektovo privolitev v zakon? Res je sicer, da	subjekt	privoli v zakon, da je zakon vpeljan v register	C
paradoksno sprego vzročnosti in privolitve.	Subjekt,	kot rečeno, je za Kanta v vsakem primeru determiniran	C
ne o odgovornosti. To je mogoče šele, ko dá	subjekt	svoj pristanek tistemu, kar ga povzroča: moralnemu	C
pri Kantu je paradoksen, ker deluje, tudi če	subjekt	o tem ne ve nič.Moralni zakon je kot stalna	C
pa se aktivira od primera do primera. Zato	subjekt	ne more potegniti nobenega nauka iz prejšnjih	C
problematizirana: moralni zakon se aktivira šele, ko je	subjekt	postavljen pred dilemo, pred izbiro.Potreben	C
življenje. V apologu o krivoprisežniku Kant meni, da	subjekt	dolžnosti lahko - vsaj v mislih - tvega svojo	C
imperativ je prav vzrok, ki naredi, da se mora	subjekt	misliti kot svobodnega. Zato je za Kanta ključni	C
Preprosto povedano, problem ni v tem, da se	subjekt	vidi v vlogi naslovnika zapovedi, problem je	C
ga nalaga. Vse se namreč zaplete, če mora	subjekt	dati pristanek volji, ki je sicer njegova volja	C
Kant situira moralni zakon kot instanco, ki ji	subjekt	ne more ne dati svojega pristanka.Trditi, da	C
se izmika, uhaja redu razlogov. Kako namreč	subjekt	izkusi moralni zakon?V prvi vrsti kot dolžnost	C
gre pri spoštovanju do zakona, objekt in ne	subjekt.	To je še najbolj vidno pri vprašanju dignitete	C
sredstvom." Lacan očita Kantu, da ne vidi, da je	subjekt	kot tak univerzalizabilen, zamenljiv, ekvivalenten	C
spoštovanje do nas samih v zavesti naše svobode".	Subjekt	pride do resničnega samozavedanja šele v spoštovanju	C
se pravi ravno neki objekt. Tudi za Kanta ni	subjekt	kot tak vreden spoštovanja, pač pa je treba	C
katerega umanjkamo, se zamajemo, izginemo kot	subjekt.	Kajti to degradacijo, to razvrednotenje plačamo	C
to je, da iz nas naredi nekaj drugega kakor	subjekt,	podvržen neskončnemu drsenju označevalca.Iz	C
označevalca. Iz nas naredi nekaj drugega kot	subjekt	govora, toda nekaj enkratnega, neprecenljivega	C
Torej ravno ni zakon, ki si ga postavlja sam	subjekt.	Še več, tisto, kar jamči za etičnost zakona,	C
zakonom. Po Blanchotu ni nemogoče, da bi bil	subjekt	lahko žrtev iluzije.To bi pomenilo, da je moralni	C
To bi pomenilo, da je moralni zakon, ki ga	subjekt	sliši kot glas vesti, zgolj utvara.V zadnji	C
instanci nihče ne kliče subjekta oziroma sam	subjekt	si umišlja klic zakona: "mislili ste, da vas	C
nekdo, ki mu gre vseskozi za resnico, o kateri	subjekt	nič ne ve oziroma, rajši, o njej noče nič vedeti	C
finalis analize ni nič drugega kakor to, da	subjekt	pride do svoje resnice.Konec analize je tako	C
čase", ki se poslej drži resnice? To, od česar	subjekt	po Lacanu ne more ozdraveti, to, kar se nauči	C
nasprotju z lacanovsko dokso, ki uči, da je	subjekt	vedno učinek, nikdar v položaju vzroka.Kako	C
položaju vzroka. Kako torej razumeti trditev, da je	subjekt	causa sui, če pa je elementarna izkušnja analize	C
definicijama subjekta - kanonično, po kateri je	subjekt	učinek označevalca, in tisto, po kateri je subjekt	C
subjekt učinek označevalca, in tisto, po kateri je	subjekt	causa sui - protislovje, za katerega se zdi	C
Formula fantazme je formula subjektovega razcepa.	Subjekt	je v njej podan kot razcepljen na kartezijanski	C
podan kot razcepljen na kartezijanski cogito -	subjekt,	reduciran na goli $ v razmerju ex-sistence do	C
a oziroma užitka. Kot učinek označevalca je	subjekt	manko biti, čista diskontinuiteta, ki je noben	C
označevalec ne more odpraviti. Kot objekt a pa se	subjekt	manifestira v modusu nekega "ne več" oziroma	C
subjekta. Preprosteje bi to lahko povedali takole:	subjekt	se bodisi ne prepozna v tem, kar reče, bodisi	C
užitek, ki ga ne more vzeti nase. Če se torej	subjekt	kaj nauči v analizi, je prav to, da ne ve, kaj	C
da sta mesto vednosti in mesto tistega, kar	subjekt	hoče, ločena.Toda po drugi strani je analiza	C
mogoča edino na podlagi predpostavke, da bo	subjekt	na koncu zmožen dati ali odreči svoj pristanek	C
nesporazum o nepoznavanju samega sebe, s čimer	subjekt	trajnost svoje želje prenese na jaz, ki je vendarle	C
hegemonikona, tako da bi lahko celo rekli, da stoiški	subjekt	"uživa" v svoji askezi, odtegovanju Drugemu	C
vzrokom želje. S tistim objektom torej, ki se mu	subjekt	ne more odpovedati, ne da bi sámo življenje	C
prvotno namenjena gonski zadovoljitvi, ki se ji je	subjekt	moral odpovedati. A ko Lacan v "Kantu s Sadom	C
nagovori" subjekta, ga interpelira, vendar pa mora	subjekt	sam privoliti v to, kar avtoriteta zahteva.	C
podreditve, brez tega "da" privolitve, bi bil	subjekt	soočen samo z determinizmom, ki se mu nalaga	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani