smreke (101-200)

stopinja človeška po stezi, ki je držala mimo	smreke.	Samol potepta ogenj, izdere nož iz zemlje ter	A
v najbolj nevarnih letih je.« Na gmajni vrh	smreke	si je požvižgaval kos.Na zorani njivi pa je	A
nastopila tako nizko, da se je zadevala ob vrh	smreke	pred rodinsko kočo.Neradi so gnali ovčarji trope	A
puško je vrgel proč in se pognal v veje samotne	smreke.	Podgošar ga je hotel še bolj oplašiti.	A
Pogledal je še naprej. Ob deblu	smreke	je moril Ravs židano belo podivjano ovčico.	A
in iz tega so molele pol sežnja visoke mlade	smreke.	In v tej gošči zaropota hipoma nekaj, kakor bi	A
krenila v breg na vam nasprotni strani. Bukve in	smreke	so rasle tam in iz mahu in listja so gledali	A
robom grajske zadnjestranske strehe veličastne	smreke	v enakomernem otožnem glasu. Bilo je zjutraj	A
onim mudil, in tam postoji nekoliko, gledajoč v	smreke,	ki so nasproti rasle in segale s svojimi vejami	A
dvigajoče se nebo. Ko bi rasle med tem borovjem	smreke	in rastlo hrastje ter z razno barvo svojih košatih	A
Vstane od mize in gre počasi k oknu.	Smreke,	katerih široke veje so se počasi zibale v hladnem	A
sedaj je vseeno! Peregrin ima vse ‒ Vidove	smreke	in Šimonove breze!Kaj me ‒ suješ?«	A
blizu koso klepal pod bradatimi vejami visoke	smreke,	samujoče sredi prostrane košenine.Mož, jak,	A
pogledom, da je mož umolknil. »Pojdiva gledat	smreke,	če bodo zate,« se je Lovrač obrnil na stezo	A
O, Agata jih bo že sekala.	Smreke	le počasi rastó, a so sončne in je les več vreden	A
natrpalo kot že davno ne. Bajželj je mislil na	smreke	pod planino, nekaj mu je reklo, naj jih kar	A
tvojega očeta strašno opetnajstil. V njegove	smreke	pod planino so šli danes zjutraj sekat.Bogataj	A
domov Buhovo sporočilo, da Bogatajevi sekajo	smreke	pod planino. »Oče, Bogatajevi sekajo pod planino	A
gre! Kar sekire na rame in hajd nad Bajžljeve	smreke!	Stiskal je pesti, grizel ustnice in zmerom bolj	A
je sila, pa sem mu kar za slepo ceno prodal	smreke	v rebri.Za denar se mi je mudilo.	A
planino so v snegu ležale črne klade ‒ Bajžljeve	smreke	‒ ki jih je posekal Bogataj. 5.	A
Ko je zagledal pod planino Bajžljeve posekane	smreke,	je nenadoma poza bil na društvo.V glavo mu je	A
ne videl solza. Danes je sama videla najlepše	smreke	na tleh in jo je srce še bolj bolelo.Matere	A
obresti kar po dvajset od sto. Pravijo, da so	smreke	več vredne kot tisto posojilo, in vendar so	A
bolščal v Agato, da je v Tinetu kar vrelo. »Saj	smreke	pod planino dovolj povedó!« mu jo je zabrusil	A
zdela pokrajina; Nič ga ni vezalo s to zemljo.	Smreke	pač, te imajo ceno zanj, a zemlja ... kaj če z	A
tvojega očeta rad in da sem mu zato pomagal. Na	smreke	se ti ne razumeš in tudi tvoj oče ne.«Govoril	A
O, lépo in postavno dekle je. Kot Bajžljeve	smreke!	Ko jo je primerjal z Bajžljevimi smrekami, se	A
prosile, naj očetu prizanese, saj so bile že	smreke	pod planino prehud udarec zanj. »Agata, Agata	A
vedela Katra, in znova so ga zabolele posekane	smreke.	Zavil je v hrib in venomer mislil na Bogatajevo	A
drevje, grapa sama je drevila kot veletok, nosila	smreke,	hlode in drva; tam pa, kjer je bil še pred nekaj	A
se iz razdivjane vode zdaj pa zdaj pokazale	smreke,	bukve in bori. Hiša se je zazdela Bogataju kot	A
so štrlele v zrak le trske prej najponosnejše	smreke.	»Bog nas varuj, kaj bo!« je vekala Neža, ko	A
zasmilil, da je še tisti trenutek pozabil na	smreke.	Povedali so mu, da mu jih je odneslo: prigoljufano	A
duši se ji je še zmerom oglašalo, da je moža za	smreke	ogoljufal in ga spravil v nesrečo.Nekaj ji je	A
»Zdaj sta oba brez smrek!« je dejala mati.	Smreke	so jo še zmerom bolele, bolelo pa jo je tudi	A
nesrečnežu skoraj privoščila. »Pozabimo na tiste	smreke.	Saj je vse minilo.	A
moža. »Zakopljimo spomin na tiste nesrečne	smreke,	Bog je poskrbel, da jih je odneslo in morda	A
skoraj žal mu je bilo, da je posekal tiste	smreke	in se dal v zóbe, ko so zdaj zanj izgubljene	A
in se dal v zóbe, ko so zdaj zanj izgubljene.	Smreke	bi moral še pustiti, še danes bi stale ...Zabolelo	A
vzamem!« mu je zagomazelo po telesu; najlepše	smreke	so šle, kaj naj mu zastavi? »Moj Bog, nikoli	A
ostanke, toda bil je slep in gluh za vse; še tiste	smreke,	ki jih Bogataj ni zaznamoval, so se mu zdele	A
kjer se je Bajželj podpisal za denar in za	smreke	pod planino, ter prižgal vžigalico. Plamenček	A
ne bo odiral ljudi. Nehoté se je spomnila na	smreke	pod planino in na vse trpljenje, ki so ga prinesle	A
Dolenc iz Loke, ki mu je bil Kozomolec prodal	smreke.	Zdaj jih je sekal, pomagala sta bajtarja Jernač	A
Dandanes rasto na njegovem mestu visoki bori in	smreke.	Sedaj ni o grajskem zidovju ne duha ne sluha	A
dušo tudi z zrakom. Ti nisi mandatar za domače	smreke,	za narojena poenotenja. Ti nisi žrec rujnih	A
prijetno namešano. Nad vse so visoko molele temne	smreke,	med njimi so si podajale veje svetlozelene bukve	A
košatorepa veverica, skakaje od veje do veje, od	smreke	do smreke, sprožila je zrel češarek na tla;	A
veverica, skakaje od veje do veje, od smreke do	smreke,	sprožila je zrel češarek na tla; časi je pa	A
To ni bila veverica, ki je sprožila češarek s	smreke!	On je, on!	A
novem! Vse vam bom narobe obrnil: kjer sedaj	smreke	rastó, tam vam bom sejal pšenico in leščevje	A
med njimi so siromaško životarile pritlikave	smreke,	macesni in grmovje.Sem je rada zahajala Rosana	A
nedolžnost, sreča, in zdi se mi, kakor bi zelene	smreke	majale glave in, sladko šepetaje, klicale me	A
bili štirje enake velikosti, kakor najvišje	smreke.	Svetil je mesec in tako se je moglo vse videti	A
ni bilo. Ko sem prikorakal v Brezovec do prve	smreke,	se mi pridruži kosmatin, kakor da bi me bil	A
se in začne ruvati iz zemlje mlade gabre in	smreke,	odlomi debelo bukovo vejo in mlati z njo zemljo	A
V desetih letih boš imel že čeden listnik.	Smreke	dorastejo pri nas v tridesetih ali štiridesetih	A
osmukala, da si nikoli več ni opomogel. ◆ Boj se	smreke,	ki visi. ◆ Ne hodi vedrit pod smreko, tja rado	A
krenejo. Videlo se ni nič drugega kakor temne	smreke,	ki so bile tako visoke in košate, da se je prikazal	A
kdove kje, pa je pričel vršeti nad gozdom.	Smreke	so se pripogibale in so ječale z nekim čudnim	A
Kekec je priplezal kmalu nazaj. ‒ »Prav na vrhu	smreke	sem bil,« je pripovedoval ves zasopel. »Hotel	A
Vse okrog je ječalo in stokalo.	Smreke	so se kar tresle in se pripogibale globoko h	A
strma, da so se komaj komaj vlekli navzgor.	Smreke	so izginjale vedno bolj.Gosto rušje je raslo	A
Krog in krog so mirovale visoke, stoletne	smreke.	Njihove veje so bile obrasle z dolgimi, sivkastimi	A
češarek na tleh, je zažugal z dolgo roko tja v	smreke.	»Prebite veverice!« je zarohnel, da ga je Kekec	A
Andreja. Zaklical sem jim, naj se umaknejo pod	smreke	in pospravijo svoje pisane predpasnike in rute	A
sončnem dnevu. Novinci so polegli pod košate	smreke,	okrog pa so zagoreli veliki ognji.Približale	A
smreki. Vzdignil je karabinko, nameril in vrh	smreke	se je stresel.Kavka je po vejah zdrsela v grm	A
stresel. Kavka je po vejah zdrsela v grm zraven	smreke.	Strničev pa je vzkliknil: »Kaj delaš; slišali	A
vzdihnil Bergantov Tone. Ko je prišel v Storžič pod	smreke,	se je jezil, ker je čakal pol ure.Mečkača sta	A
stezah. Blizu steze na Pivki so stopili izza	smreke	štirje financarji in mu namerili puške v prsi	A
jugovzhodni strani je še čista. Leske, lipe in	smreke	pod golo goro žalostno ječe, kakor da bi se	A
tnalu je sedel Polde in dremal. Okrog koče so	smreke	in jelke narahlo šumele v večernem mraku.S pivške	A
je povedal, da je že nasekal lepe dolge mlade	smreke	in iz njih naredil nosila, nanje pa nastlal	A
noge vedno težje in težje. Grmovje in mlade	smreke	ter jelke so podobne velikim snežnim kopicam	A
besedo se je ono leto zapiralo ljudi. Hoje,	smreke,	bukve in lipe, dren, jabolka in hruške so pa	A
spite, namesto, da bi kmetom odkazovali hoje,	smreke,	javore in bukve.Če bi delali v tovarni, ne bi	A
do studenčka »žlička«. Okrog njega so rasle	smreke	in borovci.Srna je skakala med borovci.	A
vstran in odšel. »Matija, pojdiva v tiste	smreke,	« je dejala Tončka. »Rad bi šel, če bi hotela	A
čez zid. Blizu zida je čakal grajski hlapec s	Smreke	s tremi konji.Matija je jetnika privezal na	A
vodica, ki kaže odsev njihove splašene jate. A	smreke	tam za polji se nagnejo v tisto stran, kamor	A
pomladi in cvetja!« E, srce, ne govore tega	smreke,	ne kriče tega ptice, ki se vijejo v črnem curku	A
skozi gozd, in od desne in leve mahajo za njim	smreke	in bori, on pa ravno toliko, da jim sproti uhaja	A
Troje podrtih dreves.	Smreke.	Vonj po smoli.	A
sta oživela oba tabora, je sonce že obsevalo	smreke	nad skalovjem, da so gorele v zlato rumenem	A
torej s svojimi dolgimi sulicami ob deblih od	smreke	do smreke tako dolgo, da je po skorji nekega	A
svojimi dolgimi sulicami ob deblih od smreke do	smreke	tako dolgo, da je po skorji nekega drevesa pritekla	A
gre ravno skozi gozd, zapazi človeka, ki je	smreke	s koreninami ruval. Takoj sta si postala prijatelja	A
opravkom. Vse je tako lepo raslo, trava in ogromne	smreke	nad hišami, vse je tako lepo dišalo, skrite	A
so pokali mogočni stari hrasti in so se gibke	smreke	klanjale do tal. Tako je doživel Kajn sedemnajst	A
njihovo večno pesem. Na vrtu so rastle mlade	smreke	poleg bezga med pisanimi rožami, ki so leto	A
kakor prej, a imela sem vsaj vrt in svoje lepe	smreke.	Pri učiteljevih sem dobivala knjig na posodo	A
se je spajala z nebesom, ji je pokazal klop,	smreke,	tablo. »Vselej se je ustavila Mimica na temle	A
Meni je to zelo všeč. Glej, kako	smreke	lepo napredujejo! Nič niso trpele od sončne	A
govorita o gozdu. »Tam rasejo do neba visoke	smreke	in jelke,« je začela. »Oh,« sta bili	A
čevljev, spominjal pa je na pasjo uto. Štiri	smreke	na vogalih so obdajale spomenik, ki naj bi na	A
žvižg vlaka ali nagel zvok vojaškega letala.	Smreke	se je dalo, drugače kot vodo, videti tudi sede	A
tik pred zatonom, tem bolj zaradi neosvetljene	smreke	spredaj.Stopnice so bile debeli senčni hlodi	A
mimo severnih in južnih oken, veter, travo, ‘	smreke’	, ‘borovce’ (očetov stavbni les), ‘pelargonije	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani