Kakor čudež je sijal mesec v višinah in se srebrno zrcalil spodaj v morju, ki je dihalo mirno kakor speč otrok. Rajko je vodil mater po poti proti mestu in na najvišji točki, od koder je šel pogled svobodno na desno in levo in dol na morsko gladino, vse do tja, kjer se je spajala z nebesom, ji je pokazal klop, smreke, tablo. »Vselej se je ustavila Mimica na temle mestu, kadar sva šla v mesto in nazaj domov.