Kako mirno, kako tiho je bilo tu! Samo zdaj pa zdaj je zašumelo v gozdu; urna, košatorepa veverica, skakaje od veje do veje, od smreke do smreke, sprožila je zrel češarek na tla; časi je pa tudi iz vejevja z drobnimi, radovednimi očesci pogledala na senožet: kaj je pa tukaj? Ali pa pisana žolna je potrkavala s trdim kljunom na votlo deblo, da bi si iztrkala in izkljuvala sladko večerjo.