siv (101-200)

105 . / Kljub zamorski polo je bil v lica	siv	kakor umazano platno, njegove ustnice so bile	A
zgrbljen in star. Obraz mu je bil gladko obrit in	siv,	ob ustnicah je bilo zarezano dvoje dolgih, ohlapno	A
rame in v senci je bil njegov obraz še bolj	siv	in star; obrvi so visele na oči in čelo je bilo	A
iz vasi. Bolj suh je bil, zelo že sključen in	siv;	nagubani obraz se je smehljal veselo. ”Kaj	A
Krepelka?“ Zares je bil Krepelka v lica tako	siv	in suh in zares mu je bilo čelo tako visoko	A
Sredi izbe je plesal upognjen starec, tako suh,	siv,	krivenčast in betežen, kakor da je bil ob belem	A
prišel naproti, ki ni bil ne otrok ne starec.	Siv	in vel je bil njegov obraz; leta niso bila zapisana	A
je videl sončna jadra. Ali prišel je po nebu	siv	oblak in je zasenčil barko.In takrat je Kurent	A
nad njimi. Tako pa je visel od neba do zemlje	siv,	razmočen zastor; oči ga niso razmeknile, še	A
vegastih stopnicah je ležal debel prah, zid je bil	siv	in vlažen, temni in ozki so bili hodniki.Koncem	A
Lojze, polrazgaljen, omahujoč, obraz suh in	siv,	oči krvave. ”Glej, Marta!	A
svetilko, da bi mu videl v obraz; tako je bil	siv,	splahnel in zgrbljen, da sem se začudil.	A
mi, da razumem zmerom bolj njegove nauke.“	Siv,	vlažen mrak je bil, ko je stopil Kačur na ulico	A
Kačur je mežikal z motnimi očmi; v obraz je bil	siv,	upadel; suho mu je bilo v grlu in na jeziku	A
dan je bil pred Božičem; od jutra že je ležal	siv	somrak nad vasjo, mračilo se je zgodaj popoldne	A
zgodbo in ne boš se čudil več, da sem pust in	siv!	Zaljubil sem se v maju ...	A
da je moj obraz mrtvaški in da sem pust in	siv.	Zjutraj po tistem večeru sem poskušal zbrati	A
Zdelo se mi je celo, da je njegov obraz bolj	siv	in star, nego po navadi. Planil sem, skočil	A
levici, ki se mu je zelo tresla; tako star,	siv	in nadležen se mi je zdel, kakor da se je bil	A
Umrl je stari oče. Ležal je na visoki postelji	siv	in trd, črne muhe so mu sédale na oči, na splahnele	A
pristanišče; in Scila na visoki skali je le	siv	dim, kateri se širi in izgublja.-	A
in opotekal se je dalje. Obraz je bil še bolj	siv	in upal, ustnice so bile že čisto višnjeve.	A
sem bil iz mesta, toda zapodili so me nazaj.	Siv	in mrzel jesenski dan je bil, dež je lil v ravnih	A
sva mu ubežala, leži tam doli še zmerom tako	siv	in brezobličen, poln skritih grehov in nerazumljivih	A
oči izza poluodprtih trepalnic in obraz je bil	siv,	miren.Francko je izpreletelo, vzkriknila je	A
roko. On je gledal topo, obraz mu je bil ves	siv	in upal. ”Zbogom, Francka!“ je odgovoril	A
skozi okno, vlak se je skril za ovinkom, samo še	siv	oblak se je valil nad tirom, vzpenjal se ter	A
je nekoč poznala. Suh je in star, v lica ves	siv;	mokri, sprijeti lasje vise na čelo; oči so malo	A
so obledele. Visoke sveče so gorele ob odru,	siv	dim se je vil proti stropu in je napolnil vso	A
jih bo kmalu, da nisem videl zgodnje pomladi.	Siv	oblak visi nad mestom; dež ga ne izpere, sonce	A
veselje, kakor da bi sijalo sonce na kamen.	Siv	starec, pa že stoleten, je bil njen gospodar	A
starec, pa že stoleten, je bil njen gospodar.	Siv	in pust je bil; kakor zlovešča senca, tih in	A
vztrepetale, omahnile. Vsaka huda misel je bila kakor	siv	las na glavi in v bradi, kakor guba na licu	A
. / daleč. Prileten gospod je, nekoliko že	siv	in plešast, toda plečat in postaven, ne trebušen	A
bil Šobar, ampak podoben mu ni bil več; samo	siv	obraz sem videl in krvave oči; in tulilo je	A
je okrenil obraz proti luči. Suh je bil in	siv,	poraščen do nosa, čelo so zakrivali kuštravi	A
dušo ...“ Župnikov obraz se je ves izpremenil;	siv	je bil in spačen, topo in široko so strmele	A
je v tla, nič krvi ni bilo v njegovih licih,	siv,	razoran in resen je bil obraz. Po cerkvi	A
Zelo si se postaral, Matijec! Ves	siv	si že, skoro bi ti že trebalo bergle, pa ti	A
pasu, v roki črn molek, ki je visel do tal.	Siv	in razgreben je bil njen obraz in je klonil	A
roke na kolenih. Obraz njegov je bil ves	siv,	oči so bile široko odprte in so gledale belo	A
polje. Mrtvaški prt je ležal nad vso pokrajino,	siv	in težak, in še sonce samo ni prodrlo skozenj	A
omotice, sem bil v krčmi; nasproti mi je sedel	siv	starec, slabo oblečen, pijan in blebetav; točil	A
odru trd in grenak njen obraz. Mož je bil ves	siv	in star; od žalosti, so rekli.Kupil je drag	A
pa sem si postavil mizo. Razgled moj je bil	siv,	razglodan zid.V zli volji, v potrtosti in črnih	A
brod od brega ... Ko sem ležal na postelji, obraz	siv	in upal, nos tenek, čelo svetlo in potno, a	A
	SIV	LAS Oba sva bila dobre volje; jaz pa imam	A
”Ali vidiš?	Siv	las!... Siv las, pust obraz, pa bi v park in na	A
Siv las! ...	Siv	las, pust obraz, pa bi v park in na polje, bi	A
stekleno kroglico, široki trak ni ne črn, ne	siv,	ne vijoličast ... stoj!Ali nisi tista učiteljica	A
in je šlo za njim. Andrejec je bil od srda	siv	v obraz in je kričal s hripavim glasom: ”Moja	A
premoženje je bila polrazpala koliba in star	siv	maček - ”moja živad,“ je rekel Luka, Šrangar	A
jegovega lica prijazna roka. . / . / stran 29 . /	Siv	maček mu je bil skočil rahlo na ramo, krivil	A
tiste groze, če bi bil zastrmel name s stene	siv	obraz z oteklimi ustnicami, izbočenimi očmí	A
podoben mrtvecu, ki je ležal na skrinji. Prav tako	siv	in bolan je bil njegov obraz in celo njegove	A
Danilo se je, ko se je predramil.	Siv,	hladen polumrak je bil v izbi.Gledal je s široko	A
glavo je hodil po izbi od zida do zida. Ves	siv	in star je bil v obraz. Postal je pred Severinom	A
tresle na kolenih. Pa kakor je bil star in	siv	in slep, je za trenotek izpregledal.Na obedve	A
se je iz ulic in cest, iz hiš in fabrik kakor	siv	dim ter se spajala v oblak, ki se je komaj časih	A
kjer so se dvigali nizki holmi kakor zaviti v	siv	dim.Tu, tam, ob poti, kraj polja, sredi prostranega	A
dežju med lužami je stala Mimi. Zavita je bila v	siv	plašč, na glavi je imela sivo čepico, izpod	A
daleč nekje v jesenski megli je stala ženska, v	siv	plašč zavita, ustnice zatekle, oči motne od	A
klopi, sopeč in poten; v obraz je bil razoran,	siv	in star, čeprav so pravili, da mu ni dosti čez	A
štirideset. Sam váse stisnjen je bil, čisto	siv,	drobni obraz je bil podoben kepi osušenega,	A
Ampak obraz -- ljudje božji, ampak obraz!	Siv	ali rumen, Bog vedi; kozav, koščen; takih obrazov	A
onstran tiste gore, ki se vzdiga kraj neba kakor	siv	oblak!- Zadel je butaro in se napotil.	A
goram, ki so se vzdigale v sončni daljavi kakor	siv	oblak.Toda pretežka je bila butara, že je omahoval	A
onemu hribu, ki se je vzdigal na obzorju kakor	siv	oblak ...Tam mu je prihajala ona naproti; lep	A
je sedelo v sobi pri dveh mizah. Prvi je bil	siv	in star in preko naočnikov je pogledoval na	A
izkazalo pozneje, da je bil nedolžen. Pa je prišel	siv	iz ječe.Tisti je pozabil to knjigo tu.	A
misli: žagam, tešem, lazim v breg in molim, sem	siv	in pameten in goreč duhovni kakor prvi dan,	A
« Važno si je vihal košate brke in izpulil	siv	las. »Od kdaj sem siv?« se je začudil.	A
košate brke in izpulil siv las. »Od kdaj sem	siv?	« se je začudil. Vikarju je šinilo skozi glavo	A
Župnik se je moral nasmehniti. Star dedec,	siv	kot ovca, je tik pod prižnico od začudenja odprl	A
ni spoznala brata. Tako star je bil postal,	siv	in zmučen.Ko pa jo je poklical po imenu, je	A
. / stran 160 . / žalosten, kako je star in	siv.	Takrat je dvignil oči in ostrmel.	A
prostor in se trudoma maši skozi lino nad vrati.	Siv	dedec, ki mu je droban in brezzobi obraz ves	A
Kima z glavo, se prijemlje zanjo. Ves je	siv.	Ne joče, ne tuli, le kraka, kakor da se mu pljuča	A
naprej pa pove.« Iz kmetov je stopil slok in	siv	mož in se vojaško upostavil pred grofom.Bil	A
Če izgubim glavo, naj jo.	Siv	sem in sit trpljenja.Ne bojim se smrti.	A
vse bolj mračno. Kakor bi poveznil velikanski	siv	lonec na gozd, z vrha pa so se na naju vse pogosteje	A
enaka srebrni kači. Ob vodi se vije cesta kakor	siv	trak, ki se zdaj skrije med zelenjem, zdaj pa	A
zavpili in skočili na cesto. »Stojte!« se je mož,	siv	in zanemarjen, v čudni in raztrgani obleki,	A
dobro rejen, že star samec. Nič ne de, če ni	siv	mladič, saj imata on in Sinjeoka močne zobe	A
more več vihteti sekire. Saj sem že jaz ves	siv.	« Jelen je obmolknil Sivi Volk ga je moral opomniti	A
Godrnjavega Medveda, ki je še vedno, čeprav že ves	siv	in golobučen in upognjen, s krepko roko vodil	A
Grčavega. »Pozdravljen, gospodar!« Brest, sam že	siv,	je bil prihoda snežnolasega očeta prav zares	A
Drzni Jastreb, umrlega Vztrajnega Volka sin, ves	siv.	Snežnobeloglavi starec je zamežal in se najprej	A
usede na stol nazaj in pravi: »Tukaj sem, star,	siv	in brez brambe.Porini, usmrti me.	A
v prvem poglavju omenjali. Basnigoj je bil	siv	starček drobne postave, ali, dasi že nad sedemdeset	A
soprogo Medenovo. Bila je opravljena v težak,	siv	brokat in sem ter tja je nosila po krilu pripete	A
grof Walden bil je čisto drug mož. Majhen, že	siv,	s prijaznim, veselim obrazom, brez vsake očividne	A
žitnice, skoraj nepoškodovane, dviga se redek	siv	dim kakor od pogašenega ognja, in jasno sonce	A
čez tri leta prvič ogledal v zrcalu. Bil sem	siv	in postaren; sram me je bilo takega obraza vpričo	A
Čudna sta ta starec in ona starka.	Siv	dedec poljubi starici koščeno roko; starica	A
dolino. Zavila je tudi Gradišče in Podgrad v	siv	plašč.Jutro je bilo vlažno in temno.	A
uro. Čutila je vsa družba, da plava nad njo	siv	oblak, ki nič dobrega ne obeta.Po dolgem premišljeva	A
spremenil. Let ima štirideset, pa je že ves	siv	in hodi pripognjeno kakor kak starec. Jezik	A
in po klopeh. Preko šestdesetih je, skoraj	siv,	malo zabuhlih lic in velih udov.Oči pa mu še	A
kape sem nosil na glavi zelen klobuk, širok	siv	suknjič in zakrpane temne hlače.Čevlje sem imel	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani