Sredi izbe je plesal upognjen starec, tako suh, siv, krivenčast in betežen, kakor da je bil ob belem dnevu iz groba vstal. Ko je bil stopil v izbo, je imel harmoniko pod pazduho, ali komaj je zaslišal Kurentovo pesem, je zalučil harmoniko v kot, da je zastokala in se razsula.