sam (601-700)

po resníci domóvja pravíci; a duh mu je	sam.	Komu naj naznanja srcá togovánja,	A
. / stran 181 . / VRABEC SPOMLADI	Sam	ne vem, se mi ne sanja: Kakor v rojih se	A
mislimo v jezi: dobro človeka pozná kdor mu je	sam	bil jednak. 2	A
rekel takó: Toláži, prijátelj, ko trpel si	sam,	vse drugo vže znam. Ko v prsih ti žalost	A
...“ -- Oh, in v tem zasméhu táko	sam!	-- 1	A
Loči naju Alboin, loči naju čase večne.	Sam	odloči, naj li solnce nama sije ali njemu	A
mehák nji bliža lahen se korak, in Flavij	sam	pred njo stojí v željàh mu lice plamení.	A
bolan hudó, ozdraviš me le ti samó en	sam	poljub, en sam objem, in zdravje najde srce	A
ozdraviš me le ti samó en sam poljub, en	sam	objem, in zdravje najde srce v njem ...“	A
TRAGEDIJA Kaj‐li sanja v jasni lepi noči,	sam,	otožen v svoji temni koči? Vroča solza mu	A
nikdár takó; ali vendar srečen nisem,	sam	ne vem, kakó je tó. Ali ni pokojna zemlja	A
ljubil takó gorkó, takó zvestó. In zdaj sem	sam,	kot nekdaj sam pa kdo zató bi žalovàl	A
takó zvestó. In zdaj sem sam, kot nekdaj	sam	pa kdo zató bi žalovàl če spet je sreče	A
imám, tudi tí me več ne ljubiš spet sem	sam,	brez upa sam. Prav imaš, mladenka mila	A
tí me več ne ljubiš spet sem sam, brez upa	sam.	Prav imaš, mladenka mila, da ne ljubiš	A
tedàj ljubílo srce tvoje. O reci, da jaz	sam	sem kriv, če plaka srce moje. V nesreči	A
je s človekom, da se je zató napósled	sam	kesàl vladár nebeški. Oj ti zemlja, zemlja	A
njeno. A poti tja do njé ne znaš, saj niti	sam	ne znam je izginil je moj zlati up izginil	A
da v neugasnem ognju tem, če še živim, ni	sam	ne vem. Vse tihe nade, želje vse, ah	A
sanje, in ob uri tisti sem spoznal, da sem	sam	na vsem širokem svetu, da sem sam bil, da	A
da sem sam na vsem širokem svetu, da sem	sam	bil, da sem sam ostal. Zdaj stojim pred	A
vsem širokem svetu, da sem sam bil, da sem	sam	ostal. Zdaj stojim pred svojim pustim domom	A
po svetu naokrog, dokler mi sežejo očí,	sam	zelen senčnat log. Tam gosti se sprehajajo	A
vihar. . / . / stran 19 . / Po cesti hodim	sam,	pozabljen ... Kaj blodi motno mi oko?	A
je hitela vesela naproti, prišla si, Bog	sam	je prišel s teboj; in vsenaokoli se luč zasvetila	A
tihem slutil. Četudi solzno bilo ni okó, Bog	sam	vé, kaj sem pri slovesu čutil. Saj to že	A
smehljá. ”Tam v brezsrčnem, tujem svetu	sam	je dragi moj, sam in zapuščen tam daleč	A
brezsrčnem, tujem svetu sam je dragi moj,	sam	in zapuščen tam daleč plaka za menoj. Ah	A
vas pojó. In samo sonce, same pesmi, in	sam	velikonočni čas, nedolžno zró oči otroške	A
ljubica, postal mi je Jehova - zakaj, to	sam	on vé, modrost velika je njegova. O	A
ob njem stojé opričniki v špalirju. En	sam	trenotek, en kratek hip - vzdrhtel je na	A
si jo kličem v spomin, kadar je treba, da sem	sam	sebe vesel.In tega je treba mnogokdaj!	A
/ Če je bilo človeku mogoče, da je prišel	sam	Bog vedi kakó preko takó dolge, takó ozke in	A
le zategadelj sem morda prišel preko te brvi,	sam	Bog vedi kakó.Da sem odprl oči, bi pač ne prišel	A
njé gluha praznota naokoli. Spozná, da je	sam	in pozabljen, siromak na cesti. Ali takrat	A
oni oblateni, ubožni človek, ki se je potikal	sam	in pozabljen po brezkončnih, meglenih ulicah	A
pod temno lipo senčnato sedím na klopi	sam.	Uvela roža tam leží na poti pred menó	A
vihar. . / . / stran 27 . / Po cesti hodim	sam,	otožen ... Ah, ali je to sen samó? Helena	A
slutil! Četudi solzno bilo ní okó, -- bog	sam	vé, kaj sem pri slovesu čutil ... Saj to že	A
smehljá. ”Tam v brezsrčnem, tujem svetu	sam	je dragi moj, sam in zapuščen tam daleč	A
brezsrčnem, tujem svetu sam je dragi moj,	sam	in zapuščen tam daleč plaka za menoj.	A
takó razločno, kakor bi jih nehoté ponavljal	sam.	In videl sem njene velike, vprašujoče oči, polne	A
ljubica, poslal mi je Jehova, -- zakaj, to	sam	on vé, -- modrost velika je njegova ...	A
krščanskem ... Ne rešítve in ne krasne zmage, --	sam	in truden, -- kakor ranjen sokol brez pomóči	A
In recíte, ní li to pravično, da svobodo	sam	si je priboril ter pobegnil ječi in vladarju	A
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.	Sam	bedí še učenjak Kongfutse pa ozira se k bleščečim	A
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.	Sam	bedí še učenjak Kongfutse pa ozira se k bleščečim	A
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko.	Sam	bedí še učenjak Kongfutse pa ozira se k bleščečim	A
sedèl bi na prestolu zlatem, da bi kronal me	sam	Oče rimski, in pred mano bi ves svet se klanjal	A
vrne pókoj ti srcá ... Pa če sem žalil jaz te	sam,	življenje svoje rad ti dam, da spet zjasní	A
... Na večer, ko sem	sam	sedèl za mizo, stopíla je iz zlatega okvírja	A
blizu pod noč od vina in od ljubezni vroč,	sam	vrag me je bil obsedel! Pa kaj sem počel	A
sem jo vtaknil; ali kdo jo je izmaknil,	sam	ne vem; pozvedaj ti!“--	A
-- Spoznal sem ga, ker sem ga nosil	sam,	takrat, ko sem v brezupnem koprnenju ihteč	A
kar je bilo, kar je svetílo en trenotek	sam.	--	A
suženj, in živiš le za sušo, pa kaj, če se zdiš	sam	sebi brezumen, saj ti si povprečnež, in povprečje	A
krvi; obvisel bom na vrveh zadavljene svobode,	sam	in resničen kot trepet umorjene srne ‒ Zapustil	A
/ ČRNI VRAN ČRNI VRAN Črni vran potuje	sam	nad morji in grobovi ‒ črni vran ne sanja sanj	A
Vse bil le blesk je 78 Prostost 79 Svoboda 80	Sam	81 Poslednji hip 82 Pojdem, pojdem 84 Zvonovi	A
okrog, svetla dvorana me krije, luči prižgal je	sam	Bog ... Pesem Na nebu visokem bledijo zvezde	A
Vozniki z Dolenjske, z Vrhov in Zabrezja in sodnik	sam	tam dosti sedi in obnaša se kmečki; pije bolj	A
sodnik pa, kaj mari mi kmetje. S komolcem oprt	sam	na mizi slonim in mislim nase in mislim na dušo	A
in še in vedno bolj prši sneg, naletava, in	sam	sem sredi večnih polj in noga se mi pogrezava	A
pomiri mu srce, ko češče vzroka boli dobiti	sam	ne ve. To je lepo To je lepo na svetu, ko	A
brezdelica in mrak s teboj ‒ Trpi le, kdor se	sam	uslužno klanja, volka od staje pa pastir si	A
tam razbučati se more! . / . / stran 81 . /	Sam	Še brezmejna sila v ognju iz srca ‒ Kam in	A
... Čudež se ne zgodi, čudež	sam	‒ to si ti! Pride žalost pa se ji odkrij, obup	A
ne sveti opolnoči v njegov temni hram kot on	sam.	Ni mogoče živeti mu, ne umret!	A
ne sveti opolnoči v njegov temni hram kot on	sam.	Ni mogoče živeti mu, ne umret!	A
in še in vedno bolj prši sneg, naletava, in	sam	sem sredi večnih polj .. m noga se mi pogrezava	A
bljubil in v oltar ženo. . / . / stran 76 . / TI	SAM	SI DRAG SI Ti sam si drag si, ljubiš se na	A
/ . / stran 76 . / TI SAM SI DRAG SI Ti	sam	si drag si, ljubiš se na sveti, ti sam si mati	A
SI Ti sam si drag si, ljubiš se na sveti, ti	sam	si mati si in oče svoj, lažnivi ljudstva so	A
... Čudež se ne zgodi, čudež	sam	‒ to si ti! Pride žalost pa se ji odkrij, obup	A
oženil bi se 88 Prišla je jesenska noč 89 Ti	sam	si drag si 90 Prazna je široka cesta 91 Pesem	A
Pod lipo pri mizi županek sedi, de mu župnik	sam:	»Bog blagoslovi!« »Na veke,« župan de, tako	A
mošnjo težko, no, glave ni lažje imel, ‒ vrag	sam	mu nocoj jo je zmel! Še hodi naprej z negotovo	A
ko panji šumijo, in nagnil že dvakrat se dan,	sam	samcat odtodi drobi jo in maha županek Pedanj	A
seje in ne žanje! . / . / stran 90 . / Ti	sam	si drag si Ti sam si drag si, ljubiš se na	A
/ . / stran 90 . / Ti sam si drag si Ti	sam	si drag si, ljubiš se na sveti, ti sam si mati	A
si Ti sam si drag si, ljubiš se na sveti, ti	sam	si mati si in oče svoj, lažnivi ljudstva so	A
ne spita le; temna to noč, drugi, človek ‒ se	sam	karajoč. Jaz ne spim, a te dem na roko, dem	A
pa pod milibari čreslovine ter tanina čarov	sam	in sam nad Kokrin kardan v katran in kaolin	A
milibari čreslovine ter tanina čarov sam in	sam	nad Kokrin kardan v katran in kaolin krivoprisežnih	A
žar središča in os biti. Kot bi hotel biti	sam	tema, nasprotje luči, a si v resnici ne upam	A
Palček iz zračnih mehurčkov. Vzbudim ga	sam,	ko skačem po prepihih kakor kakšna blodna vešča	A
Izmenjata si srce. Ostati	sam,	za vekomaj, in na plečih nositi breme teme:	A
samoto. Ko je takole ostal doma, v svoji čumnati	sam,	se je zgodil čudež.Tesnoba samote je tako močno	A
posvečenih. In za nameček, četudi je bil doma čisto	sam,	je šumelo krog njega s tako močjo, s tako frenetičnimi	A
zemlja, to polje resnobe, mu krade nasmeh.	Sam	preletava poljane ter plava v zračnem etru,	A
preletava poljane ter plava v zračnem etru,	sam	šteje zvezde neznane in budno sanja o vetru	A
nemogoč. V vodi odsev čapelj ‒ krivica je biti	sam.	Rumeno morje, ki si sredi zelenja ...	A
poljub. . / . / stran 57 . / Maj Ko se ti kar	sam	vsili naslov, je pesem zagotovo prizma, ki preceja	A
pa mora vse narobe biti, tako da se nam smeje	sam	Germovnik. Veliko mora sam se prej učiti, kdor	A
da se nam smeje sam Germovnik. Veliko mora	sam	se prej učiti, kdor hoče pisati »naučni slovnik	A
dé, da nam le delaš dobre cmoke, če cmok si	sam,	ki se težkó prebavi! XII Bog plati Vam nauke	A
luži; poštenemu je rodoljubu biti, svet bodi	sam,	kdor sveti stvari služi! XVIII Pisatelji	A
bi mogel z upom se tešíti, da izmed vseh en	sam	se je spokoril. XXI Ko tožil sem o žalostni	A
‒ Naprej, pa naj si	sam	razbijem čelo!« XXIV Ko je na Dunaju ‒ oj	A
Hinavca, pismouka, farizeja če božji sin ni mogel	sam	trpeti, kako bi jaz ga mogel rad imeti, jaz	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani