robec (101-200)

je silil na čelo, nervozne roke so stiskale	robec.	Ko se je razpalila domišljija do vrhunca	A
na nasprotno stran mize. Nervozno je zvijala	robec	in gledala na pisano verižico, ki se je vila	A
Ivan je še vedno mahal. Bel	robec,	temne oči, temni lasje! ‚Otroka bova	A
ogrnila se je z Ivanovim jopičem, vzela pomečkan	robec,	ki ji ga je ponudil, in si počasi, z drhtečimi	A
najprej obraz, potem roke in lase. Ožela je	robec	in si ga razgrnila v naročju. »Hvala	A
takoj telefoniral po rešilca ali na policijo! In	robec	v roko, ne briši se s prsti! ‘Groza me je.	A
»Joj ...« »Ná	robec.	Ne tuli tako!	A
Segel je v žep, potegnil ven lepo zlikan, svež	robec	s svojima začetnicama na vogalčku in si obrisal	A
obrisal usta. Naglo si je potegnil še po brkih in	robec	spravil nazaj v žep. Iznenada se je široko zasmejal	A
malce izčrpala. Resnik je odločno segel po	robec	in se brisal dolgo in dobrovoljno.Mislil pa	A
na častni straži. Kadar je mlajši zatrobil v	robec,	se je ta namrščil in ga oplazil s karajočim	A
v njegovem srcu ostani!“ Hana je odvezala	robec,	in zažvenketali so svetli tolarji. ”Zanj	A
Torej ... bel kruh sta lomili s tisto žensko in	robec	si odvezala, da bi ji dala svetel tolar za sirotca	A
oblečen na posteljo; vroče mu je bilo, tiščal je	robec	na usta, ker ga je dušilo v prsih in je pričakoval	A
nanjo, ko je ležal oblečen na postelji in tiščal	robec	na usta... ”Co je to, vaterlandsloses Gesindel	A
”Kar po maši pojdem tja!“ ”Pa	robec	vzemi s seboj, da boš zavil!“ je rekla mati	A
167 . / Peter je spravil v žep velik pisan	robec.	”Nikar ne jej preveč, Peter!“ je prosila	A
Spomnil se je matere. ”Vzemi	robec,	Peter, da boš zavil!“ In cerkve se je spomnil	A
tesnih čevljih, oči velike in bleščeče - in velik	robec	v žepu; zdaj se mi zdi, da sem natanko vedel	A
jej preveč, Peter, da bo kaj ostalo!“ ”Vzemi	robec,	Peter, da boš zavil!“ ”Največji bob prinesem	A
ne tukaj ...“ Sklonila se je in je pritisnila	robec	na usta.V njenih ušesih so se zasvetili motno	A
huzar; stopil je k meni in je raztrgal beli	robec	in mi je zavezal prst.Rjave in vroče so bile	A
in z naočniki na nosu. Iz fraka vzame rdeč	robec,	usekne se in pljune v stran. ”Kje je ostala	A
omračila; kajti nadučiteljeva senca je zavihtela	robec	ter se useknila. ”Kakor da bi duše zgrešile	A
koj nato še na obraz. Birič je spravil rdeči	robec,	pograbil tatú za lase ter ga vzdignil tako visoko	A
...“ Županu postaja zmerom bolj vroče in	robec	je od potu čisto premočen. ”Vroče je, gospod	A
ostanek vina iz kozarca, segel v hlačni žep po	robec,	da si otare potno čelo, - a kaj je to?Gotovo	A
škornjev za Jožeta; v levici pa je držala velik	robec	in v vozlu je bila shranjena desetica, ki jo	A
opazovala obraze, brisala si je tenke prste ob	robec,	sladko razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem	A
koščeni prsti levice so se krčili, prijela je	robec,	ki je ležal ob robupostelje in je obrisala materi	A
časih za glavo z obema rokama, ovila si je moker	robec	okoli čela.Ali takrat ni bilo nikoli solze iz	A
storil tudi nocoj, ko sem videl na postelji njen	robec;	na robcu je bila kri ... in sem vzel klobuk in	A
posteljo in je bila vsa zasopljena. Pritisnila je	robec	na usta, zakašljala je mukoma, ozrla se je na	A
švignil sunkoma naprej; župnik si je tiščal	robec	na usta, da bi ga ne zadušil vroči prah.	A
bilo in gospod svetnik je izvlekel iz suknje	robec	in si je obrisal orošeni nanosnik.Tudi meni	A
moja suknja je tam in moj klobuk ... in tudi moj	robec	je v suknji ...Ki ste njegov prijatelj, kaj bi	A
loku, posegel zadaj v suknjo, potegnil iz nje	robec	ter si obrisal brke in usta.Nato je iztegnil	A
jo v prav tako dolgem in lepem loku, prijel	robec	s palcem in kazalcem obeh rok ter ga slovesno	A
slovesno razprostrl in povzdignil prédse ... Ta	robec	je bil zelo velik, najbrž od domačega, voljnega	A
naročju molek, molitvenik in čisti nedeljski	robec,	in rute in krila in obrazi in oči se ne od daleč	A
povzdignil je gospod Mozolec svoj motno zelenkasti	robec,	počasi, premišljeno ga je približal obrazu,	A
ruta okoli vratú, pisano krilo in celó beli	robec,	ki ga je držala v roki ob pasu.Najbolj in najlepše	A
obraz povsem novo, uničujočo frazo; zavijem si	robec	krog vratú in se splazim po stopnicah navzdol	A
roki, v svetlosivo rokavico oblečeni, je držal	robec.	Pogledal jo je, kakor se ozre človek z malovažni	A
so bile ozke in so škripale pod koraki. qqqqq	qqqqq	qqqqqLojze je šel hitro skozi temno kuhinjo in	A
ijateljicam: ”Za oknom sem stala in sem si tiščala	robec	na usta, da bi ne prasnila, ko je tisti priskutni	A
začuden. Minka se je zasmejala, pritisnila je	robec	na usta in oči so se ji zasolzile. ”Kakšen	A
blagoslovil in odmolil, se je useknil v velik zelen	robec	in Kačur je ugledal začuden, da so v tistem	A
zakrivljeno palico, v levici velik višnjev	robec.	Smehljal se je dobrodušno, mahal je z robcem	A
predolge, ozke in gubaste; iz suknje mu visi rdeč	robec,	v desnici drži tenko palico, v levici tobakiro	A
uteho njegove dobrotljive roké, tod briše njegov	robec	solze iz okrvavelih očí in z usehlih obrazov	A
sama, sedela je na postelji in si je tiščala	robec	na usta ...“ Smejal se je tiho, sunkoma in	A
je tekala po izbi, Bog vedi kaj je iskala. V	robec	je zavila velik kos kruha, molitvenik s koščenimi	A
ostali so ji trije krajcarji in zavezala jih je v	robec.	Pred cerkvijo se je polagoma praznilo, ljudje	A
piškote; mati in Nežka sta jedli. Odvezala je	robec	in je dala materi tri krajcarje in mati jih	A
stare ženske v hribih. Denar je spravila mati v	robec	in se vrnila peš domov - tri ure hoda je bilo	A
napravila na pot z goldinarjem, skrbno zavitim v	robec,	ji je bilo lehko in prijetno.Mati je stala na	A
skoro in ves zasopljen je bil. V rokah je nosil	robec,	ki je bil spravil vanj češnje in štruklje, pod	A
modro in slovesno za mizo ter si je privezal bel	robec	okoli vratu, da bi si med jedjo obleke ne omazal	A
sedel za mizo in si je privezal okoli vratu bel	robec	in se je smehljal, kakor da bi mu svetila luč	A
dajale dobre svete. Nekdo je privezal mrliču bel	robec	krog obraza in drugi je priganjal, da je treba	A
bi bila podobna tisti svetnici, ki je v velik	robec	hranila pljunke svojih sovražnikov nevernikov	A
svojih sovražnikov nevernikov; ta čudodelni	robec	kažejo zdaj na Primorskem. Ko se je pred	A
glavo. Kmalu ko je vstopil, je vzel iz suknje	robec	ter ga je tiščal k nosu skoro neprestano; ozrl	A
Odpravil sem se z doma, tesno zavit v suknjo in	robec	okrog vratu.Ker nisem hotel skozi trg, mimo	A
imela velik dežnik, v levici pa molitvenik v bel	robec	zavit.Pozdravljena sreča in zbogom!...	A
obràz. Napósled se vstopi srédi sobe, vtakne	robec	v žep in vzdíhne. Vsi pričakújemo težko,	A
dolgo svileno ruto do petá in na glavi čipkast	robec.	Gospodar je umrl menda jako zgodaj; dacar ga	A
je pred nama!“ . / . / stran 110 . / ”Daj mi	robec,	pa z ruto me odeni do vratu!... Nisem ga ljubila	A
Božič, lep čas je bil. Zavit v suknjo, gorák	robec	okoli vrata, je sedel Peter za mizo pred svetilko	A
”Pavlica, prinesi mi vode!“ Namočil je	robec	ter se obrisal po sencih in po čelu. ”Zdajle	A
vihti golo sabljo, na katero si je privezal bel	robec.	Pri tolpi obstane in se v prvem trenutku brezuspešno	A
bližnji stol, izvlekel iz žepa velik, moder	robec	ter si ž njim brisal lice in lase, kjer mu je	A
reci, če ni to grozno!« Zopet je iskala beli	robec,	da bi si brisala oči. »Poljubil na lice!« je	A
tiče politike, mi je docela temna!« Trgala je	robec	v roki. »Čemu se skrivaš, Klemens?	A
stokraten valete. Vsak deček je imel v eni roki bel	robec,	v drugi pa zeleno vejico.Tam, kjer se je pričela	A
trebuh, opazil sem v žepu njegovem šiljasti	robec.	Le kriči, mislil sem si ter mu obenem spulil	A
nekaj iz umazane obleke gospoda vicedoma nežni	robec)	, da si njegova milost ni mogla brisati tolstega	A
gre v grm!« S temi besedami je vrgel Tinač	robec	med zeleno vejevje.A tovariš je priskočil ter	A
Preklicana golazen!« In zopet je vihtel modri	robec	po zraku. Tedaj je prihitela hči Meta v sobo	A
mrmra besede. Iz steklenice si nalije vode na	robec	ter si moči vročo glavo. »Ti ne veš, kaj delaš	A
nič!« Takoj se je postavila pred njega, vrgla	robec	na mizo, kri pa ji je napolnila lice.	A
Ko ga nekoliko popusti, odmekne od ust krvav	robec	in ga spretno skrije. »Sama pošast vedi, kdaj	A
trdovratno molčala. Olajšujoč vzdih je ujela v	robec,	ki si ga je pritisnila na usta, da ne bi planila	A
pomežiknil, z dvema prstoma rahlo prijel svilnat	robec	in ga dvignil proti luči. »Kaj pa takile robčki	A
travo. Videl je, da je ona vtem že dela velik	robec	na glavo in da je opravljena kakor za daljšo	A
je s prosto desnico popravil in otipal krvavi	robec,	katerega so mu bili ovili okrog ranjenega čela	A
potipal za vrat, okoli katerega si je bil ovil	robec.	Pri tem je poskušal pokašljevati ter polglasno	A
deležniki upehani in utrujeni. »Zavijte si	robec	okoli vratu, da se ne prehladite!« opominja	A
nebo. Guvernanta se je počasi zavijala v širok	robec	ter od strani gledala, kaj bode storil doktor	A
deje Meden skoro jecaje ter seže zopet po svoj	robec.	»To se lahko takoj zgodi.	A
v stran in ona si je molče popravljala svoj	robec,	kateri je bil zdrsnil z glave. Strast človeška	A
prejšnjem mestu; zavijala se je še vedno v svoj	robec.	Ko bi se bil le obrnil k njej ter prijel jo za	A
pritrdil je Ostriženec, skril podobo naglo pod	robec	in odšel iz sobe. Vrnil se je naglo in našel	A
srečanje, to srečanje!« šepetal je in stiskal bel	robec	v rokah, a časih obrisal si pot s čela. »Zakaj	A
táko kakor rdeči pirhi, katerih so ji dali v	robec,	ni imelo več te barve. mAli si bolna?l vprašala	A
samotež snopje do kozolca; otrok je ležal v	robec	zavit v razoru v senci dveh snopičev. »Hej,	A
reče hladno ogovorjeni ter položi svoj mokri	robec	na klop in obleče zopet suknjo.»Mladih rac pač	A
rokama. »Oh, Olga,« šepne teta ter potegne svoj	robec	še bolj tesno okoli vratu, »kam si me speljala	A
grofica išče nekaj po tleh. »Ne vem, kje sem svoj	robec	pustila; morda gori više ob stezi, kjer sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani