nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Kako se je useknil Peter Mozolec/Črtice 1915-1918, poved v sobesedilu:
Nato je iztegnil tudi levico, upognil jo v prav tako dolgem in lepem loku, prijel robec s palcem in kazalcem obeh rok ter ga slovesno razprostrl in povzdignil prédse ... Ta robec je bil zelo velik, najbrž od domačega, voljnega, nosu prijetnega platna; barve je bil tiste motno zelenkaste, z belimi, rumenimi in rdečimi pikicami posute, kakor so v naših krajih nosile ženske ob nedeljah rute in krila: od bele cerkve na hribu poje zvon svojo prazniško pesem, z drobnimi koraki hite žene in dekleta po kolovozu preko polja, z obema rokama tišče v naročju molek, molitvenik in čisti nedeljski robec, in rute in krila in obrazi in oči se ne od daleč in ne od blizu prav nič ne razločijo od polja in senožeti, od sinjega neba, od bele cerkve in prazniške pesmi njene, vse je eno in ne more biti drugače... Razprostrl in povzdignil je gospod Mozolec svoj motno zelenkasti robec, počasi, premišljeno ga je približal obrazu, nagnil je glavo, naščeperil je brke, zamižal je
in tedaj -.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani