robec (201-300)

gozdu?« hiti Vinko brez sape. »Ako ti je tisti	robec	to povedal, potem meni ni treba pripovedovati	A
to se mu čudno zdi, da tujec potegne večkrat	robec	iz žepa in briše z njim preko lica ‒ ali pot	A
sosed!« zavrnila je Znojilka ter potegnila pisan	robec	malo čez čelo in ponehala grabiti seno.Tudi	A
sedeti ter je venomer pokašljeval in tiščal	robec	na usta.Rdeče lise na robcu so pričale, da se	A
bi štel denar ‒ nego spravil je vse v širok	robec	‒ nekoliko zlata pa je vendar pustil v skrinjici	A
vtaknil v širok stranski žep. Nato je odnesel	robec	z denarjem tiho na drugo stran hiše, kjer je	A
A spati vendar ni mogel. Vzel je oni	robec	z denarjem in jel šteti in šteti.In čim dalje	A
telovnik prav pod pazduho, potegnil v zamazan	robec	zavita pisma.Svojo skrivnost je nosil vedno	A
srcu. Tuja žena je odvila nato z glave turški	robec	in haljo ter nadaljevala z izpremenjenim milim	A
spustila na tla pred mladim gospodom svoj rdeči	robec.	Gospod ga pobere in prinese, jaz sem pa dejala	A
Ne tukaj, prosim, doma.’ Drugi pot je padel	robec	na ulicah pred lepega častnika.Tudi njemu sem	A
trnek in vaba, to je meni moj lepi svilnati	robec	in brez bahanja smem reči, da ribarim vsekdar	A
tvoje mene. Pri cerkvi sem ti kupila potem poln	robec	odpustka, ti pa si me prijel za roko in me peljal	A
klobuček z rožmarinom za trakom in rdeči svilnat	robec	okoli vratu in zeleni naprsnik s srebrnimi gumbi	A
grajski hlapci. . / . / stran 108 . / Za pisan	robec	je prodala marsikatera svojo nedolžnost.Škrici	A
pogubljeni mrlič si preveže oči, tisti hip začne	robec	goreti.Mrlič zgrabi kos platna, ki je ležal	A
torbo lep jermen, par novih naramnic, svilnat	robec	in svetle čižme. Bil je prepričan, da mu je	A
Bil je prepričan, da mu je poslal Balas čižme,	robec	pa Meta.In tako je korakal tudi zanaprej vsako	A
bolj ko vse drugo mikavnega in važnega: bel	robec,	v katerem je bilo zamotano veliko, zapečateno	A
kmetica, samo čez glavo si je obesila mestni	robec	iz volne, drugega lišpa ni požela nikakršnega	A
dobiček, me je prepričala lastna skušnja. Za	robec	sem ji moral odšteti pol goldinarja, v Novem	A
veselje ni dolgo trajalo. Lila se brani dati tak	robec	in reče zabavljivo: ‚Kaj meniš, da sem res tako	A
za mizo. Nevesta ima na glavi namesto venca	robec	temne barve, okoli oči je videti objokana.Tudi	A
namen dosegle. Nevesta jih je čula, si potegnila	robec	čez čelo in jela jokati in se ihtiti.Svatje	A
zginila, nevesta si briše solze in si pomiče	robec	nazaj na lase.Jaz dvignem čašo in nazdravim	A
blagodušnih rožic se splete venec za nevesto,	robec	se ji strga z glave, med petjem in zdravicami	A
deklina? Poglejte, pozabila je tukaj tale beli	robec	in v robcu menda tudi bukve.’Golob pravi: ‚Saj	A
saj bo vedela, kje je pustila.’ Nato spravi	robec,	ne pogledavši, kaj je v njem. Prejde več dni	A
ki bi dal rad nazaj, kar ni njegovo. Zdaj	robec	razgrne, ne bi li našel v njem kako reč, po	A
stanuje. Hotel je iti tja in prinesti zgubljeni	robec,	in kar je bilo v njem, sam nazaj.Precej prvo	A
znanka Aničina. Anica je kupila Katri svilnat	robec	in ji obljubila za podporo deset goldinarjev	A
je preveč ne ovirala. Odvezala si je z glave	robec	in slekla je šlabankico, da bi lažje hitela	A
« - Bolcman postavi kupico na mizo, potegne	robec	iz žepa in se začne usekavati, odhrkovati, prskati	A
od rdečice, potne kaplje ji blešče na koži;	robec	si popravlja, zavezujoč si ga pod brado, in	A
roki za hrbet. V usta mu je stlačil umazan	robec.	Strgal je hlače z njega - tudi Janezu je stal	A
mirno bral pismo, zdaj pa zdaj vzel iz žepa	robec	in si obrisal solze, ki so mu tekle po obrazu	A
vame. Jaz sem potegnil iz žepa velik pisan	robec	in se z njim obrisal po čelu.Komisar brigade	A
Strnišev Mirko je mrtev.« Iz žepa vzame siv	robec	in si utrne solzo.Začuti, da je on kriv smrti	A
rekel kar mogoče prijazno in vzel iz žepa svilen	robec.	»Na, vzemi ta robec in obveži si roko.	A
in vzel iz žepa svilen robec. »Na, vzemi ta	robec	in obveži si roko.In da poravnaš zamudo, vzemi	A
odvrnil Hasan z veselim glasom. »Pridrži svoj	robec	in pridrži svojo Vihro.Dovolil si mi, za kar	A
venec daljše dlake, da se zdi, kakor bi imela	robec	za vratom.V sredi stoji drevesna rogovila, ob	A
glas matere. . / . / stran 219 . / »Pavel, ná	robec,	če si ga pozabil.« To je bilo po navadi v nedelje	A
kupiti. Mati stoji pri oknu, potegne iz žepa	robec	in si prične tudi brisati oči, Planil sem ven	A
Šla je. Škropivnik je vzel iz žepa	robec	in se obrisal po vsem obrazu. ‒Da bi se tako	A
Obstala je z grozo v očeh. V desni roki je mečkala	robec	in z levico je potegnila preko čela.Oglasila	A
govorila naprej s tisto grozo v očeh in mečkaje	robec:	»Živeti dalje to življenje, za to nimam smisla	A
listnica, zadaj v hlačah denarnica, spredaj	robec,	sicer je prazno. »Saprament, saprament!	A
»Oh,« je pričela gospa, »oh,« in vila bel	robec	v črno orokavičeni desnici, »rečem ti, ljuba	A
pripoveduje gospa Ana, vzdihuje vmes, mečka v roki	robec	in kremži obraz.»Telo mu ne služi.	A
trpljenje, snel je z glave klobuk, potegnil iz žepa	robec	in si obrisal potno čelo.Zagledal se je v viseči	A
njegove postelje sedi Helena. Sključena je,	robec	tišči na oči in telo se ji stresa v tihem joku	A
lomi se mu zaporedoma, da kašlja in pritiska	robec	na usta.In žena ga ne vpraša po vzroku, temveč	A
Peterlin pogleda vanjo, stoječ sredi sobe, tiščeč	robec	na nos in si misli: Za božjo voljo!Spet nima	A
Reza si grize spodnjo ustnico in mečka krčevito	robec.	Vstane naglo, iztegne desnico z nekoliko nazaj	A
pričel škrtati ključ. Vstopila je Kamila, tiščala	robec	na usta in se smejala z očmi.Moža sta vzela	A
obrisala naglo oči in obraz in stiskala beli	robec	kakor v krču. Na hodničku je nekaj pošumevalo	A
nekaj pošumevalo. Marica je vnovič pritiskala	robec	na oči in si grizla ustnice. Zunaj je še vedno	A
sivo morje. Vdova je stala ob jami in tiščala	robec	na obraz.Ko so zabobnele po trugi prve grude	A
trpljenje, snel je z glave klobuk, potegnil iz žepa	robec	in si obrisal potno čelo.Zagledal se je v viseči	A
komaj umeti, omaguje, roke sklepa v naročju,	robec	pritiska na oči, ki ji postajajo od smejanja	A
sem jo našel, ko je sedela tik okna, držala	robec	v roki in so ji stale še vse solze po licih	A
roki za hrbet. V usta mi je stlačil umazan	robec.	Strgal je hlače z mene.	A
Kar smrkal in smrkal je v svoj rdeči delavski	robec.	Nekaj več razsodnosti je ohranil pravzaprav samo	A
Kristus, kako je bila lepa,« sem hlipal in iskal	robec.	»Ne morem več brez nje, oče Ločnikar.	A
ga je dregnila, da se je zravnal in useknil v	robec.	Vojaki so ju peljali po sredi ceste in ženske	A
pa, ta! Presneto, takoj si moram zavozlati	robec,	da ji ne pozabim kupiti vsaj kakšen odpustek	A
Pri cigankinih nogah je ležal spleten umazan	robec	in v njem debel kamen.Za grmovjem sta stala	A
občutkov ravnokar pred kratkim tako lahkomiselno v	robec!	Pomislila je nekoliko ‒ vsa v zadregi, da morebiti	A
še pretekala solze v nalašč za to nastavljeni	robec	in sedela v senci, da bi si ohladila jezo.Nevesta	A
Nisem bila edina.« V rokah je mečkala papirnat	robec,	da so drobci leteli po tleh in je Franček vihal	A
safari jopici, se zadovoljno nasmehnil in v	robec	zavil droben listič.Še vedno se ni mogel odpovedati	A
ustavi,« je kričal. Iz žepa je hotel potegniti	robec,	da bi si obrisal obraz, ko je v roki zagledal	A
Grki, ljudje, ki pred plesom potegnejo iz žepa	robec	in z njim primejo plesalkino roko, da bi zadostili	A
spravila v svoj nedrjak. Ko je bil med večerjo prvi	robec	že ves vlažen, je začela iskati drugega na levi	A
Vzela si je dnino celega leta, jo zavila v	robec	in spravila v nedra. Zdajci je vstopil Jože	A
slišalo, nič niso zamolčavale. Tildi je padel	robec	iz rok na tla in Roman ga ji je pobral. Čudila	A
zoprno sladkega, medlega razlilo po ustih.	Robec,	ki ga je tiščala k ustom, se je pordečil in	A
noč, noč ničesar ne vzame,« pravim. »O, moj	robec	mi vselej vzame.Prebudim se, pa ga ni.«	A
se tiho. Vsak večer, ko gre spat, drži žepni	robec	v rokah, tudi ko spi, ga drži v roki.In že nekaj	A
izza katedra in gre odpirat, Vlada pa potegne	robec	iz žepa in začne jokati.Vse je izgubljeno.	A
Micika je prišla k meni. »	Robec	mi daj.« »Zakaj pa, saj ga ne potrebuješ.«	A
pa, saj ga ne potrebuješ.« »Micika prosi za	robec!	« je rekla odločno in dala sem ji ga. Šla je	A
popolnoma v redu. Poslal jo je k meni po čist	robec.	Šla je nazaj k mojemu možu in useknila se je	A
žemlje, pa je vseeno zrasel, pravi. Tudi žepni	robec	moram jemati s seboj v šolo.In domov moram iti	A
Cenci hoče zavpiti, a Beatrice mu namesti	robec	na usta in ga pritrdi.Cenci si prizadeva, da	A
PRIZORIŠČA Da, večno, vekomaj! BEATRICE Odveži	robec,	Marzio!Odstrani ga, pravim!	A
ATHOSOVA RAMA, PORTHOSOV OPRTNIK IN ARAMISOV	ROBEC	Samo predstavljajte si našega junaka	A
se je še naprej sproščeno pogovarjal, prijel	robec	in ga poskusil izvleči izpod škornja.Pri tem	A
zlahka vdal. Ko mu je končno uspelo, je vstal in	robec	vljudno predal njegovemu lastniku.Pogovor je	A
hladen in zadržan. Potem ko je nekaj časa gledal	robec,	se je obrnil k d'Artagnanu in dejal:	A
obrnil k d'Artagnanu in dejal: »Motite se, ta	robec	ni moj.« Aramisovi prijatelji so se	A
Aramis je močno zardel in bolj iztrgal kot vzel	robec	iz Gaskonjčevih rok. »Tako torej, z	A
njegovih sogovornikov. »Ponavljam: motite se, ta	robec	ni moj.Moj je tale, vidite.«	A
stolu. Na tleh poleg nje je d'Artagnan opazil	robec.	Ko se je sklonil, da bi ga pobral in ji obrisal	A
naoknice. Skrivnostna postava je pokazala bel	robec,	ki so ga notri očitno prepoznali, saj je prišlo	A
pasteta iz maslenega testa in sesekljanega mesa,	robec	in golobi v čežani, je pogovor stekel o raznih	A
postajal nadležen zaradi tega, ker je polagal	robec	na prt, Bouvard ni nikdar odložil pipe, pri	A
glagolnik od prskati (goniti se, pariti se)	robec	- v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi	A
začela ta grda razvada. Mogoče je v skrajni nuji	robec	res lažje potegniti iz rokava kot pa iz žepa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani