prav (601-700)

ki vse ti iz nje skrivnosti kipé? Imel je	prav	Descartes, ko veli, po mučnih mislih: Je pens	A
dolgi in sivi bradi pa dé: »Ljubezen le pusti!	Prav!	Zaljubljen človek na duhu ni zdrav.	A
Nazaj in vendar naprej! No, zdaj mi	prav	iskreno povej, kako se te čudni vtisek prijemlje	A
razmišljati nič, živeti tako kot nanaša slučaj.« »	Prav	sodiš!« vklikne Naman tedaj ‒ »Hajd, zopet na	A
solz srebrnih vlada zdaj razum železen. Saj je	prav.	Čemu vprašanje, ko noben odgovor ne bi mogel	A
Ah... Nežica nima več janjčka v rokàh, ima le	prav	majhnega mopsa, a z Barbaro hodi prav sladek	A
ima le prav majhnega mopsa, a z Barbaro hodi	prav	sladek gospod in nosi ji v žepu roks-dropsa	A
nebu ne zre in tudi ne svira, ne poje; poveša	prav	ljubko glavico svojo, in ona - dekletce je moje	A
tak čisto, tak jasno v tvojih nedolžnih očeh.	Prav,	prav!Le molči še vedno, ker ti sramovala bi	A
čisto, tak jasno v tvojih nedolžnih očeh. Prav,	prav!	Le molči še vedno, ker ti sramovala bi se; in	A
duša, ah, trpljenje v prah te je pogázilo.	Prav	je, prav je, kaj si jo zapustil, svojo ljubico	A
trpljenje v prah te je pogázilo. Prav je,	prav	je, kaj si jo zapustil, svojo ljubico zvestó	A
Ná tudi ti na čelce, v ustni, lica!	Prav	taka tvoja jih ima sestrica. Sestrica tvoja	A
vozila, dragotine vmes, zato, prelepa, meni	prav	zares ni treba čisto nič pomilovanja. Bolj tebi	A
Zato?... Sicer pa	prav	se mi godi! V pekèl razuma ni bilo mi treba	A
zdiš, v resnici misli svojih, otrok moj? O,	prav	imaš!I jaz sledim takoj v resnice svetli, jasni	A
morda tak moliš pobožno?« »Saj nisem ne bolna,	prav	nič se ne boj, in tudi molila še nisem nocoj	A
»Mojo hčerko bi radi za ženko svojó?	Prav	lepo! Jaz nimam prav nič zoper to, ali ona	A
Prav lepo! . /\ .. stran 214 . \/ Jaz nimam	prav	nič zoper to, ali ona je živa svetnica! In prejkone	A
našimi na topli jug hiteč. Ali k drugi sreči,	prav	nič manji, pot bi rad pokazal Vam goreč... Ne	A
mož; bo te še od hiše spodil, ak mu stregla	prav	ne boš.” “Judnja je ko satan zvita, kadar boš	A
sila!” ‒ . / . / stran 56 . / “Ve, kdor Očeta	prav	pozna, de rad otrók se usmili; bo ugásnila bridkost	A
Pisar “Od mene pesem vsaka je prekleta; ki nima	prav	slovenskega imena, naj še tako prijetno bo zapeta	A
. / stran 141 . / Zabavljivi sonetje Al	prav	se piše kaša ali kasha Al prav se piše kaša	A
sonetje Al prav se piše kaša ali kasha Al	prav	se piše kaša ali kasha, se šola novočrkarjov	A
boja; le hujši se je zbudil črv nekdajni, ak	prav	uči me v revah skušnja moja, bolj grize, bolj	A
bratje, bratje vsi naródi, de ljúbit′ mór′mo se,	prav′	uk njegovi. Valjhun ravna po svoji slepi glavi	A
de posvetí te mašnika, duš varha.” Črtomir “	Prav	praviš, de ne smem jaz upat′ sreče, ki vedno	A
nad menój napréj. O HÉLIJ, O HELIJ, ZAKAJ	PRAV	TEDuJ O Hélij, o Helij, zakaj prav tedàj	A
ZAKAJ PRAV TEDuJ O Hélij, o Helij, zakaj	prav	tedàj so konji se tebi splašili ko vžíval	A
ne ljubiš spet sem sam, brez upa sam.	Prav	imaš, mladenka mila, da ne ljubiš me zvestó	A
gosti se sprehajajo, sedijo na klopeh, in	prav	do grada se glasí njihov veseli smeh.	A
meglenih ulicah, se potika ondod še zmerom,	prav	takó, kakor je bil ostal v zakajeni beznici	A
da nisem rojen za klovna. Kadar bi se tako	prav	rad udomačil, kadar ne vidim nikjer več ne smešnosti	A
gostov se hladí po logu na klopeh, -- čuj,	prav	do grada sliši se njihov razkošni smeh.	A
naše: Slava tebi, vseh bogínj bogínja!“	Prav	do zore molil je Kongfutse ... Noč se zgrne	A
težkih, tvojo glavo krije trnjev venec ...“	Prav	do zore jokal je Kongfutse ... Noč se zgrne	A
razjasni, glasa čuti ni v tišini grobni ...	Prav	do zore molil si, Kongfutse! A da molil si	A
... Škoda! ... Ali veste, kdo je oni dan	prav	do mraka bil pri meni? Ah, to je krasán	A
manšetah, polišineli v suknjah modernih,	prav	tam na korzu -- Ali za Boga, jaz sem utrujen	A
Reci ne, in dušo obvaruj! Le eno imaš,	prav	nič ti ne ostane, če jo izdaš! Kajti ničesar	A
ovčjo glavo, . / . / stran 27 . / ki nikoli ni	prav	doumela, da vsa malikovanja ‒ dolga, kratka	A
stran 52 . / da ne oslepiš ‒ jaz poplavljam	prav	vse, povsod je moj dom, kjer strah in napuh	A
betežen, ihtav in brezbrižen, len in sebičen,	prav	nič dičen ‒ Pravijo (nekateri): boga ni in bog	A
pomladnih trav, ko vse narobno prerašča v bleščavi	prav,	razpre svoj krvaveči kljun, zaprhuta s krili	A
noricam. Glej, Bogu sred višav pa bilo ni več	prav,	da mlinar za nos mu svet vodi, »Tja do mlinskih	A
tako kazen dobil prevzetni županek Pedanj ... (	Prav	se mu godi!) A vi vsi, kadar vrag vas slepi	A
ne spim, a te dem na roko, dem, pogladim te	prav	mehko ‒ daj, zagruli, prijazni mi ptič, in zaspi	A
... Ah, nebo, silno lažno, poglobljeno v čas,	prav	tebe sprašujem, kako naj se razlezem po travniku	A
Lezla sva kot macesna in svizca. Prilezla	prav	pod vrh in odvrgla doline. Pogledi nad prostorom	A
enakih očeh. Občutek, da sva pod vrhom, pa je	prav	na vrhu najmočnejši. MALA DELA Izmišljujem	A
uho, ki sliši, kožo, ki čuti ... Vem, da so oni	prav	tako nebogljeni ... ... torej vem, da imam vedenje	A
požgečka po nosom, in že vdahnejo nove misli.	Prav	nove, še nikoli mišljene, sveže. Kot zrak, ki	A
pravzaprav neslišen. Pravi, da ljubi tišino, da je	prav	tišina njen odmev. Potem ji odgovarjam.	A
začutil povišano jakost, je pozornost usmeril	prav	tja in se spopadel z izstopajočim glasom.Skoraj	A
ímate sedaj v Ljubljani ‒ ker tretja noče se še	prav	roditi ‒ ni mesta mu na tej, ne oni strani.	A
pristoji, resnoba mu in šala. Beseda drzna ‒ njemu	prav	je pala! Igrá z jezikom, zvija ga šegavo, vsi	A
tvoje zdi ti petje. Tvoj kljunček ni še vajen	prav	zobanja, in vendar jezno ‒ smešno mi početje	A
najslabši tebi merjen je, deveti, ker v srce nisem	prav	te znal zabosti. Velé mi, če imam kaj mozga	A
dolgo, da si preslepim Z zvijačami sercé, da	prav	sem storil. Očeta mi je umorila mati ‒	A
ti upor v očeh? Še veruješ, da bo v ljudeh	prav	taka misel, kot je moja? Zdaj kmalu bo zapadel	A
odhajajoči starki sta pričeli tih prepir: »Kaj boš,	prav	je komunistom, da jih streljajo! Te zverine	A
sama veš, kako mi je hudo, in ker te ljubim,	prav	zato sem stisnil pest še bolj krepko ... A kadar	A
sklonila in kot v slovo me poljubila. Kako si	prav	tedaj slutila ... Zdaj čakaš za rešetkami vsak	A
vpisane v očeh vaše misli in želje? Kajti	prav	v teh dneh, ko je vsaka slutnja greh, ko si	A
želi uteh in skriva vsak po svojih se poteh,	prav	v teh, prav v teh usodnih dneh bi morali nositi	A
skriva vsak po svojih se poteh, prav v teh,	prav	v teh usodnih dneh bi morali nositi vsi srca	A
Armadi Rdeči pal. Poznal sem vas, tovariši,	prav	vse sem vas poznal, vsakogar, ki je v naših	A
jesen govorili, vsako jesen, ko je svet bil	prav	tak ko grobišče, takrat smo si mislili: kmalu	A
živel, ker ne more misel spremeniti se v pepel.	Prav	zato, tovariš, boš ostal, in z gora pošiljal	A
le kriči zdaj živ žav, dobro vem, da ti ni	prav!	Ali to me ne skrbi, ‒ vrabček naj drugam zleti	A
čas, rajala bom zdaj pri vas. Če vam to ni	prav,	nič me ne skrbi ‒ oj, žulaj, žuli! Oj, žulaj	A
vam pomorim, veje v gaju ogolim. Če vam to ni	prav,	nič me ne skrbi ‒ oj, žulaj, žuli! Oj, žulaj	A
ogolim, ptičice vam odpodim. Če vam to ni	prav,	nič me ne skrbi ‒ oj, žulaj, žuli! Oj, žulaj	A
dehtel, slavček vam ne bo žgolel. Če vam to ni	prav,	nič me ne skrbi ‒ oj, žulaj, žuli! Oj, žulaj	A
odslej v selu, v gaju iznad vej. Če vam to ni	prav,	nič me ne skrbi ‒ oj, žulaj, žuli! Breza Zopet	A
žubori potoček, sinička spet brblja. In vse je,	prav	takó je, kot v prejšnjih majskih dneh: na cesti	A
Vse ure z bridkostjo so nam zagrenjene.	Prav	kot pri poštevanki smo razvrščene: nas vsaka	A
Sedaj leže na tleh zveneli listi.	Prav	taki vsi so, kakor bil je tisti, ki sem pobrala	A
Zmoti me poštar: »Nekaj za prevzet!« Že	prav,	že prav!Odprem in uredim.	A
me poštar: »Nekaj za prevzet!« Že prav, že	prav!	Odprem in uredim.	A
Preveč anekdot. Dozorele besede so ravno	prav	ohlajene. Nekdo jih kakor čredo v mojo smer	A
jih je. . /\ .. stran 19 . \/ In so bili mu	prav’	. O kresi O kresi se dan obesi.	A
ponavadi kratek, a zgaran. Konci tednov so	prav	neverjetno skopi, tihi, kot pribiti na volan	A
Poglejte mene: vedno mimo pihnem, pa delam	prav	tako, kot oni.Kje v scenariju so se zatipkale	A
delajo račune brez krčmarja. Sicer pa imajo	prav.	Ne bom zanikal, da sem že spet ves dan tipkal	A
kakor kak žepar; kljub temu pa lahko imam svoj	prav	in res ne bom nikogar spraševal, kaj smem početi	A
mrko: tole furma nima; kaže, da sosed misli	prav	tako kot jaz, saj mimo hiše gre in zabentí;	A
suh in črn videt je kot pajek. Baretko ima;	prav	fino se mi zdi, da nisem tokrat jaz edini dajek	A
trpim ležanja, se pokrijem. Mraz je mraz, čeprav	prav	nenavaden za ta čas.). III.	A
III. Čeprav	prav	nenavaden za ta čas, je mraz potrucan, sili	A
Splavarja v rahlem zgodnjem dežju (ne moti me	prav	nič, kar naj prši!) grem in nazaj pogledam,	A
naredi pobašem torbo (s kapo; ker je mraz, čeprav	prav	nenavaden za ta čas), bundo (ker zunaj kaže	A
pol devetih. . /\ .. stran 67 . \/ Ravno	prav.	II.	A
Ura je pol devetih. Ravno	prav.	Dan se je poslovil, noč še prihaja.	A
podnajel še to. Gospejin gramofonček pride	prav;	saj vem, da bi doma krvavo scal, če bi se v	A
Ura je pol devetih. Ravno	prav.	Če se bo avtobus še pravi čas prignal, bom,	A
XII. Še eno zgodnje jutro v Mariboru bova	prav	kmalu zakleníla vase. Bus bo spet skrenil z	A
Bus bo spet skrenil z običajne trase.	Prav	spretno se bo ognil semaforu. Šofer je prav	A
Prav spretno se bo ognil semaforu. Šofer je	prav	poseben.Mini Zoki sva ga imenovala, ker spominja	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani