nova beseda iz Slovenije
Važen je naslednji krog. | Pošast | je hlastnila po sami sebi. Morda bo nekega dne | A |
Za dva franka si lahko ogledate tudi ostudno | pošast, | ki ima sprednji šapi naodsekanih glavah dveh | A |
vtis o morastih sanjah, iz katerih se je morda | pošast | rodila.Keltski umetniki so sanje jemali zelo | A |
bogokletnost, napuh, nespamet; Janusova glava, kamnita | pošast, | ki seka glave.Vse te lastnosti prihajajo od | A |
Pogoltnilo vas bo, uničilo vas bo! To je | pošast... | Nekaj hudobnega je. | A |
Tožen jek! | Pošast | skoz duri mu priplava: »O Vitovec, proklet na | A |
poginil.« Glavar oči zatisne spet, a pridrvi | pošast | se nova: »O Vitovec, na vek proklet, zadene | A |
iz njega se valí Debela, černa tma, za njo ‒ | pošast | Se plázi, pazi, voha sléd ‒ še ena! Cel roj | A |
pusti. Pa bi ga rada pretentala, podivjana | pošast, | in obrnila navzven njegovo drobovje.In žvižga | A |
skoraj spačenimi usti. Ko da se je spremenil v | pošast; | obenem pa mršči obrvi in pričakuje, da se bo | A |
se ni končno obrnil in zbežal z odra. Tista | pošast | pa se je režala, in vsa dvorana mu je navdušeno | A |
izbuljil oči, kakor bi se mu bližala neranljiva | pošast | in ne stari Temnikar. - Pustite me! | A |
Bil je nadzornik našega oddelka, prava čokata | pošast. | »Aha!« je vzkliknil z nepopisnim zadovolj | A |
temen hrib ob boku, raztrgano nebo nad seboj. | Pošast | samovoljna. Zadaj pa že ves čas nekakšno | A |
duh, v jezeru Leviatan, sedmeroglava morska | pošast, | lev z orlovimi perutmi, zver, ki se vzdigne | A |
sliki je gola ženska, pod njenimi nogami je | pošast | razvrata, rdeč jezik iz žrela se steguje po | A |
postavo in pokončno, kipečo Gretico zraven. | Pošast | krošnjarska!Vzdržuje jo že, sem mislil, ampak | A |
Bil sem majhen, desetletni deček in velika | pošast | zgoraj pred obrazom.Suval sem z glavo sem in | A |
smetarskega vozila, vedela je, da je pod oknom strašna | pošast, | ki dviguje velike kante smeti in jih zvrača | A |
oknu. Nekaj časa je gledala znano mehanično | pošast, | potem je sedla za mizo.Ni stopila pred ogledalo | A |
ljudje majhni. Evropa, ker je stara napudrana | pošast. | Megla, ki leži po kotlinah. | A |
premaknejo. Potegne revolver in strelja na kovinsko | pošast, | ki ob prvem udarcu krogle zadrhti, zasope in | A |
daleč zadaj, sredi razpenjenih valov, ki jih je | pošast | puščala za seboj, že daleč spodaj brez sluha | A |
Tovariš Okrožni, vi ste strašni. Vi ste človeška | pošast. | Okrožni ni mogel skriti zadovoljnega nasmeška | A |
plin, da je bobneče zarohnelo in je oklepna | pošast | poskočila, umazan, črn in masten izpušni plin | A |
nad vse radi imeli; jaz pa nič, zato ker se je | pošast | vedno vame zaganjala in vpila, kadar sem bil | A |
/ »Predno preide tretji dan, Grozovita ta | pošast | prišel bode velikan, bo dobila te v oblast, | A |
črno noč. Budimpešta je vedno bolj zaostajala, | pošast | pa ni zaostala.Težkih misli jih je rešil šele | A |
zakrilil z rokami, ko da bi se boril zoper nevidno | pošast. | Od Budimpešte do Miškolca ni bilo nobene večje | A |
je zajokala in pokopala obraz v dlani. Liki | pošast | tisočerih žrel so se dvigali pred njo visoki | A |
trenutku se je dvignila izza oltarja velika, črna | pošast. | Postajala je vedno večja in večja, bližala se | A |
učiteljice na kraj junakovanja. Storjeno mu je bilo, | pošast | ga je prilepovala k zidu z rastočo odločnostjo | A |
zabubanosti v otroških blodnjah in se razrasel v | pošast | pred njim?Bo spet preletel škopnik sobo in se | A |
pripravljajoč se ko na odločilno spraševanje in kroteč | pošast, | ki je razgrajala v njegovem trupu.Proti jutru | A |
stran, da so zakrili ušesi. ‚Kakšna gozdna | pošast | je to!Favn, kajli? | A |
upodobljenega. Zato je sinu zamerila to ostudno | pošast, | ki človeku ne pomore ne k časni ne k večni sreči | A |
Kupim ti drugo, vso takšno« ‒ hotela je reči » | pošast« | , pa seveda ni mogla iz grla. »O, hvala, ne maram | A |
vnete za butalski blagor. Medved je strahovita | pošast, | nič koliko strahovitejša od onega volka tepanjskega | A |
se zahvalili popotnemu človeku in so dejali: » | Pošast! | Kdo bi si mislil, da je za tako reč ‚hej, hej | A |
II. Vnela se je vojna in se je razpasla | pošast | pa je tudi Lovru Joviću prišel glas: Hajdi, | A |
se predsednik nič ne krega, nič ne vpije. » | Pošast! | « si je rekel, »to ni dobro.Ni vrag, da me res | A |
navadi le laže. Tako si je ta nepoboljšljiva | pošast | samobeležniška potres kar na lepem izmislila | A |
priden!« Tedaj pa se je veselo zasmejala črna | pošast, | da so se belo zasvetili ‒ dimnikarjevi zobje | A |
Nastala je tihota. Kakor | pošast | je legel strah na vsa srca. Justinijanu se je | A |
Dalje!« »Mogočni despot, nenasitna | pošast, | krvosès ljudski!« Senatorji so se stiskali za | A |
despotu. Ker je imel nekaj denarja, je stegnila | pošast | po njem svojo roko.Toda utekel je. | A |
čakal, kdaj se odpro in vstopi krohotajoča se | pošast. | Hotel je vstati. | A |
zlobno spačenim obrazom ali neznana, potuljena | pošast, | pa je bil le nedolžen grmič, le bukev, ki ga | A |
lesketal v hudournem mraku, ki se je kakor preteča | pošast | gnetel nad njegovim slemenom in segal tja do | A |
strmel vanj, kakor bi videl pred seboj nevarno | pošast. | Deček dvigne glavo. | A |
debelim telesom, končavajočim se v okrnjen rep. | Pošast | je po dolžini merila skoraj en meter in bila | A |
kratke, jazbečarske noge. Zdajci, o groza, skoči | pošast | z enim samim odbojem dva metra daleč, čeprav | A |
skok na nasprotno stran. Nazadnje se zapodi | pošast | v votlino, iz katere nato še nekaj časa odmeva | A |
Hojanovim in jih povpraša, ali poznajo skakajočo | pošast. | Hotel jih je nagovoriti, da bi jo primerno oboroženi | A |
ognjena kača ... Al ni tam na visoki skali grozna | pošast? | Da, to je Scila, in na oni strani vrtinec Karibda | A |
tudi igral se ni. ”Kaj hodiš, Nesreča, kakor | pošast? | “ so ga zmerjali sosedje in so gledali za njim | A |
zalučil. ”Ná, da boš vsaj vedel, čemu si mi rekel | pošast! | “ Podili so se otroci po travniku za vasjó | A |
zapuščeni na čardakih, a rezerve * škoda ** | pošast | *** sovražnik turške vere **** krvnik *****prekleti | A |
brežini navzgor in govoril sam s seboj: »Tagliat! | Pošast | nečedna!Tako govoriš o moji Luciji? | A |
pravica iz Tolmina. Naš gospod grof niso taka | pošast, | kakor strašite svoje otroke, Spoznali so, kdo | A |
prekleta že sto in sto potov!« je klel. »Če me | pošast | ne bi dušila, bi tudi jaz šel krepelit roparske | A |
Otresel bi se rad te strašne misli, a ne more. | Pošast | leze vanj in gomazi po njem.Siromak gleda po | A |
ust krvav robec in ga spretno skrije. »Sama | pošast | vedi, kdaj sem se tako grdo prehladil? Grlo | A |
razveselil kakor junak, ki je premagal hudo in grdo | pošast. | »Opomin je bil: ‒ nisem še zrel, hvala Bogu | A |
ni režala v lice ona prvotna strašna morska | pošast | ...V nemi grozi bi bila rada zakričala, a razdalja | A |
njo in velikanom je začela rasti, dokler se | pošast | ni začela pogrezati v valove, in ni nazadnje | A |
ga ni dal pogubiti kar precej.« »Ta turška | pošast | pa se vendar drži kakor zarjavele klešče; nemara | A |
»Še nikoli tako! Za seboj sem slišal, kako | pošast | drevi za menoj in kako tudi preskakuje jarke | A |
ostro nad njim zakriči: »Ludvik Bodin, ti grda | pošast, | precej vstani in z nami pojdeš!Zvedeli smo, | A |
Presodil je brž globino in si določil, koliko pred | pošast | bo meril, da prav zadene.Spet mu je od razburjenja | A |
nazaj. Zrl je v glavarja, kakor bi stala sama | pošast | pred njim, in še ustne bile so mu blede kakor | A |
‒ No, potlej je tista | pošast | ali tisti peklenski škrat plezal gor ob barki | A |
za vajeti, cukam, vpijem, pa nazadnje se mi | pošast | še ustavi in se ne gane.Ko bi bil imel nož, | A |
Franceta minil ves strah, ko je slišal, da zna mala | pošast | na kamnu tudi govoriti.Pogledavši bolj natanko | A |
Ljubezen! Tista | pošast, | ki pod krinko divne lepote nase vabi in priklepa | A |
dzemeljsko.« Samorad se nekam obotavlja stopiti v to | pošast, | katera se maje pred njim kakor z vodikom napolnjen | A |
pod most. Tiste tri ogrnjene osebe poiščejo to | pošast | in povabijo najdenega mokrega in blatnega Rudovara | A |
Predsednik strogo opomni, da je Kajetan zato videl | pošast, | ker se je zopet napil žganja.Toda stari Kajetan | A |
te tolpe, vseh pošastnih obrazov najgroznejša | pošast. | Vsi ostrme, boječe se ozirajo na prišleca in | A |
se vežbamo na ledini pred vojašnico. Beračeva | pošast | s tistim strganim plaščem in z našemljeno klofeto | A |
kažoč name s palico. Planem iz vrste in vržem | pošast | ob tla.Tovariši me naglo primejo, jaz se predramim | A |
pokonci. Mimo njenega vrta zdirja kakor besna | pošast | nočni jezdec. Skrbno se ozira dekle | A |
ampak resnica. V tej hosti se prikazuje grda | pošast, | imenujemo jo divji mož, ker je res strašno divja | A |
graščak Kun. Za paznika je postavil najhudobnejšo | pošast | cele duhovnije, nekega Mlakarja. Ta ni priganjal | A |
goldinar, pa boste videli, kako bodo pomečkali to | pošast. | En mestni fant dene v koš pet pavrov, seveda | A |
zna delati, kupčuje s svojo lepoto. In taka | pošast | se je predrznila zasramovati nevesto zaradi | A |
zobje. S sikom, zamolklo donečim, me vpraša | pošast, | zakaj sem prišel iskat svoje smrti.Jaz se prestrašim | A |
se je šel spat, kar pride k njemu velikanska | pošast | ‒ kakor smrt.Mesto kose je držala v eni roki | A |
Daj, Kekec, daj, pa mi preženi to grozovito | pošast, | « je rekel s prosečim glasom.»Sinoči si jo zapodil | A |
mene, ki sem kamen zalučal vanjo ... Raztrga me | pošast | in me požre ... « Medved je malce zagodrnjal in | A |
ker je mislil, da je prišla zdaj res kakšna | pošast | strašit v hlev. A bil ni polnočni strah, in | A |
hlev. A bil ni polnočni strah, in tudi divja | pošast | ni bila.Bil je oni kozavi mož. | A |
večer semkaj, zato moram gledati, da ubijem | pošast | ali jo pa vsaj prepodim iz Planice.Ti mi boš | A |
ali pa h Kavalarju v Rateče. Pa naženem drevi | pošast | kosmato, da ji bo za vedno prešla slast po moji | A |
kaj poreče mož, ko se vrne in mu povem, da je | pošast | že spet izmaknila eno ovco.« Gab ni mogel več | A |
me je skrbelo. Pa ne, da je bila medvedja | pošast | spet tu?« »Vse skupaj ne pomaga nič!« je odgovoril | A |
nocoj ne bo medveda od nikoder. ‒ »Zbala se je | pošast, | « je mislil. »Zbala znabiti snoči, ker sem tako | A |
. / stran 94 . / Pa je zagledal ondi črno | pošast, | puško je prislonil k licu, pa zašepetal: »Pri | A |
izginil med črnim gručevjem. »Zavohala naju je | pošast, | pa je pobegnila,« se je razsrdil Kezovec in | A |
meketanje ... Kezovec je skočil na noge. »Aha, | pošast | hoče sem dol od gručevja navaliti na stajo. | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |